Razvajanje

Pravijo, da otroka ne smeš preveč razvadit, ker »to ni dobro«…

Čudno. Odraslim ustreza, kadar jih nekdo razvaja, jim poraja neka ugodja, radi se pustijo razvajat, potemtakem jim razvajanje prija. Potemtakem…

Recimo, da razvajanje res ni dobro, pa poglejmo ZA KOGA ni dobro!

 

Kaj je to razvajanje? Bržčas nekoga razvajaš tako, da mu povzročaš ugodje. Da mu omogočaš nekaj, do česar želi dospeti, pa bodisi sam ni zmožen tega, bodisi mu je lažje, celo povsem enostavno, kadar to neki drugi počno, zanj.

 

Komu želiš povzročati ugodje? Domnevam, da tistemu, katerega imaš rad. In dvomim, da je takšno pojasnilo sporno.

 

Tisti, ki pravijo, da otroka ne smeš razvajati, tudi povzročajo ugodje. SEBI! S tem, ko otroka pustijo, da se znajde s tistim, kar mu osnovnega nudijo, in s tistim, do česar je zmožen sam dospeti, in pri tem gre, poleg ostalih ugodij, predvsem za čustveno ugodje, s tem nimajo nekega dodatnega dela, s tem se ne potrebujejo odrekati več, za tega otroka, kot toliko, kolikor je, pač, neizogibno, nujno.

Otroku ne namenjajo nekega dodatnega časa (ker bi ga toliko manj imeli ZASE), dodatne energije (pomeni, da ostaja, ta energija, NJIM).

Kadar »ti« namenjam tisto dodatno (čas, pripravljenost, energijo, voljo), takrat »samo« to kažem, da te imam rad, celo raje kot sebe, pa tebi, tvojim željam, tvojemu ugodju dajem prednost pred lastnim(i)!

 

So, ki pravijo, da otroka ne smeš preveč razvajati:

Je to, preveč-razvajati sploh možno? Je možno nekoga imeti preveč-rad, ali ga zgolj imaš, ali pa nimaš, rad?! Obenem…

Kako pa ugotoviš, ta »preveč«, glede na to, da pri čustvovanju (spomni se na zapis o glasbi, ki naj bi manjšala bolečino) ne obstajajo merske enote, potemtakem tudi ne moreš izmeriti tega kar je in kar ni preveč, dovolj, premalo. Ali je, ali ni, preveč dobrega, namenjenega drugemu, nikoli ne more biti!

 

Čemu naj ga ne bi razvajali? Ker je življenje kruto, pa ga bo teplo, še bolj, če bo razvajen…

Hm, če je že življenje kruto, potem ne bodi krut tudi ti, pa skušaj tistemu, katerega imaš rad, čim več lepega storiti. Morda bo prav radi tega lažje šel skozi življenje, obenem pa – z življenjem se bo neposredno srečal, tako ali drugače, in v vseh primerih, in šele takrat bo ugotavljal to, kakšno je, kakšnega mu pusti biti, v odnosu do njega samega. Obenem pa – če je življenje kruto, čemu, hudiča, pa tebi prija, če te nekdo razvaja? Morda zato, da krutost živetja blažiš, zmanjšuješ… pa ti ne pade v betico, da bi to lahko počel tudi svojemu otroku, ko bi ga razvajal.

 

Marsikdo meni, da razvaja, svojega otroka, s tem, ko mu da denar, da si ta neke svoje misli opredmeti, ali pa s tem, ko mu kar kupi, vse, kar si otrok zaželi. Ne, tu ne gre za razvajanje, pač pa gre za to, da – s tem otrokom dobesedno trguješ, ti njemu plačuješ njegove želje, in to počneš zgolj radi tega, da dospeš – do zadovoljevanja LASTNIH želja! Dal ti bo mir, ko mu boš kupil, dal ti bo mir tudi takrat, ko mu daš denar za vstopnico, pa za večerni izhod, ker – takrat bo drugje, z drugimi, takrat boš ti imel mir pred njim!

Ne, takšno »razvajanje« pa nikakor ni dobro, ker, kot prvo, govori zgolj o tistem občem imam-rad-samega-SEBE, po drugi strani pa uči, neko mladost, da je moč z denarjem do vsega dospeti, celo, žal, a popolnoma zares, v nagonskem svetu, do – »ljubezni«. Da, celo čustvovanja nekoliko zamenjujejo, pravih sploh poznajo ne, pa jim je sitost želodca, potešenost spolne sle isto kot imeti-rad-nekoga.

 

Res je, razvajanje je dvorezen meč, ki zmore kruto udariti tistega, ki se izkazuje tako, da razvaja, ker – ne glede na zasnovanost, vsi otroci se, v začetnem delu svojega otroštva, izkazujejo popolnoma enako, celo popolnoma enako, kot se izkazujejo uradno prepoznane živali: ne zmorejo nedvoumno sporočati, ne zmorejo razumevati (pojasnil), ne zmorejo razumevati celot(e), pa jim ne boš dopovedal, da sedaj-ne-morem-zbuditi-tvojega-ugodja-ker… in dobesedno enako tudi izsiljujejo, kadar ne dosežejo svojega. Kasneje, ko jim je moč dopovedovati, in dopovedati, takrat pa se razvrstijo v skupini. V tisto množično, katere naklonjenost kupuješ z »razvajanjem«, in v tisto manjšo, ki ve, da čustvovanje ni samo neke vrste zadovoljstva (kadar je pozitivno, to čustvovanje, seveda), pač pa je dobesedno POTREBA, pa – kadar imaš nekoga rad, takrat imaš dobesedno potrebo, neka nuja te sili v to, da to svoje čustvo tudi izkažeš, izkazuješ, da si tožen, kadar je tožen ta, katerega imaš rad, da si vesel, kadar je vesel on, in – kaj je lažjega, kot to, da jaz nekomu veselje naredim, pa potem skozi njegovo veselje »plačilo« pridobim ( = lastno veselje)?!

Ne, razvajanje zagotovo ni slaba zadeva, čeprav utegne sama beseda biti nepravilno razumljena, morda je celo neustrezna, čeprav zna, v določenih okoliščinah, marsikaj slabega povzročiti, tistemu, ki sicer razvaja, in to želi, potrebuje početi, takrat, kadar objektivno ni zmožen na tak način izkazovati se, do tistega, ki pa, nerazumevajoč, terja svoje ugodje. Potemtakem – kakorkoli obrneš, naletiš na neko sebičnost, in redko ko obrneš, naletiš tudi na tisti dejanski rad-te-imam, posledično pa tudi na grozovito hudo preizkušnjo nekih zmožnosti, tudi tistih, katerim pravimo imeti-živce.