Ta, ki
jo objavljam nocoj, je poslednja v zastavljenem krogu objavljanja zvočnih
zapisov mojih verzov, in razmišljanj. Morda je celo povsem poslednja, in novega
kroga sploh ne bo, kajti…
Ne, ni
težava v »studiu«. Sobico, v kateri sem prej preživljal večino svojih dni, in
noči, in v njej tudi snemal, je zamenjala neka druga, sobica. In tudi v tej
preživljam veliko časa, takrat, pač, kadar mi vremenske razmere ne omogočajo,
da bi se k nekim drugim opravilom podal, in se jim predal…
Tudi »stimulativnih«
dejavnikov, takšnih, ki »blagodejno« delujejo na snemanje, ni umanjkalo: še
vedno imam dva psa, in dva mačka, sosede in hrup, s katerim so se izkazovali,
so nadomestile kokoši, in njih oglašanja, še več – celo neka malčica se je
pojavila, ki vse bolj hiti osvajat svet, pa je ne morem, kar tako, v kurnik
zapret, da bi lahko v misu delal…
Uh, sem
zapisal delal?! Se opravičujem, globoko, vsem delovnim, sem se zmotil. Ja, vem,
ustvarjanje sploh ni delo, še več…
Sem že
doživljal razne opredelitve, tega ustvarjanja. In sem slišal, da je neumen,
kdor se z njim izkazuje, in da to počne, ker, očitno, nima česa pametnejšega za
počet. In sem slišal, da je ustvarjanje povsem nepomembno, celo minister WC
krtačka je vedel, da ima družba krepko več od proizvodnje straniščnih ščetk,
kot od, na primer, bedastega pisanja, celo poezije! In da je nepotrebno, sem
tudi zvedel, ker – bojda že imamo svoj jezik, in kulturo, kolikor jo sploh
potrebujemo…
Ja,
priznam svoj greh, sem celo pomislil, enkrat, da bi se v narodno zabavno podal.
Tam je kultura, ki je cenjena, tam bi lahko trdil, da se z delom ukvarjam, ko
bi, denimo…
Potoček,
tečeš ob sekretu,
a moj
si, najlepši na svetu,
že res,
da drek se steka v teeee,
a pravi
biser si za meeee…
Si
predstavljaš?! Bentiš, meketanje že zagotovljeno, še malo mukanja bi dodal, pa
riganja, rezgetanja, in bi celo do hita lahko dospel…
Ne, ne,
ni težava glede studia, pač pa – računalnik! Sicer poznam tisto primerjavo
pasjih let, z našimi, in domnevam, da je tudi s tehniko podobno, zlasti z
računalniško, pa zlahka zapišem, da je ta moj kompanjon, s katerim se že dolgo
družim, starček. Takšen, ali malo manj star, kot jaz. In ga je krepko prehitel
čas. Je zaostal, za razvojem. Mislim, saj ni edini, na tem svetu, ampak – on odloča,
v konkretni zadevi! Vse programe, s katerimi sem snemal, so že ne vem
kolikokrat posodobili, postali so zahtevnejši, zmogljivejši, predvsem pa povsem
neprimerljivi s strojem, ki stoji, natanko tak, kakršnega sem kupil. Pa ne »vleče«
več, revež, čeprav…
Čeprav
tudi, ko bi delovali, ti, posodobljeni programi, na njem, in z njim, ne bi
pomagalo. Vhod, tisti, v katerega priključiš slušalke, in mikrofon, je izdihnil.
Prav tako je podlegla, letom, žica, ki naj bi povezovala slušalke, in mikrofon,
z računalnikom. Je hudič, dolgo je bilo, vse to, v uporabi, malodane vsak dan,
pa se je moralo zgoditi, slej ko prej, da – ne zdrži več mene, mojega
delovanja!
