Nekoč
so bili del prehranjevalne verige. Danes vsa prehranjevalna veriga ne zmore
nasititi njihove pogoltnosti.
Pravijo,
da je na Svetu preveč ljudi, a se motijo – premalo, krepko premalo je, ljudi!
Nekoč,
ko sem slišal tisti »svet je grd, ampak živeti je pa lepo«, nisem znal
razumeti. Ta trditev mi je zvenela nekako takole: živim v greznici, ampak zrak
v njej lepo diši…
Kasneje
sem ugotovil, kako lahko tako trdijo. Oni, pač, živijo v nekem svojem, mini
svetu, tako, kakor njim prija. In jim je ostali svet neka vzporedna zadeva,
nekaj, kar pač je, takšno, kakršno je. In res, dejansko je tako , da – jim sredi
lastnih greznic prav prijetno diši, po njih lastnem smradu.
V okolju, v katerem živim, je moč slišati lajanje lisic, rukanje jelenov, bevskanje srnjakov, skovikanje sov, neko klikanje kanj... potemtakem tudi tu ne manjka javnega mnenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar