Najprej je potrebno v širino…

Pred dvema dnevoma sem slišal »Tebi se vidi, da si hodil na filozofsko, preveč na široko opisuješ«.

Ta, ki mi je to rekel, je zastavil brati moje Vesolje, živeče umiranje. Besedilo, dolgo nekih sto dvajset strani, besedilo, v katerem dejansko na široko pojasnjujem, besedilo, v katerem zapisujem tri spoznanja, katerih, doslej vsaj, še nisem zasledil, v nobeni strokovni literaturi (znanosti), spoznanje o tem KDO ali KAJ je človejak, spoznanje o tem, da nima, ta človejak, enovite zavesti (potemtakem tudi ne more imeti enovitega, celovitega zavedanja), in spoznanje o neprimernosti vseh vzgojno-izobraževalnih metod, s katerimi že tisočletja skušajo doseči vsebinske spremembe, pri omenjenih človejakih, in to počno zaman, ker, pač, ni vzgoje, ni izobraževanja, ki bi pri njih pripeljala/o do nekih trajnih in dejanskih sprememb…

 

Uvodoma zapisan stavek zveni dokaj preprosto. Sestavljen je iz dveh trditev, tudi preprostih. Celo povsem razumljiv je, mar ne, in izkazuje razumevanje, čeprav – obe trditvi sta napačni! Potemtakem tudi razumevanja ni, kajti…

Dajmo najprej prvo trditev, tisti »tebi se vidi, da si hodil na filozofsko«. To trditev je moč dopolniti z ko-tako-na-široko-razlagaš ( = nakladaš, »filozofiraš«). Moč je tako razumeti, čemu ne, tudi občost vse »razume« na glavo obrnjeno ( = NE razume). Poglej…

NI šole, ni sredstva, načina, ki bi nekoga lahko naučil/a misliti, razumevati! Ni, nikoli ne bo! Zmožnost razumevanja je naravna danost, pomeni, da je pogojena s samo zasnovanostjo, in, kolikor mi je znano, noben zunanji dejavnik te zasnovanosti ne more spreminjati, spremeniti. Potemtakem…

NI PRAV to, da »ker si hodil na filozofsko, zato tako razmišljaš«, pač pa JE prav ta »ker tako razmišljam, zato sem izbral študij filozofije« (op. p. filozofija je edina veda, v okviru katere ti nudijo spoznavanje različnih, celo med seboj izključujočih se mišljenj, izkazovanih skozi čase, različnih pojasnjevanj, in pojasnil tudi tistega, čemur pravimo človeštvo… in, žal, vseh po vrsti NAPAČNIH)!

 

Kaj je narobe z drugim delom zapisanega stavka? S tistim »preveč na široko opisuješ«? Takole pojasnim, oziroma vsaj poskusim pojasniti…

Nedavno sem zapisoval o pravici do izražanja, in sem navedel primer psa… ki s svojimi izkazovanji tudi »izraža svoja mnenja«, govori o tem, kako se v določenih okoliščinah počuti, kako obravnava, dojema te okoliščine…

Kakopak, vsakomur, ki ima psa, ali ga pri nekem drugem opazuje, je zadeva razumljiva, docela, povsem! Vidiš, ampak jaz trdim, da mu je razumljiv, če sploh, samo neznaten delček tega psa, ker – že to mu ni razumljivo, da z dresuro, s tem, ko psa dela v poslušno stvar (objekt), dobesedno zatira, ubija njegovo voljo po tem, kako bi se izkazoval, njegovo POTREBO po tem, da se na različne načine izkazuje, pa – ker ima tudi (ali celo, kakor želiš) pes psiho, tudi tega psa spravljaš v določeno stisko…

 

Takrat, ko sem opisoval psa, sem – opisoval samo njega? Sem, morda, pojasnjeval tudi o nečem drugem? Poglej…

Res je, ko delam primerjave, se podam tudi na pot po vesolju, ali le prek planeta, pa hodim v vse svetove, ki obstajajo: v svet tvari, snovi ali materije, pa v svet rastlin, v svet živali, v svet človejakov in v svet Človeka. Čemu?

 

Ko obravnavam neko posamično žival, katerokoli, pa skušam ugotoviti tudi značilnosti živalskega sveta, kot takega, takrat mi ne ostane drugega, kot da se podam obravnavat tudi neke druge živali, in – več kot jih bom obravnaval (kakopak, pod pogojem, da to ne počnem s človejaško butasto betico!), bolj bom poznal neke načine izkazovanja znotraj živalskega sveta. Super, ampak…

 

Ko bom zašel tudi v svet materije, pa v svet rastlin… in bom tudi tam ugotovil, da se različne posamičnosti, vsebine izkazujejo na določene načine, in da so ti načini izkazovanja ISTI kot v svetu živali… pa ko bom dospel še do sveta človejakov, ter (sprva resda zgrožen, a kljub temu) ugotovil, da ISTI načini veljajo tudi pri njih, takrat…

Takrat sem dospel do nekih PRINCIPOV IZKAZOVANJA, do nekih TOKOKROGOV, do KROGOV »PONAVLJAJOČE SE ZGODOVINE« (ja, »zgodovina se ponavlja« tako pri materiji, kakor pri rastlinah, živalih, človejakih – vse naštete podobe bivanja SO IZKLJUČNO ODVISNE OD OKOLIŠČIN; in se okoliščinam prilagajajo… dočim samo Človek spreminja okoliščine, jih sebi prilagaja), do tistega, čemur preprosto pravimo NARAVNE ZAKONITOSTI!!!!!!

