Čudežna moč glasbe

Videl sem nek posnetek, neko slikovno gradivo, opremljeno tudi s tekstualnim delom, in temu posnetku namenjam ta zapis. Pravzaprav ga namenjam ugotovitvam nekih »strokovnjakov«, konkretneje njihovim trditvam, skozi katere govorijo o neki, recimo »čudežni moči« glasbe. Po mnenju teh »strokovnjakov« namreč glasba zmore neposredno delovati na možgane, in, med ostalim, deluje tako, da povečuje zmožnosti mišljenja, zbranosti, pomnjenja, čustvovanja, ne nazadnje – glasba zmore zmanjšati bolečino, in to celo za nekih 40 %...  Aleluja!

 

Preden zastavim, resneje, dva medklica.

Prvi: kadar nekaj trdiš, je priporočljivo, da veš to O ČEM govoriš, in, posledično tudi tisti KAJ govoriš, kajti v nasprotnem se zmoreš izkazati zgolj kot bebec, pardon – »strokovnjak«.

Drugi: ko bi glasba zares tako čudežno delovala na možganske zmožnosti, bi danes, ob silnem poslušanju glasbe, ne bilo enega bebca več! A so, vedno in še vedno, celo –prevladujejo!

 

Zastavim z mostom. Nekim, pač, z našim.

Ko ga zgradijo, in preden ga spustijo v promet, predenj postavijo prometni znak, ki govori o največji dopustni obremenitvi mostu. O tem, kakšna (kolikšna) teža sme iti prek mostu, še bolje – o tem, koliko teže hkrati sme biti na mostu!

Recimo, da so nosilnost našega mostu opredelili z (maksimalno) dvajset tonami.

O čem govori ta omejitev? O tem, da graditelji mostu jamčijo za to, da bo most, v nekih običajnih, predvidljivih okoliščinah zdržal težo dvajsetih ton.

Graditelji VEDO, da bi taisti most zmogel zdržati tudi težo enaindvajsetih, triindvajsetih, celo petindvajsetih ton (torej za četrtino več teže, kot je dopustna), a vedo tudi to, da niso zmogli vedeti o vseh okoliščinah, znotraj katerih se lahko znajde, ta most, pa ob tej prekoračitvi dopustne teže ne morejo jamčiti varne uporabe mostu. Primer, znova banalen…

Vsi normalni vojaški poveljniki vedo, da ne smejo, prek nekega dolgega mostu, nekih bataljonov vojakov voditi v podobi marša, ker bi enakomerno, in konstantno, udarjanje nog ob tla (most) povzročilo resonanco, in bi se, radi tega ritmičnega, nenehnega udarjanja začel most zibati, in bi se lahko zgodilo tudi to, da bi – most, z nosilnostjo, na primer, dvesto ton, popustil pod udarjajočo težo nekih petih, morda desetih ton (pod težo vseh vojakov, ki bi se takrat nahajali na mostu, pod »težo« njih korakov). Potemtakem…

 

Neka normalna = običajna nosilnost (našega) mostu je dvajset ton. To je njegova običajna zmogljivost.

Opredeljeno težo bi bilo moč tudi prekoračiti (na tistih petindvajset ton), in bi tudi takšno, povečano breme sodilo v okvir zmogljivosti-mostu, le da bi bile te zmogljivosti občasno, neobičajno izkazane, potemtakem tudi dokazljive. Ja, ta prekoračitev je tista zadeva, o kateri BEBCI govorijo v podobi »prekosil je samega sebe«, ali »šel je prek lastnih zmožnosti«, in s tem, ko tako govorijo, pričajo le o lastni nezmožnosti razumevanja, o lastni – bebavosti!

Prek zmožnosti, s katerimi razpolagaš, nikoli in nikakor ne moreš iti, lahko zgolj presežeš neke zmožnosti, s katerimi se običajno izkazuješ (s 25 tonami greš prek 20 ton)!

 

Kolikšne so dejanske zmožnosti mostu, tega graditelji NE vedo, in ne morejo vedeti, ker zvedeli bi lahko samo tako, da bi nekemu bremenu, postavljenem na mostu, počasi, dodajali kilogram za kilogramom, in bi ugotovili, denimo… pri petindvajsetih tonah je ječal, se začel upogibati… pri šestindvajsetih tonah in tristo sedemnajstih kilogramih je začel pokati…pri petih kilogramih več pa se je podrl! Pomeni, da bi graditelji zmogli ugotoviti maksimalno možno obremenitev mostu, v enkratni podobi (potemtakem ne v primeru rednega, vsakodnevnega obremenjevanja mostu s takšno težo), samo tako, da bi ga – zgradili zato, da ga podrejo! In to bi bilo povsem nesmiselno početje.

 

Kakor most zmore, v določenih pogojih (okoliščinah) preseči svoje običajno izkazovanje, in se izkazati kot zmogljivejši (od svojega siceršnjega izkazovanja), in kakor ima most neke meje, ki govorijo o skrajnem dometu, njegovih zmožnosti, in se zna, ta most, sesuti (tako takrat, kadar boš večkrat dosegal te meje, kakor tudi takrat, če jih boš presegel in – mostu ne bo več!), tako imajo svoje običajne zmožnosti tudi možgani, in se tudi ti zmorejo izkazati s preseganjem taistih, vendar izključno in zgolj v okvirih – lastnih meja, meja lastnih zmožnosti. Nič več! In teh meja nihče, in nič, ne more premikati, so, kakršne so, so posledica odločitve Narave, so posledica naravne zasnovanosti! In pri tem se lahko glasba, pardon, »strokovnjaki« lepo obrišejo, s svojimi nazivi, tam, pač… kjer za brisanje ni škoda njih spričeval!

Pomeni, če drugače zapišem: glasba ne more neposredno delovati na zmožnosti mišljenja in pomnjenja, še zlasti ne na način, da bi te zmožnosti povečevala, lahko pa deluje…

 

Da, ena od odlik glasbe je tudi ta, da – pomirja, ugaja, sprošča, pa…

Recimo, da se pripravljam na izpit. In dopoldne, nekaj ur pred izpitom, doma obnavljam naučeno, in ugotovim, da – vse znam! Pridem na faks, tam pa me popade občutek negotovosti, strah, trema, in to čustvovanje deluje tudi tako, da – blokira moje misli, moja razmišljanja, pa – bentiš, še pred dvema urama sem vse vedel, sedaj pa se tega in tega pa tega ne morem spomniti…

Ja, strah = krč = blokada, in, na drugi strani glasba = ugodje = pomiritev = sprostitev (taistega krča), in sproščen, brez treme, zahvaljujoč poslušanju neke glasbe, spet pridem do tistega vse-vem in naredim izpit!

Ja, tako pa lahko glasba deluje, vendar POSREDNO! Ona deluje na moje počutje, in šele moje počutje deluje na mojo zbranost, zmožnost povezovanja, iskanja… na »moje možgane«.

Glasba v bistvu ne počne ničesar drugega, kar ne bi zmogla početi katerakoli druga zadeva, ki bi, »name«, sproščujoče delovala. Pa me lahko sprosti žuborenje potoka, ptičje petje, prijeten pogovor, celo v tišini se lahko sprostim, denimo ob igranju šaha – misli usmerim na to, kar počnem, pozabim na tremo, in, juhuhu, sem že sproščen!

 

Da bi glasba povečevala zmožnost pomnjenja je – grozljivo butasta trditev! Namreč spet so v igri neki drugi dejavniki, pa tudi v tem primeru prek počutja, katerega doživim ob glasbi (ali čemerkoli drugem), dospem do tega, da se ne obremenjujem z brskanjem-po-spominu, da odložim del bremena, tisti del, katerega sem samemu brskanju namenil (NE iskanemu podatku, pač pa dobesedno brskanju!), in s tem večje »sile« pošljem v iskanje (torej tudi tiste, ki so se prej s samim brskanjem ukvarjale). Ne nazadnje – kaj pa je to zbranost, kaj je to drugega kot biti-osredotočen-na-neko-zadevo… in tudi pri iskanju iz spomina sem osredotočen-na-neko-zadevo! Še več…

Kadar sem zbran, takrat sem POZOREN na predmet moje zbranosti, in se lahko zgodi celo nasprotno, od tistega, kar trdijo »strokovnjaki«: namesto, da bi glasba povečala mojo zbranost, jo – dobesedno izniči! Kako?

Prek računalnika poslušam neko predavanje, obenem imam vklopljen radijski sprejemnik, poslušam program, na katerem predvajajo izključno glasbo. RAD imam glasbo, RAD imam določene pesmi, nekatere imam celo tako rad, da…

Zaslišim uvodne takte, pesmi, katero imam rad, pa – doslej sem program poslušal z »levim« ušesom, ko sem zaslišal začetek »moje« pesmi, sem jo začel poslušati ne s samo z ušesoma, pač pa s celim seboj, ker – RAD jo imam, RAD bi jo slišal, potemtakem – če bi jo rad slišal, jo moram tudi poslušati, potemtakem…

Predavanje teče po svoje, mimo mene, ker jaz – poslušam glasbo (čeprav sem se namenil učiti!), pomeni, da mi glasba ni povečala pozornosti, zbranosti, nasprotno, glasba mi je pozornost povsem preusmerila, jo odvrnila od tistega, kar sem počel!

