… je, NEIZOGIBNO, bolj(š)e tudi neko (splošno)
stanje, neko živetje, na primer! Poglej…
Živim v
neki, starejši, hiši, in ugotovim, da me je pozimi v njej zeblo. Zato se
odločim in poskrbim za ustrezno toplotno izolacijo objekta, pa dodaten radiator
napeljem, močnejšo peč nabavim, skratka, poskrbim, z nekimi ukrepi, za to, da
me v prihodnjih zimah ne bo več zeblo, in…
Če sem
poskrbel za ustrezne ukrepe, če sem dejansko izboljšal svoje živetvene
okoliščine oz. pogoje, potem mi je v
bodočnosti BOLJE in – ne samo, da me ne zebe, pač pa mi je prijetno toplo.
In obratno…
Če me
tudi v prihodnje zebe, potem obstajata dva možna vzroka, ki lahko pogojujeta
takšno stanje.
Prvi:
ukrepi, katere sem izvedel, niso bili zadostni, morda tudi pravilni ne, ker –
KO BI BILI, ME NE BI ZEBLO!
Drug: z
MENOJ JE NEKAJ NAROBE, ker so bili izvršeni ukrepi pravilni, in zadostni, ker
je v hiši, objektivno gledano (tako mi termometer, ki deluje, govori) dovolj
toplo, da me ne bi smelo zebsti!
Zdaj pa
takole, bomo malček pogledali na to, kakšen »razvoj« je zabeležila Dežela, od
takrat, ko se je »osamosvojila« od nekdanje države, ki je takrat, v času tega »osamosvajanja«
že bila, bolj kot ne, gola formalnost, v kateri je vsaka čreda, vsako pleme
pogoltno – k sebi, in zase vleklo!
Dolg
SFRJ (20 Mio preb.), leta 1988 = slabih 15 Mrd evrov.
Dolg
Dežele (2 Mio preb.), danes = malo manj kot trikrat toliko!
Ni dileme,
SUPER »razvoj«, s katerim, v bistvu, ne bi bilo nič narobe, ko bi… (z)rasli
razni proizvodni obrati, ko bi kmetijstvo pokalo od presežkov, ko bi morali
odganjati turiste, ker bi tako drli k nam, da jih tudi naše povečane namestitvene
zmogljivosti ne bi zmogle namestiti, ko…
Ko ne
bi bilo sledečih »malenkosti«…
Uradno
je brezposelnost v višini nekje med 8 in 10 odstotkov (v odnosu do delazmožne
celote), pri čemer ne kaže zanemariti dejstva, da obstaja nemalo primerov tistih,
ki so brez zaposlitve, a njihova brezposelnost ni registrirana (potemtakem tudi
ni zajeta v omenjen odstotek)!
Ni
nekega oprijemljivega številčnega podatka, a pretežen del zaposlenih dela na
podlagi pogodbenega dela, takšnega ali drugačnega, medtem ko je delovno
razmerje, sklenjeno za NEDOLOČEN čas malodane – dobitek na loteriji!
Ne vem,
če jih je polovica, vseh zaposlenih, a bistveno manj (če ne celo več!) od tega
jih ni, ki delajo za – minimalno plačo!
Dobrodelne
organizacije zbirajo pomoč za to, da otroci dospejo (vsaj v šolah) do nekega
obroka, da se imajo v kaj obleči, da lahko gredo, ne nazadnje, za nekaj dni
(nekam) na počitnice!
Zdravstvo
je še v hujših (finančnih, prostorskih, kadrovskih težavah in v težavah z
opremljenostjo), kot je bilo nekoč.
Ni več
objektov, ki so bili poprej namenjeni obči, pa čeprav »zgolj« sprostitveni
dejavnosti, in so bili dosegljivi brezplačno (kulturni in športni domovi, na
primer).
Še
tisto proizvodnjo, s katero je Dežela razpolagala, znotraj »Juge«, so bodisi
pokradli, bodisi uničili (pa zatem pokradli), bodisi tujcem (raz)prodali.