 

Kakopak, kadar se podajaš, tako, v širino, takrat ugotavljaš tudi izkazovanja ISTIH vsebin znotraj RAZLIČNIH okoliščin, pa ugotavljaš, te vsebine, takrat, kadar so lačne, in kadar so site, zdrave in bolne, kadar se počutijo varne in ogrožene… in čim bolj boš šel v širino, bolj boš dospeval do DEJSTEV, do resničnostnih stanj, do – RESNICE! Prav…

Torej – s tem, ko ugotovim neko naravno zakonitost, s tem si odgovorim le na vprašanje KAKO se nekaj obnaša/izkazuje, a zgolj s tem odgovorom nisem, in ne morem biti zadovoljen! Morda si že slišal tisto, da »več kot ugotovim, spoznam, več neznanega se mi kaže«? Ja, to je princip proučevanja, to je način, na katerega deluje znanost (za razliko od vere, za razliko od občih  prepričanj, ki »vedo« še najbolje o tistem, o čemer ničesar ne vedo!)…

Ob ugotovljenem namreč želim dospeti do pojasnila o tem, ZAKAJ pa se izkazuje tako, kot se?! Pomeni, da želim dospeti do VZROKOV nekega izkazovanja, kajti – samo, če bom dospel do vzroka, samo če bom razumel okoliščine, znotraj katerih se nekaj izkazuje tako, kot se, imam tudi (vsaj) teoretične možnosti, da na to tudi delujem, vplivam, spreminjam (očitno ti, ki skušajo z vrtci in s šolami spremeniti nagonska bitja v razumska, niso, in nikoli ne bodo, dospeli do vzrokov… morda radi tega, ker tudi med njimi prevladujejo nagonski?!)… Potemtakem, če želim dospeti do vzroka, potem se – podam v globino, ampak…

Ja, spet smo pri tistem »na široko«, kajti – verjel ali ne, do te globine se lahko dokopljem izključno tako, da se, spet, v širino podam, pa preverjam vsak znan mi dejavnik, njegovo morebitno vlogo, morebitno delovanje na proučevan predmet, in si s tem, v bistvu, »nakopljem« neko »tavanje« po dolgem in povprek, ki zna trajati, časovno gledano… pri meni je trajalo nekih dvajset let, preden se je, v sekundi, zgodil tisti »evreka«, in je preblisk preblisnil! In, ja…

 

Takrat, ko dospeš do tega, da si ugotovil neko (naravno) zakonitost, pa ko si ugotovil tudi VZROK(E) nekih izkazovanj (povsem normalno je, da so ti vzroki = naravna zasnovanost, ampak ugotoviti = preveriti = dokazati jih pa še vedno moraš), takrat pa si dolžan (v želji, da do objektivnega, do resnice dospeš) znova »zavihati rokave«, in se podati v iskanje nekih (priporočljivo je, da so znanstveno ugotovljeni, kakopak, ali »vsaj« v praksi oz. vsakdanjem življenju dosegljivi, »govoreči«) argumentov, s katerimi skušaš samemu sebi OVREČI (lastno) SPOZNANJE (ne boš verjel, ali pa boš, ampak tudi pri psiho/terapiji zadeva na enak način poteka: najprej se boriš proti napačnim prepričanjem = vzrokom obolelosti, nato, ko do pravilnih privedeš, iste preverjaš, njih trdnost, pa jih »napadaš«, da ugotoviš, če jih zmore zdravljena oseba ubraniti, kajti – če jih zmore, ubraniti, argumentirati, pojasnjevati… potem so, zagotovo, NJENA prepričanja, skladna z NJENIM pojmovanjem, razumevanjem dejstev!)!

Ja, in tudi v tej fazi je priporočljivo, da ji daš dovolj časa na razpolago, pa da, znova, kreneš na potep v širino, kajti – več kot boš posamičnih primerov obravnaval, objektivnejša, dejstvom ustreznejša bodo tvoja spoznanja! Pa…

Pa – če ne najdeš argumentov, s katerimi bi uspel ovreči spoznanje, do katerega si dospel, še več, če ti vsi argumenti, katere si našel (četudi vsak zase, posamič, in na svoj način), pritrjujejo, potem si pa lahko dejansko prepričan, da si – pravilno ugotavljal in ugotovil!

 

Ej, Alberto, bentiš si (bil) površen! Veš…

Pustiva vesolje ob strani, dejansko ni realno, da bi obstajal samo ta prostor, katerega »mi« z besedo vesolje »poznamo«, »razume(va)mo«, ampak, veš – tudi postopek ugotavljanja dejstev je neskončen, ne samo – človejaška neumnost! Ker…

 

Ja, tudi na ta del(ček) ne kaže pozabiti: ko enkrat dospeš do spoznanja, ko enkrat dospeš do vzrokov, verjel ali ne, ampak – takrat se zna »zabava« naprej odvijati! Spet v širino in v globino, pa morda ne »samo« dvajset let, kajti – ni dovolj, to, da si nekaj ugotovil, zdaj, ko to poznaš, zdaj moraš najti tudi način(e), kako boš (raz)reševal… da bo, enkrat, morda, in končno, svet dejansko postal Svet Človeka, človeški, dejansko normalen, moralen, čustvujoč! Samo na to pomisli…

 

Koliko stoletij je trajalo (Galileo je le »nam« najbolj znan primer, sicer so pa isto trdili že misleci pred njim!), da je Zemlja smela postati okrogla?!!!!! Zadeva, s katero pa se jaz ukvarjam, je pa krepko bolj delikatna…