Časopisno svetovanje

Mediji, vsi po vrsti, skušajo, na različne načine, večati število tistih, ki jih spremljajo. Tako tudi časopisi skušajo večati število bralcev (pod domnevo, da s tem večajo tudi število kupcev, časopisa), pa prakticirajo različne rubrike, med katerimi je tudi tista, v kateri nekdo svetuje.

Domnevam, da obstajajo svetovanja, tovrstna, za različna področja, a se osredotočim na eno samo, na področje sobivanja (potemtakem svetovanje o raznih težavah z zakoncem, otroci, taščami…).

 

Še zdaleč ne morem trditi, da sem srečal vse, te svetovalce, zlahka pa zapišem, da tistih, katere sem spoznal, sam ne bi spraševal! Dobro, mogoče bi jih vprašal, če vedo, v kateri trgovini je moč kupiti cenejši toaletni papir, a kaj več že ne bi pričakoval od njih, ker so, vsaj za moje pojmovanje usposobljenosti, neusposobljeni, in nesposobni za to, s čemer se izkazujejo, za svetovanje. Pa njih formalna izobrazba gor ali dol, kajti…

 

Kdor se ne zaveda niti tega, da je pismo, neke bralke, bralca, zgolj NJENO (NJEGOVO) videnje določenih težav, potemtakem zgolj subjektiven prikaz konkretnega stanja, ta, po pravilu, sploh NE bi smel svetovati!

 

Lahko, da je opis nekih razmer (v tem pismu) celo popolnoma resničen, lahko, da se zadeve, v nekem sobivanju, odvijajo natanko tako, kakor so, nekemu svetovalcu, opisane, vendar – za ugotavljanje nekega dejanskega stanja, POTREBUJEM poznati tudi VZROKE določenih izkazovanj ( = ravnanj, s katerimi se izkazujejo člani sobivanja), obenem pa, to pa Z GOTOVOSTJO trdim, je večina NEZMOŽNA do teh vzrokov dospevati, celo povsem nasprotno: običajno, vedno in redno, vzroke iščejo (in »najdejo«) IZVEN SEBE (pomeni – oni niso ničesar krivi, so, zgolj, žrtve, nekih drugih).

Pozor: tu NE govorim o nekem nasilju, s katerim »razrešujejo« težave sobivanja! SLEHERNO nasilje namreč ničesar NE razrešuje, pač pa razmere samo slabša, vse do nevzdržnosti, potemtakem – ja, tudi če je vzrok izkazanega nasilja drugje (in ne v tistem, ki se z nasiljem izkazuje), nasilje kot podoba »reševanja« NI primeren, pravilen način, pa bi tudi jaz nekomu svetoval, naj nasilneža zapusti (če bi me, ta, nekdo, uspel prepričati, da nasilje dejansko obstaja, seveda).

 

Kadar svetuješ le na osnovi izkazovanj (na osnovi POSLEDIC nekih dejstev), takrat, večinoma, delaš NAPAKO! Takrat se ti, zlahka, zgodi, da daš potuho, podporo tistemu, ki je, v bistvu, sam kriv za opisovano stanje sobivanja, pa bo ta, ob tvoji podpori, le še bolj nadaljeval s svojimi ravnanji, ker – če si mu povedal, da pri njem ni krivde, da ima prav, potem – čemu bi se pa spreminjal, ko je pravilen?! Pomeni, da boš, s tem, še bolj krepil položaj tistega, ki dejansko povzroča neke nesporazume, težave v sobivanju.

Pomniš, morda, tisto opisovanje (morebitnih) vzrokov stanja ne-posodi-mi-denarja?! Ne-posodi-mi-denarja je POSLEDICA, je neko konkretno stanje, njegovih morebitnih vzrokov pa je lahko več, in so, med njimi, celo takšni, ki skušajo POZITIVNO delovati na tistega, ki prosi, za denar, a ga ne dobi.

 

Tudi sam sem bil deležen prošenj po takšnih, in podobnih svetovanjih, vendar sem, v slednjem primeru, skušal ostati predvsem – previden! Pa ne samo zaradi tega, ker je krepko premalo, kadar ti zadeve (o neki skupnosti) razlaga samo eden, in bi bilo krepko bolj dejstvom ustrezno, to razlaganje, takrat, ko bi slišal obe, ali vse strani (plati), pač pa predvsem zaradi tega, ker – karkoli boš svetoval, vedno obstaja neka možnost, da bodo tvoj nasvet »malček« prilagodili, in ga »po svoje« upoštevali, in uporabili, obenem pa – bodi pameten, toliko, da boš, z gotovostjo, vedel, kako se bo neko razreševanje težav odvijalo znotraj vsakega udeleženca težav(e), bodi dovolj pameten, pa vedi, kam bodo odločitve (ukrepi) pripeljale(i) taistega slehernega!

Samo zaradi tega nikoli nisem dajal nasvetov v podobi nekih napotkov, daleč od tega, »le« skušal sem osvetliti vse plati, podrobnosti sobivanja, konkretnega, skušal opozarjati na pomen slednjega udeleženega, na potrebo po upoštevanju (tudi) njegovih želja, potreb, od tu naprej pa – priznana vam je opravilna sposobnost, priznana vam je polnoletnost, pa – če lahko vlade izbirate, o ne-vem-čem-odločate, potem, ni vrag, da ne boste zmogli sami presoditi o povedanem, slišanem! Je pa nekaj res…

 

Kadar pa terapijo »delam«, takrat pa ni, in ne more biti takšne »demokratičnosti«, ker – ko bi se obravnavana oseba znala sama odločati (sprejemati – tudi zase – pravilne odločitve), potem je, bržčas, ne bi bilo potrebno zdraviti.

Malodane bi zapisal, da v dvoje (ali v množini, v odvisnosti od tega, koliko vas je, z neko, isto, težavo) oddidete na posvet v nek socialni center, na neko »družinsko svetovanje«, a kaj, ko tudi v teh centrih mrgoli (ne v vseh, da ne bo nesporazuma, a večinoma pa le) tistih – »strokovnjakov«. Ki »vedo« (no, vsaj od daleč se jim sanja) šele, in izključno, takrat, ko se določena stanja (pardon: sranja) že izkažejo, pa porečejo tisti svoj ja-tega-pa-takrat-nisem-vedel-tega-pa-ni-bilo-moč-predvideti…

Bentiš, ko dobiš »v roke« osebo, sredi njenega živetja, pa ugotoviš, da si PRVI v tem živetju, kateri je ugotovil, da je s to osebo »nekaj narobe«, ja, takrat pa sploh več ne dvomiš v »strokovnost« teh, ki jih »strokovne« ustanove v »strokovnjake« povzdigujejo!