»Mislim, torej sem«

Sem že zapisal, da so me, marsikdaj, prosili za pomoč. Tudi tisto, ki se je nanašala na to, da sem pregledoval, ocenjeval, popravljal neke njihove izdelke, in, včasih, tudi zapisal, te, »njihove« izdelke…

Nekoč me je, neko pišče, neko dekle, tik pred diplomo (sedaj jo že nekaj let ima), prosilo, če bi pregledal njen esej, po potrebi popravil tisto, kar je v njem napačno zapisanega, ga, če se tako izkaže, tudi dopolnil. Prav. Esej naj bi bil, po mnenju tega piščeta, s področja filozofije (da, med svojim študijem psihologije se je, v okviru enega samega predmeta, srečala tudi s filozofijo), dejansko pa je bil tudi s področij, na katerih se ukvarjajo z mišljenjskimi zmožnostmi…

 

Zataknilo se je, ob tem, mojem pregledovanju napisanega, že dokaj hitro, pri trditvi, da je Dekartov »Mislim, torej sem« ne samo napačen, pač pa je, v celoti, skregan z objektivnimi stanji, pomeni, da je nasprotje od resnice, pomeni, da je – laž(njiv)…

Kakopak, s tem se nisem mogel, in se, še vedno, ne morem strinjati, pa sem, temu piščetu, to tudi zapisal, in pojasnil (komunicirala sva prek spletne pošte, da bi sproti razreševala morebitne dvome) razloge, čemu ima Dekart še kako prav, vendar…

 

Ko bi meni nek astrofizik razlagal o nečem, s področja astrofizike, in bi uporabljal meni povsem razumljive besede, in bi mi bilo razumljivo tudi tisto, o čemer te besede govorijo (za razliko od občosti, ki zgolj TOZADEVNO govori isti jezik, kot ga govorim sam, in kateri že same besede drugače pomenijo, kot pomenijo meni, in katera sploh NI zmožna dospeti do vsebin, do tistega, o čemer te besede sporočajo, govorijo) – bentiš, da prav NIČESAR NE BI RAZUMEL! Kako, za vraga, lahko razumem nekaj, česar sploh ne poznam, sploh ne vem (razen po omembah njegovega »imena«), da obstaja, kako bi šele vedel o tem, v kakšnih podobah obstaja, na kakšne načine se izkazuje… NE, lahko bi se trudil, ta astrofizik, kolikor bi se hotel, jaz ga ne bi razumel! Pač, nisem tako pameten, kot so obči!

 

Kakopak, pišče NI razumelo mojih pojasnil. Pa se trudim, vselej in vsakokrat, v takšnih primerih pa še toliko bolj, da bi ja bil jasen, razumljiv. In sem prejel, v odgovor, da NE more biti tako, kot jaz trdim, in da celo »sodobni filozofi« (od njih je, pišče, tudi povzelo trditev o neustreznosti Dekartove trditve) vedo, da NI tako, kot je mislil Dekart…

Zdaj pa takole…

 

Prvič.

Če TI VEŠ, da veš VEČ, kot vem jaz, da VEŠ pravilneje (ni stanja bolj ali manj pravilno, mimogrede, sta zgolj stanji ne- in pravilno), kot vem jaz, potem – oprosti moji neumnosti, ampak NE razumem, čemu mene sprašuješ za mnenje, celo prosiš me, da popravim tisto, kar je napačno?! Jaz ne grem, kar tako, spraševat nekega butca, da bi moja razmišljanja »seciral«!

Če TI VEŠ, da imajo ti, »sodobni«, (in) »filozofi« prav, potem, znova – ČEMU MENE sprašuješ, ker – sestavek si naredila popolnoma skladen z »vedenjem« teh »sodobnih filozofov«, pomeni, da – je škoda tvojega časa (ki ga prebijaš v čakanju na moj odgovor) in mojega časa (katerega, očitno, namenjam NEUMNOSTI, tvoji)?!

 

Drugič.

Če TI misliš, da jaz ne vem tega, da obstaja nek kamen, pa voda, zemlja, oblak, trava, drevo, cesta, hiša… da obstaja cel kup nekih STVARI, ki NE MISLIJO, a kljub temu OBSTAJAJO, potem… potem sploh ne razumem, čemu me za pomoč prosiš, ker – ali sem jaz za v norišnico, ker niti teh preprostih, vsakomur znanih dejstev, ne poznam, ali pa si za v norišnico ti, ker misliš, da ne vem o obstoju naštetega!

Če TI misliš, da jaz NE vem tega, da tudi živali mislijo, in mislijo tako, da se samih sebe (kot celote) NE zavedajo, in se NE zavedajo niti sveta (niti tistega koščka sveta, znotraj katerega živijo), in če misliš, da jaz mislim kako je Dekart samega sebe izenačeval (na isto mišljenjsko stopnjo postavljal) s temi živalmi, potem – naredi sebi uslugo, in svetu, pa – via, norišnica! Potemtakem…

 

Potemtakem je tudi Dekart VEDEL, da obstaja kup stvari, in obstajajo kljub temu, da NE mislijo! In je vedel, da obstaja kup živali, nagonskih bitij, ki tudi mislijo, a NE mislijo na način, na katerega ON MISLI… potemtakem je Dekart govoril o NEKEM MIŠLJENJU, KI JE ZNAČILNO, JE SPECIFIČNO ZANJ, in za pripadnike neke njegove vrste, IN JE VEDEL TO, DA JE ON SAM (in ti pripadniki, njegove vrste) TO IN TAK, KAR IN KAKRŠEN JE – IZKLJUČNO ZARADI TEGA, KAKO, NA KAKŠEN NAČIN MISLI, RAZMIŠLJA, pa bi se dalo, tako, na dolgo (da bi vsaj teoretična možnost razumevanja, s strani občih, obstajala, če že praktična, dejanska NE more obstajat), njegov zapis, trditev, ugotovitev, misel (kakor ti je ljubše), zapisati:

 

(RAZUMSKO) MISLIM, TOREJ SEM (RAZUMSKO BITJE)!

 

In še kako verjamem, da »sodobni filozofi«, da absolutna večina dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se populacije NE vidi pomena v Dekartovi trditvi, ker…

 

Ja, med mnogimi pogovori, sem slišal premnoge bebavosti, med njimi tudi: Pomeni, da takrat, kadar ne mislim, da me takrat ni?!

 

Drage vede, od medicine, do antropologije, filozofije – dajte, popravite, »malček«, svojo ugotovitev o tem, da so možgani centralni, najpomembnejši, odločujoč (za obstajanje, živetje) organ, ker, verjemite ali ne – pri večini so povsem neuporabna zadeva!