Ni
priporočljivo ugotavljati nekih (katerihkoli) stanj, kadar nisi zmožen
ugotavljanja (ne znaš ugotavljati, ne veš, kako je potrebno ugotavljati), in kadar
sploh ne veš, kako zgleda (kako se izkazuje) tisto, kar naj bi ti ugotovil!
Trditev
»otroci so dobri« sodi med obča prepričanja, za ta prepričanja pa redno
zapisujem, da so daleč od resnice, da so – NEresnice! Seveda, pojasnim, a
najprej…
»Biti
dober« je značajska lastnost, pa – če hočeš imeti neko značajsko lastnost,
potem moraš, najprej, imeti značaj! Nagonska bitja so NEznačajska, svoja
ravnanja (izkazovanja) prilagajajo okoliščinam, v katerih se znajdejo, pomeni,
da so te okoliščine tisti dejavnik, ki odloča o tem KAKO ( = kot KAKŠEN) se
bo nekdo izkaz(ov)al!
Nagonska
bitja vodijo nagoni, pomeni, da se izkazujejo avtomatično, samodejno, bolj ali
manj spontano (v odvisnosti od tega, če je/ni prisotna »palica«, »ograja«… pač,
nekaj, kar jim, na kakršenkoli že način, preprečuje to spontanost), in nimajo
moči, zmožnosti, za to, da bi (vsebinsko gledano) nadzorovala, obvladovala same
sebe (ja, lahko iz stanja hočem-vzeti dospe v stanje
ne-bom-vzel-ker-je-nevarno-zame, nikakor pa v stanje
namesto-da-bi-vzel-bom-dal)!
Da bi
bila trditev o dobroti otrok pravilna, jo zapišem na sledeč način: Med vsemi otroci so tudi neki
(posamezni) dobri otroci!
Še en
medklic, pojasnilo: dobrota NI tisti »nikomur
ničesar slabega ne želi/m«, pač pa JE tisti »nekomu nekaj dobrega želi/m"!!!
In – če želim, potem tudi vsaj skušam narediti, potemtakem, vsaj včasih, tudi
naredim!
Značajska
lastnost, katerakoli, pa tudi tista »biti dober«, ni eter, da bi izpuhtela v
času. Če jo imaš, potem jo imaš ves čas svojega živetja, od rojstva do
smrti. Če jo imaš, potem ta lastnost NI odvisna od okoliščin, pač pa je trajna,
je vedno prisotna, pa…
KO bi
bili VSI OTROCI dobri, potem bi bili tudi VSI ODRASLI dobri!
Da, ZNAČAJ
JE POSLEDICA ZASNOVANOSTI! Da, nagonsko bitje NIMA značaja (je NEznačajsko
= prilagodljivo = spreminjajoče se v odvisnosti od lastnega stanja). Da,
razumsko bitje (človek) ima značaj (se zmore konstantno, neodvisno od
okoliščin, v katerih se znajde, na enake načine izkazovati)!
Pa še
to (sploh NI nepomembna zadeva, kar ugotoviš, če malček razmisliš): neko
obstajanje-od-rojstva-do-smrti lahko razdelimo na tri pomembnejša obdobja: na
čas igre (in učenja), na čas učenja (in igre), na čas obstajanja = soočanja s
težavami = razreševanja teh težav = tisto, čemur pravimo skrb-za-(pre)živeti!
Primeri…
Lev(čk)i.
Čas
igre. Komaj so shodili, že jih razganjata nemir in radovednost. Vse jim je
zanimivo, z vsem bi se igrali. Skozi to igro se tudi učijo o tem, kaj vse
obstaja, v njihovem okolju, poleg njih, pa kako to zgleda, kako se izkazuje (se
obnaša)… in ugotavljajo tudi to, kaj predstavlja (zanje, njim) nevarnost, in
kaj ne.
V času
igre se igrajo tudi z mladiči nekih drugih živali, tistih, ki so sicer sestavni
del levjega jedilnika. In bi se igrali tudi z nekimi strupenjačami… pa se
zgodi, da preveč radoveden (in premalo dovzeten za kačja sporočila) mladič
tragično konča. V pod/uk ostalim.
V tem
času so levčki »dobri«, ker – »nikomur ničesar žalega nočejo«!
Čas
učenja. V tem času skušajo odrasli levi mladiče »zresniti«. Najprej se boš
(na)učil, igral pa se boš kasneje, ko bo čas za igro!
Vodijo
jih na lov. Mladiči morajo ubogati, in potrpežljivo (nekje na relativno varnem,
zanje, mestu) čakati ter opazovati to, kako odrasli lovijo. Kako ujamejo, kako
pokončajo uplenjeno.
V tem
času je mladič že na pol poti od tistega »nikomur ničesar žalega noče«, do
tistega »marsikomu nekaj žalega naredi« (pa četudi to NE naredi zgolj iz želje
po narediti-nekaj-slabega, pač pa iz POTREBE… pač je nagonsko bitje, in
nagonska bitja so SEBIČNA… »uvidevna« so, morda, takrat, kadar se sama več ne
čutijo ogrožena, kadar sama imajo dovolj).
V tem
času mladič ne »osvoji« samo nekih osnov tehnike lova (da bi osvojil samo
tehniko lova, bo potreboval loviti, bo potreboval prakso, kajti – vrednost sleherne
teorije, slehernega znanja se izkazuje izključno v praksi!), pač pa se nauči
tudi:
-
Levinja
predenj (in ostale mladiče) položi plen, pa – trgaj, razkosaj… nauči se, kako
se to počne… če želiš žreti!
