Spoštovani

O tem, kar počno, obči, nagonski, s svetom nasploh, in tudi z jezikom, sem že velikokrat zapisoval. In, domnevam, še bom. Eden izmed »lepih« primerov, njihovega početja na področju jezika, je tudi vsesplošna, malodane zapovedana, samoumevna, uporaba besede – spoštovani…

 

Trdim, z vso odgovornostjo: obči sploh NE vedo, kaj je to spoštovati nekoga (nekaj), ne vedo, kako to spoštovanje zgleda, kako se ga izkazuje! Še najbližja beseda, temu, kar oni »razumejo« pod obravnavano besedo, je beseda – »upoštevati«, vedeti o tem, da nekaj je, da obstaja.

 

Kadar nekoga/nekaj spoštujem, takrat ga spoštujem zaradi tega, ker je, vsebinsko gledano, VREDEN mojega spoštovanja, mojega spoštljivega odnosa. NE spoštujem ga radi tega, kar ima (poseduje), NE spoštujem ga radi njegove, kakršnekoli že, materialne uspešnosti, pač pa ga spoštujem zaradi tega, ker sploh zmore biti, to, kar je, ker sploh zmore obstati, v svetu bebcev, nemoralnih, takšen, kakršen je, ker sploh zmore (že s svojim obstajanjem) izkazovati uspešnost samega sebe!

Spoštujem ga lahko izključno takrat, kadar premore, potemtakem, določene vsebine, katere so meni spoštovanja vredne, pa – ker sem razumsko bitje, spoštujem njegovo razumskost (iskrenost, poštenost, doslednost, zvestobo-samemu-sebi = načelnost = etičnost), spoštujem ga, preprosto, zaradi tega, ker – ne samo, da NI takšen, kakršni so vsi ostali, pa tudi ne misli postati, tem ostalim, enak, pač pa ker je celo – nasprotje, teh, ostalih! In tudi kot nasprotje uspešen, v nekem svojem početju (pomeni, da če še vedno počne, to svoje početje, je tudi vztrajen, se ne misli predati, odstopiti od »svojega« prav).

 

Priznam, nekoč jih je bilo nekaj, katere sem naslavljal s »spoštovani«, danes… je krepko drugače. Pa ne radi tega, ker teh in takšnih ne bi bilo, z vidika neke moje preteklosti, daleč od tega, so, vendar se mi zdijo samoumevni, običajni, normalni, meni enaki – dosegel sem, neko svojo, razvojno stopnjo, izkazal sem neka svoja ravnanja, držim se lastnih načel, potemtakem – ne potrebujem več nekih vzornikov, nekih posameznikov, po katerih bi tudi lastna ravnanja usmerjal. Jih pa cenim, jih upoštevam, jih imam rad, le – kako naj še nek poseben odnos do njih izkazujem, ko pa mi niso več posebnega odnosa vzbujajoči, ko so oni takšni, kakršen sem sam?!

 

Kadar nekoga spoštuješ, ja, takrat tudi občuduješ neke njegove vsebine (sporočane prek njegovih izkazovanj, ravnanj), takrat – taistega vzameš za svoj vzor, za vzornika, takrat se skušaš taistemu približati, pomeni, da ga skušaš posnemati, v njegovih izkazovanjih, pomeni, da želiš postati njemu enak! In tudi, s tem, sam nekaj posebnega (ne, ne, daleč od domišljavosti, imam se za povsem običajnega, znotraj sveta razuma, a ne bom tajil, da pa sem popolnoma drugačen od večine, potemtakem sem nekaj posebnega)!

 

In – kdo pa so vzorniki občih? Takole…

Neki športniki, ki so uspešni, znani in priznani, predvsem pa – dobro služijo! Pa neki igralci, pevci, za katere takisto velja, kot za športnike, te, katere obči »cenijo«. Pa neki trgovci, neki poslovni uspešneži, ki tudi zmorejo oplemenititi svoje bančne račune…

So jim, zares, ti in takšni, vzorniki?

Ah, kje neki, niti slučajno, ker – ko bi mi zares bil vzornik nek, na primer, športnik, bi mi ostal za vzor tudi takrat, ko se mu pot prevesi navzdol, tudi takrat, ko me s svojimi rezultati ne razveseljuje več, tudi takrat, ko ne žanje več (toliko) denarja, tudi takrat… ko ta, športnik, pade v občo, in tudi v »mojo« POZABO!

Ne, »spoštujem«, »cenim« tisto, kar vidim, da športnik ima: njegovo slavo, njegovo (pri)znanost, predvsem pa NJEGOV DENAR, njegovo (v »mojih« očeh vsaj) lagodno živetje!

 

Ko so začeli besedo spoštovani uporabljati na dobesedno slednjem koraku, ko jo, v svojih dopisih, namenjajo vsem, od prvega, do zadnjega (in celo tistim, ki jih niti ne »poznajo« = pravilno: za katere se jim niti zdeti ne more, da jih poznajo), so to besedo, v bistvu, spremenili v povsem običajen, nevreden neke posebne omembe, pozdrav! Namesto nekega, na primer, dober dan. In s tem so izkazali tudi to, da…

 

V bistvu ne vedo, kaj spoštovanje je, da v bistvu sploh ne zmorejo razlikovati med spoštovanja-vrednim in spoštovanja-nevrednim, da so, v človekovem svetu, navadni – butli! Z nemoralnostjo (tudi) izkazujoči se.