Res je,
tisti »nori« se pogovarjajo sami-s-seboj. Pravzaprav, če sem nekoliko bolj
natančen, zapišem, da se radi pogovarjajo s svojimi blodnjami. In če sem povsem
natančen, povem: pri teh, »norih«, se neke (njihove) blodnje pogovarjajo z
drugimi (njihovimi) blodnjami!
Ti »nori«
sploh – NE obstajajo, v podobi nekih subjektov! Vem, vem, vidiš jih, pa, potem –
kako ne obstajajo? Preprosto: obstajajo neke lupine (neka telesa), in vse, kar
obstaja, v teh lupinah, je zgolj nek – kup zmešnjav, nič več! Ti, »nori«, se
ničesar ne zavedajo, ne sebe, ne ostalega! V bistvu so neke vrste kamenja –
tudi kamen je, obstaja, a obstaja zgolj v podobi objekta, predmeta. O sebi
ničesar ne ve, s seboj ni zmožen na noben način ravnati…
»Od genija
do norca je samo en korak.«
Pa te,
obče, trditve, njih prepričanja. Tako daleč so od dejanskih stanj…
Ne, ni
res, pač pa je res to, da je – od stanja biti-NEumen do stanja biti-nor samo en
korak! V bistvu je stanje biti-nor nekakšna »nadgradnja« stanja biti-NEumen!
Pojasnim…
NEumnost
(NErazumskost) si samo malček »po svoje« razlaga svet, in so spoznanja, o tem
svetu, do katerih dospeva – daleč od dejanskih stanj, daleč od resnice (so
zgolj neke zablode, blodnje). »Norost« pa si samo nek večji malček »po svoje«
razlaga, potemtakem so tudi njene »razlage« - daleč od resnice (zgolj blodnje)!
NEumnost
se zmore zavedati le svojega delčka, neke svoje podobe, v kateri se, znotraj
konkretnih okoliščin, tisti hip nahaja, NE zaveda pa se vseh ostalih svojih
drugih, drugačnih podob, s katerimi se izkazuje v nekih drugih, drugačnih
okoliščinah. Potemtakem se NEumnost zaveda samo delčka sebe, in se NE zaveda
sebe kot celote. In tudi »norost« se NE zaveda sebe (kot celote)!
Matematika,
skupni imenovalci… zanimiva zadeva.
Ko
zastavim z nekim delom, katerimkoli…
Najprej
razmislim (razmišljam) o tistem, kar bom počel (da, z mislijo zastavim delo, ne
s samim fizičnim pristopom), in – manjkrat, kot sem nekaj počel, več časa bom
namenil razmišljanju o nameravanem početju.
Pri tem
razmišljanju bom upošteval različne možnosti, za samo izvedbo, kakor tudi za
uporabo, (od)delanega. Primerjal bom te možnosti, med seboj, izmenjaval bom
različne misli, mnenja, potemtakem…
Kaj pa
je pogovor drugega, kot – izmenjevanje misli, mnenj?! Potemtakem se takrat, ko
razmišljam o nečem, pogovarjam, s svojimi mislimi, s samim seboj! Pogovarjam se
z različnih zornih kotov, svojih, upoštevam različne prigovore, ugovore,
pritrditve – svoje, skušam čim bolj vsestransko obdelati neko zadevo, za to, da
bom imel kasneje, z njeno izdelavo, in uporabo, čim manj nejasnosti, preglavic,
težav, da bom učinkovitejši!
S samim
seboj se pogovarjam tudi takrat, ko »vidim« nek predmet, še preden si bom,
morda, njegovo podobo narisal, v smislu nekega načrta, po katerem bom
izdeloval, taisto stvar. In že v mislih, v tem pogovoru s podobo predmeta,
ugotavljam, če mi ustreza njena oblika, njene dimenzije, celo njena barva. In
ugotavljam, s pomočjo slike (»videnja«) tudi to, kako se bo, ta predmet,
izkazoval v prostoru, kateremu je namenjen.
Ko ti
nekaj pojasnjujem, ti lahko bolje pojasnim, takrat, ko ti, poleg besed, pokažem
tudi neko sliko, pa da tudi vidiš, tisto, o čemer ti govorim? Če je odgovor
pritrdilen, potem – da, tudi s slikami se je moč pogovarjati, ne nazadnje –
mornarji z zastavicami komunicirajo med seboj, kadar sta, denimo, dve ladji
preveč oddaljeni, da bi se »splačalo« dreti…
Ko je
Betoven oglušel, ni izgubil moči skladanja, nasprotno, še kako je skladal! In
še kako je »slišal«, taisto glasbo, katero je zapisoval v podobi notnih
zapisov! V bistvu se je pogovarjal z glasbili, glasbila so mu sporočala neke
svoje zvoke, in na osnovi teh zvokov je pisal note (je zgolj te zvoke »prevajal«
v notni zapis).
Ko bi
bil že od rojstva gluh, tega ne bi mogel početi, ker – če nikdar ne slišiš
zvokov nekega glasbila, potem ne moreš vedeti, kako se to glasbilo »oglaša«.
Pomeni,
da se je tudi Betoven pogovarjal s samim seboj, ker vse tisto, kar je
zapisoval, se je porajalo – v njem!
Da, za
to je potreboval neko zmožnost, tisto, o kateri sem že pisal – zmožnost abstraktnega
mišljenja ( = zmožnost predstavljati si), potemtakem, da, bil je razumsko
bitje!
Obstajajo
neki, katere vidiš, nekje, na pločniku, kako se pogovarjajo, celo na glas, s
samimi seboj. Tako so zatopljeni, v ta svoj pogovor, da se sploh ne zavedajo
tega, da ga tudi zvokovno izkazujejo. In to počno »samo« zaradi tega, ker – če ti
z besedami sporočam, pa če ti še slike zraven kažem, potem je moje pojasnjevanje
lahko samo učinkovitejše, (po)polnejše, potemtakem je učinkovitejše tudi
takrat, kadar misli podkrepim z nekakšnimi drugačnimi »slikami«, z zvokom, z
glasom…
Za mene
»vedo«, da imam malo »sogovornikov«. Res je. In ne vedo, da imam še krepko manj
sogovornikov, tistih nekih, s katerimi se lahko, vsaj približno, enakovredno
pogovarjam, tistih nekih, za katere domnevam, da, vsaj načeloma, zmorejo
razumeti vsebine, o katerih jim sporočam…
Potemtakem
»vedo« tudi to, da se malo pogovarjam, čeprav – je resnica popolnoma drugačna:
pogovarjam se bistveno več, ko se oni! V bistvu se nenehno pogovarjam, ker –
tudi ko zapisujem besede, razmišljam o njih, razmišljam o tem, o čem želim
sporočati, pa na kak način bom sporočal, potemtakem – s samim seboj izmenjujem
misli, mnenja o številnih možnih rešitvah, se pogovarjam.
Hkrati
se, četudi se tega ne zavedaš, pogovarjam s teboj. Posredujem ti svoja
razmišljanja, svoja mnenja, potemtakem – ti govorim.
Pri tem
neke velike izbire nimam, ker – govorim tistim, ki se odločijo brati moje
zapise, ob čemer…
Sem že
slišal, večkrat, tisti redno-berem-a-ničesar-ne-razumem, in se zelo dobro
zavedam, tistega, kar sem prej zapisal, tistega, da jih imam malo na razpolago,
s katerimi se lahko, vsaj domnevno, zares pogovarjam, ampak, z druge strani, se
zavedam tudi sledečega: če ne bom izkazal svojega razmišljanja, potem o njem
nihče ne bo mogel vedeti. Če ga izkažem, potem pa…
Se
lahko zgodi, da so, med temi, ki berejo, a ne preberejo, tudi takšni, ki ne
bodo vedeli samo tega, katere besede sem uporabil, pač pa tudi to, o čem te besede
govorijo!
Ne,
nisi nor, da bi se pogovarjal s samim seboj, si »zgolj« - NEumen, pa se niti
preprostih dejstev ne zavedaš. In se jih, če sem povsem pošten, sploh nisi
zmožen zavedati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar