IQ test(i)

O testih, s katerimi ugotavljajo inteligenco (razum/skost) tam, kjer je, objektivno, ni, imam določeno mnenje. In je še najbolje, če to mnenje izkažem v podobi – neke šale. Resda že dokaj stare, a kljub temu…

 

Ko je bil Buš, mlajši, na obisku pri angleški kraljici, ga je, tako, med neformalnim pogovorom, zanimalo tudi to, kako ona izbira sodelavce, kako ve, kateri je, in kateri ni pameten.

»Samo malo počakajte,« se je odzvala kraljica, nato pa naročila, da se pri njej zglasi Toni Bler, predsednik vlade. In res, le-ta je dospel, hitro, kot blisk…

»Dober dan, vaše veličanstvo, poklicali ste me!«

»Da, res je, Toni,« je dejala kraljica, »upam, da te nisem prekinila sredi dela. Poglej, imam vprašanje zate, takole gre: ti imaš očeta, in tvoj oče ima enega sina. Kdo je ta sin?«

Toni je nekaj časa mencal, videlo se je, da je v zadregi, počohal se je za levim, nato še desnim ušesom… kakorkoli že, ni minilo veliko časa, le nekih pet, šest minut, ko je izstrelil:

»To sem vendarle jaz, vaše veličanstvo!«

»Da, Toni, prav imaš, to si ti,« ga je pohvalila kraljica in ga odpustila…

 

Naslednjega dne se je Buš, še vedno mlajši, presrečen, da razpolaga s formulo za ugotavljanje pameti, vrnil domov, v Belo hišo, in še preden je sedel v naslonjač, je naročil, da se mora pri njem zglasiti Dik Čeni, minister za zunanje zadeve. In res…

»Helou, Džordži« in »Helou, Diki«, pa še tisti hau-du-ju-du, potem pa…

»Diki, veš, da zelo računam na tvoje sposobnosti, in ti zaupam, ampak, kljub temu, imam zelo pomembno vprašanje zate. Povej: ti imaš očeta, in tvoj oče ima enega sina. Kdo je, ta sin?«

Tudi Diki je začel mencati, in mencati, mencati… na koncu ga je prešinila odrešilna misel:

»Džordži, zavedam se pomembnosti vprašanja, ampak – tako me tišči lulat! Grem lahko na stranišče, pa ti bom kasneje odgovoril?«

»Kar pojdi,« je bil razumevajoč Buš, ja, mlajši, »in nikar ne hiti, raje dobro premisli. Daj, takole se dogovoriva: jutri, točno et nun, pridi sem, pa mi boš povedal!«

 

In res, naslednjega dne, et nun, je Diki, spet, pri Džordžiju.

»Helou, veš, imel sem kopico zelo pomembnih opravil, in zares mi je zmanjkalo časa, da bi razmišljal o vprašanju. Lahko dobim še nekaj časa, za razmislek?!

»Seveda,« je bil, spet, razumevajoč, Džordži, »jutri, spet et nun, ampak takrat glej, da boš poznal odgovor!«

 

In res, na tega novega jutri dan se prikaže Diki, in že ko odpre vrata, v ovalno pisarno, je videti, kako mu sijaj zadovoljstva preplavlja obraz.

»Džordži, moj dragi Džordži, ugotovil sem, razrešil uganko. Sin, ki ima očeta, in ima ta moj oče enega sina, to sem, Džordži, jaz!«

Bušu, napolnjenemu s prijetnimi pričakovanji, je, kot bi odrezal, leglo razočaranje prek lic. Naslonil se je na naslonjač, in, ob globokem vzdihu, pojasnil: »Dragi moj Diki, priznam, da sem krepko več pričakoval od tebe. E, Diki, Diki, res vprašanje ni lahko, a v dveh dneh bi, vseeno, lahko dospel do pravega odgovora! Ne, Diki, to nisi ti, pač pa je ta sin tvojega očeta – Toni Bler!«