-
Ob
plenu je VEČ mladičev, potemtakem… renči, mlati, grizi… izbori se za svoj
prostor, za svoj kos plena… če želiš (pre)živeti.
Čas
obstajanja. Kakopak, tudi ko je mladič, obstaja, vendar – v tem času mora
znati, mora biti sposoben tudi za obstajati samostojno, kajti nihče ne
bo namesto njega opravljal njegovih opravil, nihče ne bo namesto njega
zadovoljeval njegovih potreb!
Mladič
je zrasel. Je že odrasel lev. Že mora razreševati težave, značilne za vsakega
leva. In med temi težavami je tudi tista: če nočeš biti lačen (sestradan –
izstradan – bivši-lev), potem – u/pleni in po/žri! In bo, če tako nanese,
u/plenil in po/žrl tudi tisto antilopo, s katero se je nekoč, ko sta bila
mladiča, igral. Kateri »ničesar slabega NI hotel«!
Pomeni,
da je lev, dolžan POSKRBETI za SAMEGA SEBE dospel v stanje – »poskrbi zase, pa
četudi za to drugi PLAČAJO S SVOJIMI ŽIVETJI«! Ja, lev JE sebičen, lev NE zna
in NE (z)more biti uvideven, ker, če bo uvideven, ne bo dolgo na svetu, živ!
Lev se sploh ne zaveda (nima mišljenjskih zmožnosti, da bi sploh razmišljal o
tem) tega samega-sebe, Narava ga je opredelila takšnega, kakršen je. In pri tem
je sam popolnoma brez moči! Čeprav…
Ne, ni
res, ker – v nekem cirkusu bo lahko stal v neposredni bližini neke druge
živali, nekega prašiča, na primer… v neposredni bližini dreserja (tudi ta bi
teknil, domnevam)… a takrat se pojavi neka »moč«, nekaj, kar zmore (pogojno in
NE praviloma, NE vedno) tudi nagonsko bitje pripeljati do »uvidevnosti« (to je lažna uvidevnost, to je NEuvidevnost,
ker nisi uvideven zaradi neke svoje NOTRANJE potrebe po biti-uvideven, pač pa
samo zaradi tega, ker MORAŠ biti, ker te nekaj/nekdo PRI/SILI v to, da si »uvideven«),
in ta »moč« je zakon (prepoved/zapoved), policaj (neka restrikcija),
kazen (nekaj
tebi neprijetnega). In ta »moč« je »uvidevna«, NE nagonsko bitje (samo po
sebi)!
Ja,
obči »vedo«, da so »dobri«. In so že slišali tisti »dobrota je sirota« (to NI
izrek občosti, ker – če so vsi dobri, če je dobrota nekaj samoumevnega, nekaj
želenega, potem – nikakor ne more biti nekakšna sirota, prej čaščenost!). In
celo zmorejo za druge po/skrbeti, kadar NAJPREJ poskrbijo ZASE, in jim še kaj
ostane. In zmorejo celo tisti »nikomur ničesar žalega nočem«, kadar so »siti«,
kadar se ne počutijo ogrožene, kakorkoli… a, žal, NE zmorejo tisti »nekomu
HOČEM neko DOBRO«, nekomu BOM naredil neko dobro, pa četudi bo tega dobrega
zame, meni zmanjkalo… z bogatinove mize drobtina NI dobrota, zmore biti celo
nekaj daleč od dobrote, denimo, tudi – posmeh (ali pa propaganda = izvajanje
reklam/e, ali pa dvigovanje neke priljubljenosti – občim daj, in dokler boš
dajal, te bodo imeli »radi«, in ti bodo »zvesti«, in ti bodo »sledili«…).
Zdaj pa
si predstavljaj, da se znajdeš v nekem SEBI neugodnem položaju… redki, tako
hudičevo redki so, ki bodo »pozabili« nase (pa ne pozabijo, zares, še kako se
zavedajo sranja, v katerem so se znašli) in bodo po/mislili na druge, neke,
pač, ali na skupnost kot celoto! In bodo po/mislili zato, ker ne samo da znajo
(in zmorejo) biti dobri, biti uvidevni, pač pa je biti-dober, biti-uvideven
njihova notranja potreba! In če se ne bodo izkazovali po njej, potem sami sebi
ne bodo všeč, sami s seboj ne bodo mogli biti zadovoljni!
Bentiš,
v svetu živali je potrebno tako preproste zadeve razlagat!
Si že
kdaj gledal otroke (tiste otroci-so-dobri) v vrtcu? In videl, kako bo večina
nekemu drugemu NA SILO odvzela neko igračko, ker jo hoče IMETI ZASE!
Si že
kdaj videl kak posnetek z razprodaje, ko morajo izvajati posebne ukrepe, da se
ne bi sestradani, pogoltni (morebitni) kupci pobili med seboj, vsaj poškodovali
nekoga, med prerivanjem?!
Si
slišal za diskoteko, iz katere so, bežeč pred požarom, izključno NASE mislili,
izključno SEBE reševali, in do smrti pomendrali neke druge, pač, tiste, ki se
niso zmogli kosati z drhaljo?!
KO BI BILI VSI OTROCI DOBRI, BI
BILI TUDI VSI ODRASLI DOBRI! DOBROTA PA JE R
E D K O S T!
Ni komentarjev:
Objavite komentar