Ena
sama odločitev, kakršnakoli že, po času trajanja ne preseže trajanje neke
posamične vlade (pomeni, da tudi nekih trajnih smernic ni, nekega trajnostnega
česarkoli, pa magari razvoja), potemtakem…
Potemtakem
se kaže v zelo čudni luči, ta »razvoj«, dosežen v zadnjih treh desetletjih,
čeprav…
ČEMU pa
je tako, ker, veš…
-
Dežela
ima tudi danes popolnoma iste naravne danosti, kakršne je imela takrat, v »Jugi«,
še več, danes so dosegljivejša krepko boljša, učinkovitejša tehnološka sredstva,
kot so bila tista nekdanja, pa – ni vrag, da ne bi bilo moč BOLJE izrabljati
teh naravni danosti, kot so bile izrabljane nekoč?!
-
Dežela
je danes (TOZADEVNO) samostojna, neodvisna (resda sama od sebe ne zmore, v
konkretnem trenutku, niti preživeti, kaj šele, da ne bi capljala, kot kakšen
kuža, k nekim večjim, po razna privoljenja, dovoljenja, podpore!), potemtakem
SAMA ODLOČA o svojih zadevah, NI več Beograda, ki jo je prej zatiral, pa jo
izkoriščal, NI več Beograda, za katerega je morala, uboga revica, prej garat…
in si od ust odtegovat!
-
Tudi
ljudstvo je isto, kot je bilo, takrat, še več, danes je samostojno, končno »svobodno«,
pa ni vrag, da pametno, kakor je, pa pridno, kakor je, pa pošteno in sposobno,
kakor je (op.p. vse te »kakor je« pre/beri ka/ko/r NI!!!), še zlasti sedaj, ko
SAMO O SEBI ODLOČA, ne bi zmoglo svoje pameti, pridnosti, poštenosti in
sposobnosti izkazovati, z nekimi rezultati, tem odlikam primernimi!
KAJ, za
vraga, je potem tisto, da se ob izboljšanih pogojih oziroma okoliščinah kaže
slabše, dejansko slabše splošno stanje?! KAJ je tisto, kar ne dopušča logičnega, pričakovanega sosledja, kaj je tisto, kar
zmožnostim narekuje, da se izkazujejo z – NEZMOŽNOSTJO?!
Ena
sama zadev(ic)a, »malenkostna«, je, ki dejansko predstavlja razliko med prej in
danes, in ta zadev(ic)a je sledeča:
Prej je
bil »tito«, je bil sistem, v katerem je bilo obče (so)odločanje zgolj
FORMALNOST; je bil sistem, v katerem je tisto malo umnosti (kolikor je znotraj
vsakega naroda, države obstaja) dospevalo na položaje odločanja; je bil sistem,
v katerem je bilo vse živalstvo, vsa nagonskost (o)brzdana, na povodcih; je bil
sistem, v katerem je pravni red vsaj kolikor toliko veljal, deloval, pa – morda
res niso bili zadovoljni z velikostjo korenčkov, katere so, pridno, žrli, a so
se objektivno bali palice, ki je na nepridne čakala, da jih po najpomembnejšem
njih delu pošlata, po, kakopak, riti(h)!
Zdaj
pa, preprosto, tega »tita« ni več, pa:
-
vsakdo
odloča, vsakdo kandidira, vsak bebec, pokvarjen, povsem nemoralen dospeva na
položaj;
-
Sicer
še obstaja tisti delček umnosti, a kaj mu to pomaga, ko pa se je znašel, vsled
vihre, ki je mlako premešala, na samem dnu smrdljive dvonoge blatne brozge;
-
Danes
je zadeva »zdemokratizirana«, nagobčniki in povodci so sneti, še več – večja,
hujša baraba kot si, bolje greš skozi živetje;
Ja,
EDINA razlika, vsebinsko gledano, v pogojih oziroma okoliščinah je v
prisotnosti/odsotnosti »tita«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar