Čemu?

Na pogled sila preprosto, celo nepomembno vprašanje, ta »čemu«, obenem pa nepogrešljivo takrat, kadar skušaš ugotavljati o tem, kam si se podal, z nekim početjem, kam te utegne, to početje, popeljati, in ali je sploh smiselno, to, kar počneš. In počnemo veliko stvari, pa nikogar ne bi smelo biti, da si ne bi zastavljal omenjenega »čemu«. Ne nazadnje…

 

Počnemo tudi tisto, čemur pravim živetje. Živimo, smo. Ne da bi se povprašali – čemu smo?!

Vem, še kako vem, to, da je večini zadosten odgovor tisti da-mi-je-lepo, da, pač, živim, samo – da živiš radi tega da živiš, da je stol radi tega, da je stol, to je popolna bedarija, ker – tudi stol ima neko svojo vlogo, nek svoj namen, narejen je za to, da na njem sediš! Pomeni, da je brez sleherne vrednosti, da je, zlahka, pogrešljiv, takrat, kadar je odvečen, kadar nihče nanj ne sede, kaj šele, da bi na njem sedel!

 

In Narava ničesar ni naredila brez razloga. V Naravi nobena posamičnost ni narejena zato, da je narejena, da obstaja! Daleč od tega, še najmanjša pikica, katero je Narava naredila, ima nek svoj smisel, in ta smisel lahko najdeš izključno, samo v povezavi te pikice do celote! Potemtakem – to, kar ta pikica DAJE (omogoča) celoti, to JE NJEN SMISEL! Ne glede na to, kako ta pikica živi, obstaja, ker – kadar je sama sebi namenjena, pa naj ji je še tako lepo, takrat (čeprav takega stanja v Naravi NI), do tedaj samo obstaja, samo je… in bi bilo popolnoma vseeno tudi – če je ne bi bilo!