 

Bolečina? Tu pa je kar nekaj zadev za pojasniti…

Najprej to, da je bolečina sila relativna zadeva, dva ne bosta »iste« bolečina enako čutila, še več – če mi bodo dvakrat rezali isto roko, na istem mestu, z istimi pripomočki, ma, vse bo isto, bom lahko obakrat drugače doživljal bolečino! Tudi takrat, kadar se ne bom zavedal ničesar, kar bi mi odvračalo pozornost od nje. Potem…

Slišal sem že za razne merske enote, dopuščam tudi možnost, da zaostajam z informacijami, a kljub temu – še nisem slišal za mersko enoto, s katero bi merili bolečino, njeno jakost! Domnevam, da za kaj takega tudi ne morem slišat, in to ne morem prav zaradi tega, ker je bolečina – relativna zadeva, različna že znotraj ene in iste posamičnosti, kaj šele med posameznimi, temi posamičnostmi! Obenem pa…

Če hočeš ugotoviti zmanjšanje neke bolečine, potem moraš najprej ugotoviti njeno največjo moč, obseg, naknadno neko novo, moč, obseg, da ugotoviš, izračunaš, izmeriš to razliko, pa – boš nekomu dvakrat isto roko, na isti način… rezal, da boš dospel do teh dveh podatkov, pa potem svojih »do 40 % ugotavljal«!? Bebo! Prav tako…

V porodni sobi sta lahko dve porodnici. Mikro okolje je obema enako, z glasbo ali brez nje, pa – prva se dere kot zmešana, druga izjavlja, da niti ni tako hudo! Čemu?

Ja, res je, smo različni tudi po tistem, čemur pravimo prag bolečine, a je res še nekaj drugega: prva je vso svojo pozornost usmerila na sam porod, na SVOJE stanje, pri porajanju, na SVOJO bolečino, potemtakem z vso pozornostjo to bolečino tudi doživlja, dočim se druga veseli novorojenca, komaj pričakuje, da sliši »že prihaja«, da vidi glavico… pozornost posveča rojevanemu otroku, ne svoji bolečini, pa…

Če te klepnem, s kladivom, po prstu, te bo nehala boleti glava, ker ti bom preusmeril pozornost z manjše (in že trajajoče) bolečina na večjo (komajda nastalo)! In tako lahko pozornost preusmerjam malodane s čemerkoli hočem, ne samo z glasbo, pa…

 

Ja, glasba je res prijetna zadeva, ugaja, prija, pomirja, sprošča, poraja čustvovanja…

U, bentiš, pa smo pri čustvovanju, in pri – prav nič čudežni moči glasbe, ker…

Poznam primere, ko so hudo psihično okvarjeni, in jim sploh ne prija neka prijetna, lahkotna, vesela glasba – ni v skladu z njihovim počutjem. Raje poslušajo nekaj mračnega, težkega, morečega, da niso sami, s svojim počutjem, pač pa je tudi glasba na-isti-valovni-dolžini…

Ja, tudi sam sem klical glasbo na pomoč, ko sem terapijo izvajal, a ne samo glasbe – tudi mladička, muco, pa poezijo (branje), pa sprehode… klical sem na pomoč vse tisto, s čemer sem lahko zdravljenemu omogočal neko trenutno prijetno počutje, sproščenost, ampak za to, da sem porodil (na novo obudil) možganske zmožnosti (tako mišljenjske, kakor zmožnosti pomnjenja, zbranosti, čustvovanja), za to pa je bilo potrebno konkretno garati! In nobena glasba, še tako prijetna, pri tem ne bi zmogla pomagati, v smislu poroditve, zbujanja, obnovitve, ozdravitve… kakorkoli želiš temu poreči! Še več…

 

Bojda mnogi slaščičarji ne jedo sladic, ker so se jih preobjedli, so jim postale nič-posebnega, in tako postane nič posebnega tudi (nekoč) »meni« prijetna glasba, že-tisočkrat-slišana, samoumevna…in vse ostalo tudi, od tistega naslavljanja s »spoštovani«, do nekega samoumevnega poljuba ob odhodu v službo ali prihodu iz nje. Nič posebnega, nič posebno učinkujočega, prav nič karkoli spreminjajočega!