Vse več
je pristašev »permisivne vzgoje«, pravzaprav se vse večji del »družbe« nagiba k
ugotavljanju o tem, da prepovedi in zapovedi kvarno, negativno delujejo na posameznika(e),
pa…
Res je,
v eni zadevi, eni sami, imajo celo prav, kajti – prepoved in zapoved
dejansko kvarno delujeta na neotesanost, divjaštvo, primitivizem, medtem ko
v vseh ostalih primerih (in kadar je
vzgoja zares VZGOJA!) ne samo da sta potrebna, pač pa je le z njima moč
doseči neko nemoteno soživetje! Pojdimo po vrsti…
Imam
soseda, ki je »permisivno vzgojen«, in ve, da sme početi tisto, in tako, kar in
kakor mu je volja. In tudi jaz sem »permisivno vzgojen«, pomeni, da tudi jaz
vem za te, svoje pravice.
Soseda
moti moje sadno drevje, pa nekega dne, ko sem v službi, pride na moj vrt, in
poseka drevesa. Prav, zdaj ga ne motijo več, ampak…
Vrnem
se iz službe, in pobesnim, ko vidim drevesa posekana, pa – nekdo mi pove, kdo
je to naredil, jaz pa, ki tudi smem početi kar in kakor mi je volja, pograbim
macolo, stopim k sosedu, pa mu, v povračilo, in za svojo psihično sprostitev
(on je svojo dosegel, ko mi je drevje posekal), potolčem vsa okna, vrata,
fasado, mu vrtnice pomendram…
Zdaj je
meni lažje, on pa trpi, ampak – ko zaspim, pride, in mi zažge garažo, in avto v
njej…
Nekje
sredi noči me zbudijo gasilske sirene, in – kaj vidim? Garaže, avtomobila ni
več! Pa…
Pograbim
puško, stopim k sosedu in ga – ustrelim! Ne boš mi več škode delal, pesjanar!
Kam
naju je pripeljala, ta »permisivna vzgoja«? Njega v grob, mene v dosmrtni
zapor. Pa sva zdaj, »permisivno vzgojena«, oba zadovoljna, mar ne?!
Ta »permisivna
vzgoja«, v kateri se lahko otrok izkazuje malodane z vsem, s čemer ga prime
izkazovati, ups… se res lahko popolnoma izkazuje tako, kot se želi? NE, nikakor
ne, kajti – ker mama pospravlja stanovanje, ker mama hoče imeti čisto stanovanje,
otrok NE sme z blatnimi čevlji čez prag, pa - ker mama kupuje straniščno desko,
otrok ne sme z višine spuščati to desko, da (za)ropota, ker bo treba novo
kupit, pa bo mama morala dati zanjo denar… pa otrok ne sme kamenja nosit v
hišo, da bi ga metal v lestence, v okna, zidove, ma, kaj če ga prime, da ga
celo v mamo zabriše…
Najprej:
omenjam mamo, a nikar na očeta ne pozabi, tudi on ima »prste zraven«.
Kaj
pomeni, to, in takšno, »permisivno vzgajanje«. To:
1. Ker se sam ne znam, zmorem, nočem
ukvarjati s teboj, se lahko povsod drugod obnašaš tako, kot te povleče, vendar…
2. ker jaz plačujem tvoje stroške, boš
doma dobro vedel kaj smeš in česa ne!
Drugje
morajo DRUGI prenašat tvoje divjaštvo/primitivizem, doma pa ga moram »jaz«,
tvoja mama/ata!
3. V končni fazi takšna »vzgoja«
pomeni to, da – dopustiš tistemu divjaku, ki se še iz kamene dobe vleče, v
tebi, da počasi, a zanesljivo, celo »družbo« pripelje v že doživljano, a
(zaradi Človeka, njegovega razuma in etičnosti) odpravljeno stanje, v stanje
zob-za-zob-oko-za-oko, v stanje, v katerem se, takrat, ko si močnejši,
izživljaš nad šibkejšimi, takrat pa, ko si šibkejši, se bojiš močnejših – v boj
za obstanek, eno temeljnih pravil Narave, konkretneje NAGONSKIH BITIJ!!!
Nagonskega bitja NIKOLI ne moreš
zares socializirati,
in edina podoba njegove »socializiranosti«
so tožnik + sodnik + (predvsem to, slednje učinkuje) birič oziroma kazen!
Korenček in palica, mar ne, tako znano zveni, že tisočletja…
Pes.
