Menart

Zavedam se, kako se ne bi, da sem "totalno neumen in nesposoben", ampak, na mojo smolo, se zavedam tudi tega, da - to, kar zmorejo obči, tega se lahko VSAKDO nauči, tega, kar pa zmorem jaz - e, dečko, deklica, do tega pa ti NIKOLI NE DOSPEŠ, ker je za to potrebna najprej ZMOŽNOST RAZUMEVANJA (ja, to je tisto, čemur pravimo razum, logika, inteligenca), nato pa delo, delo, delo!

Tudi vem, da sem obkrožen s številnimi pesniki, celo krepko bolj uveljavljenimi, kot sem jaz. In je malenkost, v tem, da imam jaz njih zgolj za "pesnike", in je krivično, vem, sem že slišal in poslušal o tem, da tako "zviška nanje gledam", ampak...

Rad bi videl, resnično rad, katerega koli od teh, "pesnikov", katerim jaz, domnevno, krivico spočenjam, da bi že v lastnem jeziku spisali nekaj podobnega (kaj šele v tujem, v podobi prevoda) temu, kar "lepim" spodaj! Umaknem, takoj, tiste navednice (narekovaje), pri besedi pesnik, in z globokim priklonom (celo klobuk snamem z glave) izkažem spoštovanje! Ne samo tisto obče, "dolžno", pač pa iskreno!

Ja, imel sem srečo, da sem, med ostalimi, tudi Janeza Menarta spoznal. Celo to srečo (v siceršnji nesreči) imam, da je omenjeni meni, zame - največji med vsemi slovensko pišočimi pesniki! Bogokleten jaz, vem! In...

Še kako verjamem, da bi mi Menartov Janez (ko bi jaz prej, pravočasno prevod naredil, in mu ga pokazal) za pričujoč prevod njegove pesmi dal, najmanj - Menartovo nagrado!

Croquis

 

Kafana. Stoćić: mermer, siv i hladan,

baš kao život, ispred mene leži,

i čašica, a iz nje konjak beži

k'o neka priča u taj život jadan.

 

Prst četkica, a barica paleta;

polako crtam: kućica, drveće,

i prosulo se naokolo cveće,

pred kućom klupa, sunce s neba cveta.

 

Još putić jedan, prema kući krene,

u cveću žena, legla, lepa, mlada…

a kelner krpom priđe mi baš tada

i obriše svu priču ispred mene.

 

K'o da mi tuga legla je u oči,

on odlazi, a ja se ne pomičem,

tek kad odjednom čuh se kako vičem:

»Daj, kelneru, još jednom mi natoči!«