Da bi
ga peljal na servis, ob vsem ostalem, bi bilo škoda denarja. Dokler vsaj
zapisuje, in pomni, pa mi omogoča neko komuniciranje, prek spleta, bo šlo,
kasneje pa…
Ne vem,
morda pa celo dospem, do tega, da ga zamenjam. Enkrat. Sedaj odganjam misli, na
takšno menjavo. Imam namreč »super« pokojnino, od katere trije živimo. In se
vidi, pri njej, to, da sem več kot četrtino delovne dobe preživel kot samozaposlen v kulturi. Ja. Pa
da ne boš mislil…
Sem bil
med tistimi redkimi, sila redkimi, ki smo redno plačevali državi, prispevke, in
dajatve. Še več, ko sem poravnal, te obveznosti, mi je celo solidna plača neke
čistilke ostala, tako da…
Je kaj
čudnega, če ob raznih WC ministrih, pa raznih mnenjih, pa nasploh, ob
cenjenosti takšnega nedela (pač pa zgolj ustvarjanja) ne praznujem praznikov,
niti tistega, ki naj bi bil kulturi namenjen?! Čemu, za vraga, bi kot nekaj
posebnega izpostavljal, in to celo slavil, nekaj, kar je nič posebnega,
nepomembno, nepotrebno… v svetu bebcev!
Danes
sem si omislil nove obroke, obročnega odplačevanja. Sicer imam še štiri od
prej, in bom z njimi hladilnik in štedilnik poplačal, danes dogovorjeni pa so
namenjeni za pralni stroj. Dosedanjemu, tudi že staremu, je dobesedno
katapultiralo vrata, in popravilo te zadeve bi bilo v vrednosti dveh tretjin
novega stroja. Resda skromnega, brez nekih posebnih programov, celo pameten ni
(škoda, sem mislil, da bom, z njim, lahko igral šah!), ampak za tisto osnovno,
čemur so namenjeni pralni stroji, bo, zagotovo zadoščal. Ko, kakopak, pokojnina
uspešno prestane tudi ta preizkus.
Imam za
vsaj dva dneva neprekinjenega poslušanja, teh, svojih posnetkov. Kakopak,
nikogar ne bi na take muke postavljal, da bi ga silil poslušati jih. Daleč od
tega, s tem sem že davno razčistil – pišem zase, zaradi tistega notranjega »klica«,
zaradi potrebe po početi-nič-pametnega, če pa še kdo kaj zase, in sebi, najde,
v tem mojem delu, pa toliko bolje. Itak…
Itak ne
vidim, v svojem početju, tem in vseh ostalih, nekega smotra, smisla. Usmerjeno
je v povsem drugačne smeri, od tistih, ki s seboj vlečejo ta pametne. In le nek
bled, tako bled, da ga v splošni temi komajda vidim, s teleskopom, up obstaja,
da pa…
Ne, ne,
zavedam se, da sam nikoli ne bom doživel sprememb, na katerih potrebe
opozarjam. Tudi dvomim, da bo prišlo, do njih, v stoletju, dveh, ampak – če sploh
ne bo, če bo ostalo, kakršno je, in nadaljevalo z zastavljenim tempom, potem –
ehehej, Egipt, da veš, da kmalu ne boš med redkimi, ki se bodo s puščavo
ponašali! Dobro, morda pretiravam, morda bo, namesto peska, nek pragozd
prerasel vse dosežke preteklosti, pa se bodo, v njem, spet zmogli počutiti
povsem po domače…
Na
dolgo sem se razpisal, kot da bi pisal v slovo nekemu – objavljanju zvočnih
posnetkov?!
Namenoma
sem pustil to, konkretno pesem, za zaključek. Imam navado, da ne skušam, in
nikoli tega nisem počel, pisati le zato, da bi betice zabaval, ne, vselej skušam
neko vsebino podajati, neka mnenja, morda celo ponuditi, nekomu, vsekakor ne
občemu, izhodišče za razmislek, in popolnoma isto velja tudi za to, zaenkrat
vsaj – poslednjo. Imej jo kot za neke vrste podpis, moj, pod vse doslej
objavljene.
Ni komentarjev:
Objavite komentar