Lahko ga socializiram, če je, na primer, popadljive narave, pa ob meni ne bo
nikogar ugriznil, ker pozna mojo ZAPOVED (bodi priden!), mojo PREPOVED (ne
grizi!) in moje ravnanje, v primeru, če bo oboje (pre)kršil (KAZEN), vendar –
čim »mene« ne bo v bližini, čim bo temu psu prepuščena njegova svobodna volja…
V
Beogradu so imeli hude težave, s takšnimi, »socializiranimi« psi (pa ne samo v
Beogradu, ampak od tam poznam konkretne primere), kajti – ko so jih zahodnjaki »velikodušno«
bombardirali, pa ko so svojo »civiliziranost« z embargom izkazovali, da tisti
običajni niso, dobesedno, vedeli kako, s čem bodo preživeli, pa – če zase nimaš
denarja (plače, pokojnine, znižane, krepko, obenem neredno izplačevane), potem,
po vsej verjetnosti, tudi nimaš finančnih možnosti, da bi »ljubljenčke«
vzdrževal… pa so pse, preprosto, in množično, kar na ulice spustili, jih vrgli
iz stanovanj, ti psi pa…
Združevali
so se v krdela, vsako krdelo si je izbralo/izborilo svoje področje, pa če je to
bilo v nekem parku, ali na nekih ulicah, vseeno, in – nagonska bitja branijo
svoja področja, imajo svojo »sveto zemljo« (poleg »svetih« gora in potokov,
seveda, pa raznih znakov, in drugih bedarij!), in to svojo »sveto zemljo« držijo
pod nadzorom na način, da – kdorkoli stopi na to, njihovo, področje, ga lahko
prepoznajo kot nekoga, ki jih OGROŽA! Bog ne daj, da na takšno področje dospe
pes ne/član tropa, ali nekdo, ki svojega psa (ga je, očitno, zmožen
preživljati, pa ga je obdržal v stanovanju) na sprehod pelje (pa bodo napadli
tako tega psa, kakor lastnika, ki ga bo skušal braniti), ma…
Se je
zgodilo, da so napadali mimoidoče, brez razlike v tem, ali je šlo za odraslo
osebo ali ne…
Kadar
ugotavljaš nagonsko bitje (ali katerokoli drugo), takrat ga moraš vedno
ugotavljati v okoliščinah, v katerih se počuti kakorkoli ogroženo (je bodisi
lačno, objektivno ali subjektivno, ga je strah, objektiven ali subjektiven, ni
pomembno, takrat, pač, ko NI zadovoljno s svojim konkretnim stanjem), kajti –
vsak lev je »pridna mucka«, takrat, ko prenažrt leži v senci, in nobene grožnje
krog sebe ne zaznava, dejansko pa se izkaže kot lev (kot zver, kot to, kar
zares je) takrat, ko ga nekaj ogroža (lakota, tekmec, karkoli, kar mu povzroča
strah, nezadovoljstvo)!
Prepovedi
in zapovedi dejansko lahko delujejo na dva načina, potemtakem tako kvarno (negativno),
kakor tudi pozitivno! Njihovo pozitivno delovanje sem že uvodoma omenil – ko bi
bil sosed dejansko vzgojen, in jaz tudi, v tem primeru bi bil on še vedno živ,
jaz pa na prostosti, obenem…
Šola.
Prometni znak. Tisti okrogel, z rdečo obrobo in s številko 20. Zapoved in
prepoved obenem. Zapoveduje: voziš lahko največ 20 km/uro. Prepoveduje: ne smeš
voziti hitreje kot 20 km/uro. Mi je v breme, tak znak? Še zdaleč ne, pa čeprav
mi omejuje ravnanje, ga celo zapoveduje, ker…
Lahko
sem zamišljen, pa »pozabim«, v nekem trenutku, da vozim mimo šole, ta znak pa
me na to opozori, in – samodejno zmanjšam hitrost, da se ja ne bi zgodilo to,
da bi kdo stekel na cesto, pred avto, katerega vozim, in bi ga povozil, morda
celo do smrti, ker…
Tudi če
bi se zgodil »čudež«, pa bi sodnik neke okoliščine ugotavljal, zaradi katerih
ne bi bil jaz, ki sem povozil, kaznovan (verjemi, tudi take zadeve se zgodijo,
in dogajajo, v »pravnem redu« nagonske večine!), bi še vedno – samemu sebi
očital, do konca svojega živetja, to, da sem povozil nekoga, in sem ga »samo«
zato, ker – nisem upošteval preprostega dejstva, ki govori o tem, da moram biti
previdnejši, kot sicer, takrat, ko po nekih specifičnih prostorih svojo vožnjo
izkazujem!
