Suha drva in princip(i)

Na prvi pogled se ti bo zdelo, da govorim »samo« o jeziku, o njegovi pravilni in napačni uporabi, vendar – v kolikor si zmožen vsaj malo (raz)misliti, boš, morda, dospel do ugotovitve, da govorim tudi o lažjem/težjem sobivanju!

 

Najprej navedem nekaj nepravilnih primerov:

Moderna galerija, hitra hrana, lahek denar, intenzivna postelja, zahtevna miza, nevarna cesta, težka služba… ne nazadnje sonce-vzhaja.

Čemu, zakaj so navedeni primeri nepravilni? Preprosto, ker se določene opredelitve nanašajo na NAPAČNE objekte, predmete, zato ker – GOVORIJO NEKAJ, KAR JE V NASPROTJU Z RESNICO! Ne razumeš? Poglej…

 

Galerija ni prav nič moderna, vedno je, bolj ali manj, enaka (resda včasih popravijo, očistijo »fasado«), vedno se enako »obnaša« - stoji, tam, na enem in istem mestu. Pomeni,  da ni prav nič starinska ali moderna, je zgolj takšna, kakršna je. Je pa namenjena prikazovanju rezultatov določenih smernic (»trendov«), izkazovanih v podobah umetniškega ustvarjanja, in te smernice se spreminjajo, pa so, med njimi, tako tiste od-nekdaj-obstoječe, kakor tudi tiste neke, ki so »moderne«…

 

Hitra hrana… priprava te hrane je kratkotrajna, pa lahko rečemo, POGOJNO, da je (priprava) hitra.

Lahek denar – kovanec za evro je (približno) enako težak, kot nek drug kovanec, z isto vrednostjo, le – dospetje, način dospetja do tega kovanca je bil lahak, ni terjal neke posebne aktivnosti, napora.

Intenzivna postelja je zgolj postelja, v kateri so oboleli deležni intenzivne nege.

Zahtevna miza… miza kot miza, stoji, čaka, ničesar ne terja, je pa lahko zahtevna njena izdelava, morda je lahko zahtevna tudi njena nega (jo je potrebno premazovati z neko zaščitno snovjo, pa vsak odtis se pozna, na njej, jo je potrebno loščiti…).

Nevarna cesta. Grize, brca, tepe, kaj počne, ta cesta, da je nevarna?! Ničesar, le leži, tam, kjer so jo polegli, in omogoča svojo uporabo (promet). Je pa res, da so LAHKO nevarne razmere na tej cesti, pa še to večinoma takrat, kadar TI s svojim načinom vožnje ne boš upošteval nekih, konkretnih dejstev!

Tudi služba ne more biti prav nič težka, lahko je težko (težavno) kvečjemu delo, katerega opravljaš, in v kolikor – mu nisi dorasel?!

In, kolikor mi je znano, Sonce, še vedno, stoji, na nekem svojem mestu, pa ne more prav nič »vzhajati«, in »zahajati«… se pa lahko, da bo trditev ustrezala resnici (dejstvom) dogaja, da se začne svitati, in se začne mračiti…

 

»Kako kompliciraš, iz muhe delaš slona, pomembno je, da se zavedamo tega, kar govorimo!« sem poslušal očitke, na svoj račun, seveda, ker »dlakocepim«, ampak:

Vprašanje: če SE ZAVEDAŠ da NAPAČNO GOVORIŠ, ČEMU potem – NAPAČNO GOVORIŠ?!

Trditev: NE zavedaš se niti tega, o čemer govoriš, in še bolj se NE zavedaš tega, kam tvoje početje vodi!!! Kakopak, razložim…

 

Kadar preprosto določene opredelitve zamenjam, pardon, kadar zamenjam objekte, na katere se opredelitve nanašajo, takrat govorim o tem, da, recimo – oblast pokvari. O tem, da denar pokvari. O tem, da me je priložnost naredila za tatu. Takrat…

Kakor to, »jaz«, vedno počnem, razloge lastnega izkazovanja iščem IZVEN sebe, vedno so mi drugi krivi (opredelitev: nezmožnost, krivec: oblast, denar, priložnost) za to, kakršen sem! Gremo naprej…

Torej NE samo, da se NE zavedam tega, o čem govorim, in ne samo to, da NAPAČNO govorim (govorim laži), pač pa – s tem svojim poenostavljanjem (pa NE gre, dejansko, za NAMEN poenostavljanja, pač pa gre, popolnoma zares, za NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA LASTNEGA POČETJA, za BEBAVOST!) jezika v bistvu, na dolgi rok, samemu sebi zapletam, kompliciram, otežujem sobivanje, ker – če sobivanje temelji tudi na sporazumevanju, potem je tudi »meni« v interesu to, da se bom čim lažje, učinkovitejše sporazumeval, da bom čim manj časa porabil za to, da nekomu nekaj povem…

 

Na prvi pogled poenostavljeno sporazumevanje je – ČIM MANJ BESED! Kaj bi pojasnjeval, po nepotrebnem, ko pa »se itak zavedamo« (bentiš, ko bi se zavedali lastne bebavosti, potem ne bi bili BEBCI!).

