Kaj naj naredim…

Nekoč me je nekdo spraševal, kaj naj naredi, glede svojega načina živetja. Konkretno – glede svoje spolne usmerjenosti. Je homoseksualec. Naj se gre zdravit, ali ne?

 

Glede njegove spolne prakse sva hitro razčistila.

Zagotovo jaz nisem tisti, ki bo tebi govoril, ti celo zapovedoval, koga smeš, in koga ne smeš imeti rad. Če imaš rad osebo, s katero deliš svoje živetje, in če ima ta oseba rada tebe, potem je prav tudi meni. Me ne moti in me ne bo motilo vse do tedaj, dokler ne bosta skušala meni vsiljevati svoje spolne prakse. In tudi za okolje ne bi smel biti vprašljiv vajin odnos, če pa je – potem se zamisli, v kakšnem okolju živiš, in če, morda, obstaja možnost zamenjave okolja.

 

Homoseksualnost je, v to sem prepričan, posledica neke psihične okvarjenosti. In kakor nek zdravnik splošne medicine ne zdravi nekih (drugih) posledic, denimo konstantne povišane telesne temperature, pač pa skuša dospeti do vzrokov, teh posledic, in njih odpraviti (ozdraviti), tako je tudi s homoseksualnostjo. Z drugimi besedami – po vsej verjetnosti gre, pri tebi, za neko okvaro, vendar v kolikor ti ta okvara ni moteča, v kolikor lahko z njo nemoteno živiš, potem – živi! Čeprav…

 

Čeprav je, po drugi strani, dejstvo tudi to, da – v kolikor si razumsko zasnovan, potem ti vsaka psihična okvara (o)krni zmožnosti, tako zmožnosti mišljenja, kakor tudi čustvovanja. Pomeni, da bi bil, ob morebitni odpravi te okvare, zmogljivejši, dojemljivejši, bolj čustvujoč. Za koliko, tega ne vem, in ne morem vedeti. Potemtakem…

 

Potemtakem je na tebi, da presodiš, in da daš na eno stran tehtnice svojo spolno prakso, in svoje siceršnje živetje, na drugo stran pa neke domneve, o tem, kako bi lahko živel, v primeru, da bi bil brez okvare, pa – če meniš, da že sedaj dosegaš vse, kar si želiš doseči, če meniš, da si zadovoljen s svojim načinom živetja, potem ne vidim razloga za to, da bi kakorkoli posegal, v to svoje živetje, ker lahko s tem posegom tudi izgubiš, in ne samo pridobiš! Lahko, denimo – izgubiš obstoječe nagnjenje, potemtakem tudi osebo, katero imaš rad. In, z druge strani…

Če ti tvoje obstoječe živetje povzroča neke težave, preko katerih objektivno ne zmoreš, potem bo teh težav iz časa v čas samo še več, potem bo tudi tvoje stanje temu ustrezno, se bo samo slabšalo, potem nikar ne odlašaj s tem, da narediš nekaj v smeri odprave tega in takšnega stanja, in preprečevanja še slabšega.

 

Kakopak, da mu nisem govoril o tem, da ga, očitno, nekaj moti, v tem njegovem načinu živetja, ker – ko ga ne bi motilo, potem me ne bi za nasvet spraševal, bi se mu zdelo, njegovo živetje, povsem normalno, samoumevno, dvomov nezbujajoče. Je le bolje, pravzaprav je celo priporočljivo, da sam dospe do določenih ugotovitev, ne glede na to, v katero smer se bodo nagibale. Glede okolja pa…

 

Okolje pa vedno najde neke svoje kosti, za glodanje, pa kakorkoli se obrneš, zanj nekaj narobe delaš. Potemtakem naj ti ne bo merilo tvojega živetja, kvečjemu – merilo za neumnost, nepravilnost!