Kadar se zapovedi oz. prepovedi
nanašajo na samo IZKAZOVANJE
(na ravnanja, s katerimi se izkazujem drugim), takrat POSEGAJO SAMO in IZKLJUČNO V TA RAVNANJA, kar, z
drugimi besedami, pomeni tudi to: sicer nisi (nujno) napačen, a se, iz
določenih razlogov (ker si malomaren, nezbran, neresen… ali, preprosto, ker si
nagonsko bitje, ki se ne zaveda niti posledic lastnih ravnanj!) napačno
izkazuješ, pa – ko bomo ta, napačna, izkazovanja uredili, jih odpravili, bo s
teboj vse v redu. Če še bolj preprosto zapišem, potem to naredim tako:
Če
hočeš divjati, pojdi na poligon, pa divjaj tam, kjer so poskrbeli za ustrezne
razmere. Če imaš sadističen nagon, pa MORAŠ streljat, ne vzemi puške s pravimi
naboji, pač pa pojdi na igrišče, na katerem boš uporabljal naboje, napolnjene z
barvo, pa boš lahko vesel, ko ti po uspelo »obarvati« ( = pobiti, resda v
prenesenem pomenu, a vseeno POBITI) toliko in toliko nasprotnikov… Skratka – za
tvoj način obnašanja obstajajo neka druga, temu namenjena področja, in na njih
smeš izživeti potrebe lastnega primitivizma, medtem ko tam, kjer ob tebi tudi
drugi živijo, tam pa boš tudi njihove pravice (med katere sodi tudi ta, da
imajo mir pred teboj!) upošteval!
Še
preden obči dospejo do teme, imenovane vzgoja, to »vzgojo« že spočenjajo, že od
»zibeli« dalje, ko…
Ja, tu
pa se res izkaže škodljivost zapovedi in prepovedi, kadar s svojimi
posegi (nikdar zares) odrasli, »zreli«, delujejo na podmladek tako, da ga –
izdelujejo kot kopije samih sebe!
Ko je
bil popis prebivalstva, in so me vprašali o nacionalni in kaj-vem-kakšni pripadnosti
mojih, takrat še ne polnoletnih, otrok, sem VEDNO odgovarjal: za sedaj so MOJI
OTROCI, ko pa jim bo priznana pravica do tega, da se sami opredeljujejo, takrat
pa se bodo sami opredelili, in povedali komu/čemu pripadajo (če sploh
komu/čemu)! Vedno sem jih vzgajal v to, da imajo svoje mnenje, da ga
zagovarjajo, da se skladno z njim ravnajo, v okviru prepovedi in zapovedi, kakopak,
s katerimi sem skušal njih (svoje otroke) zavarovati pred okoljem, in s
katerimi sem skušal okolje/skupnost zavarovati pred njimi, mojimi otroci!
To,
dečko/deklica dragi/a, samo to je VZGOJA – produciranje suverenega,
odgovornega, treznega bitja, dočim je vse ostalo – le običajna dresura, v
kateri sin postane drugi-ata, hči druga-mama, ata in mama pa sta že itak, v
svojih osnovah, in predvsem za sobivanje v neki skupnosti – PROBLEMATIČNA (če
sem, besedno, uvideven)!
Njih
otroci so že od malega »vzgajani« v:
- nesamokritičnost
(tudi odraslim je VEDNO nekdo drug kriv za njihovo nezmožnost, v najboljšem
primeru »cesta, ki je vzela življenje« - bog ne daj, da bi nekdo umrl zaradi
lastne bebavosti)
- sebičnost
(ravnaj tako, kakor te prime – kakopak, tega NE smeš početi DOMA – je popolnoma
isto kot tvoja-želja-je-os-krog-katere-se-svet-vrti)
- tozadevno
»–ljubje«, kakršno koli že, pa če »ljubijo« svojo »domovino« (od katere bodo
jemali vse, kar jim da, medtem ko se ne bodo spraševali o tem, če bi s
spremembo samih sebe, svojih izkazovanj… kaj dobrega zanjo naredili), svojega
največjega-pesnika (ja, pred vrati je Dan kulture), katerega niti poznajo ne
(bil je, med ostalim, ZA združitev južnoslovanskih narodov, bil je, med drugim,
NAČELNO, ETIČNO bitje, za razliko od občih) in katerega vlečejo na plano, po
potrebi, takrat, in samo takrat, kadar želijo svojo »pomembnost«, »kulturnost«
izkazovati, svojo »vrednost« dvigniti, dejansko pa – ne premorejo ničesar
svojega, da bi s tem to počeli, pač pa… saj veš, za tisto o bahanju s tujim
perjem…
- tudi
v to, da »obstaja bog«, in v to da »ne obstaja bog« so zdresirani, v odvisnosti
od zdresiranosti njihovih staršev, dočim so sami, mišljenjsko gledano,
NESPOSOBNI dospevati do tovrstnih, in vseh ostalih ugotovitev, spoznanj, skladnih
z dejstvi, z resnico, pa…
Ja,
viš, predvsem na teh področjih, pa lahko »vzgoja« teh, občih (z njihove stvari
izvajana) kvarno, negativno deluje,
takrat – kadar to vzgojo izvajajo nad razumsko zasnovanim bitjem, ki ima
potrebo najprej ugotoviti-nato sklepati, pa ugotavlja tudi to, če je Prešeren
zanj zares naj-, ali mu je naj-, zaradi česarkoli drugega, nek drug avtor!