V času Neandertalca (tistega starega, ne tega neo-) je sporazumevanje potekalo z zelo skromnim obsegom nekih medmetov, v najboljšem primeru sestavljenih iz dveh zlogov, pa…

Sedi, družinica, v nekem svojem kotu, ko prinori ata Talko, in kriči »baaa, baaa, baaa«.

Že po njegovem izrazu, po tem, kako je prinorel, kako krili z rokama, kako se dere ta svoj »baaa« družinica ve, da – Talko govori o STRAHU. NEKAJ ga je prestrašilo, nečesa se boji, ampak…

Če hočejo ostali zvedet, česa je Talka strah, pa da ugotovijo, če se morajo tudi sami čutiti ogrožene, jim mora Talko »odplesati« nek svoj »prikazni ples«, jim mora narisati (priporočljivo je, da ima pri roki nek pesek, ali vsaj zemljo, ker bo za risanje v skalo preveč časa porabil) podobo grožnje, ali pa jih mora peljati do tja, od koder bodo lahko, na sebi varen način, videli grožnjo. Ki je lahko…

Prihajajoč tiger… ali čreda mamutov (namenjena v »našo« smer, in bo tudi »naš« kot poteptala)… požar, ki se počasi, v brezvetrju, širi proti »našemu« kotu… kakorkoli že, ko bi Talko znal govoriti, ko bi Talko vedel, da imajo besede (vsaka svoj) pomen, takrat bi lahko povedal, preprosto tisti to-in-to-nam-preti. Ne bi porabil niti minute, da bi bil razumljen!

 

Ti, ki si zastavil s hitro-hrano, intenzivno-posteljo, sončnim-vzhodom… si že zdavnaj izpričal tudi to, da je takšno tvoje delovanje na jezik PRINCIP, in da se boš nenehno ravnal po tem, istem principu!

Vem, da se težko učiš, vem, da si na pol pismen (nepismen), vem, da imaš »težave« po vprašanju razumevanja, a, vsemu navkljub - ti jezik vračaš, tja, k Talku, s tem, ko ga »poenostavljaš«, s tem, ko IZLOČAŠ (odpravljaš) besede, ki se TEBI zdijo nepomembne, a so še kako pomembne, ker govorijo (vsebinsko gledano) o nečem, o nekih konkretnih zadevah! Ne verjameš?

 

Si že poskrbel za prihodnjo zimo?

Imam suha drva.

Ja? Kako suha pa so?

Popolnoma, do konca!

Pomeni, da bi lahko že sedaj, ko bi bilo potrebno, kuril z njimi?

Ne, ne, to pa ne, nikakor!

Kako ne? Zakaj?

Preveč vlage vsebujejo, ne bi niti gorela, vsaj dobro ne, pa peč bi pacala.

Tega pa ne razumem: če so suha, celo popolnoma suha, tako si sam dejal, kako potem vsebujejo preveč vlage?

Lepo, nedavno tega je sekal, možakar, in les se še ni utegnil posušiti.

Ja, kaj pa se potem je posušilo, če so drva suha?

Moja denarnica! Ko sem plačal drva sem osušil denarnico!

 

Ja, takisto kot pri tistih hitrih-piščancih. In – morda se ti zdi, da pretiravam, samo, veš – princip je princip (določena sosledja, način izkazovanja v odnosu do nečesa), že kar nekaj časa nazaj si ga zastavil, nenehno se izkazuješ z njim, pa – niti najmanjše osnove nimam za to, da bi dvomil v tvoje nadaljevanje izkazovanja taistega principa! Pa ni treba da si mlečnozob-bebo, da bi neke lol-e in podobne »izraze« vnašal (namesto obstoječih besed, obstoječega jezika), lahko si tudi »odrasel«-bebo, pa RIP-aš, pa se za tozadevno srce prijemaš, ko himno igrajo… in se, povsod in z vsem, izkazuješ kot popolnoma butast papagaj! Pravzaprav vso to kretensko izkazovanje »sodobnih« časov temelji na tvojem kretenizmu, ti porajaš te čase, pa – če že VERUJEŠ v to, da neki POJMI slabo delujejo nate, da je, tam, nekje, visoko, visoko nad oblaki, nek stric, ki nate gleda (in obenem, ta stric, natanko toliko, kot ti, NE ve o poštenosti, pravičnosti, milostnosti, dobroti…)… če že sedaj, ko HODIŠ V ŠOLO, ne zmoreš ene, kaj šele dveh strani prebavljivega besedila napisati… povej, na temelju česa naj verjamem, v to, da ne boš do konca uničil jezika?! Da ga na sebi (svojim zmožnostim) primerno raven spraviš?!