Obenem pa…
Vera,
že od malega vsajana v betice, zna biti vsajena tudi v kakšno glavo, v možgane
razumsko zasnovanega, v možgane, ki imajo POTREBO da (kakor sem zapisal)
najprej ugotavljajo, nato ugotovijo, za možgane, katerim NI sprejemljivo to, da
se »suho z mokroto« izkazuje, potem jim ni sprejemljivo to, da so besede
drugačne (celo nasprotujoče jim) od dejanj, pa jim celo »bog« ne more biti
milosten, ko pa toliko trpljenja dopušča… pošten, ko pa toliko svinjarij
dopušča… itd! Ampak…
Ker so
zdresirani v tega »boga«, dobrega, milostnega, poštenega, blablabla, ker JIM
NJIHOVA PODZAVEST narekuje neka konkretna ravnanja (s ciljem zavarovati nekoga,
svojega »imetnika«, s ciljem preprečitve ponavljanja raznih kaznovanj, ki so se
vrstila, dokler otrok ni bil do konca zdresiran, do konca v kalupu, občem), ki
pa so V NASPROTJU z ravnanji, katera bi bila ustrezna njihovi razumski
zasnovanosti (in tudi o njih podzavest VE!), vidiš, takšno stanje, stanje
OSEBNOSTNE RAZDVOJENOSTI pa je stanje konstantnega nezadovoljstva (tako bitje
trpi, pa čeprav »samo« globoko v sebi, to trpljenje povzroča NEZADOVOLJSTVO s
samim živetjem, poleg tega pa – zmanjšuje mišljenjsko-čustvene zmožnosti,
dokler, v kolikor se tako poslabša, ne pride do tega, da – razumsko bitje v
celoti postane ENAKO nagonskemu, enako nesposobno, enako NEUMNO, nesuvereno!).
Da,
kakor pri vsem ostalem, tako je tudi pri vzgoji, pri prepovedih in zapovedih:
najprej je potrebno VEDETI kaj neke vsebine, zadeve sploh so, pa je potrebno
poznati tako njih učinkovanje, kakor tudi okoliščine izvajanja, predvsem pa je
potrebno vedeti to, da – če h kamnu primaknem prižgano vžigalico, ali če jo
primaknem k smodniku, bo učinek ISTEGA MOJEGA RAVNANJA (primaknil sem
vžigalico) POPOLNOMA DRUGAČEN!
Ne, za
permisivno vzgojo, če zaradi drugega ne, potem zato, ker se mlado bitje,
razumsko zasnovano, ne zaveda vseh možnih posledic, ker se jih ne more
zavedati, ker še nima dovolj raznovrstnih izkušenj, da bi svet vsaj v kolikor
toliko njegovih realnih podobah videlo! Pa ti lahko temu bitju še kako zaupaš,
kadar zares veš, kakšno je, a kaj ti to pomaga, ko pa – ne moreš zaupati okoliščinam.
Zlati tem ne, katere obstajajo v podobi – nagonske večine! Obenem…
Da,
dopuščaš lastna mnenja, celo spodbujaš jih, jih pomagaš (skozi pogovor,
pojasnjevanje) oblikovati, tudi z lastnimi ravnanji (z zgledom), NE kaznuješ
radi tega, ker si »drzne drugače kot ti« misliti, govoriti…
Da,
postaviš zapovedi in prepovedi, ki veljajo vse dotlej, dokler otrok ni
objektivno zmožen neposredno, suvereno soočiti se s »svetom« (popolne
samostojnosti, suverenosti NI, in je tudi ne more biti, ne tam, kjer veljajo
osnovni zakoni Narave, tisti boj-za-obstanek in podobni, ne tam, kjer si, kot
razumski, malodane izumrla, vsekakor pa ogrožena vrsta)…
Ni komentarjev:
Objavite komentar