Planinska
koča. V njej je zbrano določeno število osebkov. In so se zbrali povsem po
naključju.
Vsako
jutro se izmenjujejo pri uporabi sanitarij. Vsako jutro, za isto mizo, skupaj,
zajtrkujejo. Po zajtrku se razkropijo na različne konce, vsakdo po svoje.
Nekdo
si je zadal načrt, da dospe na vse bližnje vrhove. In se odpravi na enega od
teh.
Drug
uživa v cvetju. Vse dneve preživlja na travnikih.
Tretji
hodi v gozd. Zvedel je za lisičji brlog, pa čaka, da bosta starša privedla
mladiče na plano.
Četrti
ima znanca v bližnji koči. Hodi k njemu, skupaj preživljata dneve.
Peti
ima rad ovce. Nenehno je na pašniku.
Šesti
ljubi mir, in čist zrak, pa oboje doživlja v nekem svojem kotu.
Pred
mrakom so vsi, spet, v koči. In se, spet, izmenjujejo pri uporabi sanitarij.
In, spet, sedejo k isti mizi, in, spet, skupaj jedo. Nato se odpravijo v
postelje, v katerih prebijejo čas do naslednjega jutra, v katerem se, spet,
začne ponavljati zgodba prejšnjih dni…
V
telefonskih pogovorih razlagajo znancem, da živijo v planinski koči. Da živijo,
v njej, še z nekimi drugimi, čeprav…
Kaj pa
zares počenjajo, v tej koči? Zares živijo v njej? Daleč od tega, v koči zgolj
zadovoljujejo svoje fiziološke potrebe. Potrebo po hranjenju, in izločanju,
potrebo po počitku. In, kakopak, tudi položnice skupaj plačujejo, pardon –
skupaj bodo poravnali račun za uporabo koče.
Kje, in
kako, pa – zares živijo?!
Vsakdo
na nekem svojem koncu, tako, kakor (nje)mu prija.
Prvi
živi z vrhovi, na katere se podaja. Njim posveča svoj čas, svojo pozornost,
svoja prizadevanja. Z njimi dospeva do zadovoljstva.
Drug
živi s travniki, tretji z gozdom… in šesti s svojim mirom, in čistim zrakom.
In vsak
od njih SEBI išče zadovoljstvo, katerega z nikomer ne deli. In so skupaj samo
takrat, kadar morajo biti. Ker ne gre, zaradi nekih okoliščin, drugače. In so
zadovoljni, zaradi tega biti-skupaj samo zaradi tega, ker bo – za vsakogar
ceneje, če bo več plačnikov računa.
Večini
nedojemljivo, kar zapišem v nadaljevanju.
Skupaj
z nekom lahko živiš tudi takrat, kadar živita na povsem različnih koncih sveta!
Skupaj
z nekom si lahko tudi takrat, kadar ta nekdo niti tega ne ve, da obstajaš!
Pomembno je, da ti veš, da obstaja, ta nekdo.
Skupaj
z nekom si lahko tudi takrat, kadar te ta nekdo ne mara, te celo zavrača! Pomembno
je, da imaš ti rad, tega nekoga.
Pa
spremljaš vse vesti, o tej osebi, in te skrbi, kadar do teh vesti ne moreš
sproti prihajati.
In ko
ugotoviš, da je ta oseba žalostna, samodejno postaneš žalosten tudi sam. Ko je
razigrana, vesela, si razigran, vesel, tudi ti.
In bi
naredil vse, četudi, zares, ničesar ne moreš narediti, da bi bila ta oseba čim
bolj zadovoljna. Čeprav se ta oseba sploh NE zaveda tega, da – živiš z njo!
Nek
jezikoslovec bi me utegnil popraviti, češ da »živim z mislimi na to osebo«,
ampak – ja, neposredno je to celo res, posredno pa – ta oseba je V mojih
mislih, potemtakem živim z njo! Pa naj se tega zaveda, ali ne.
Butec,
če se ne zaveda, ta oseba, da živita skupaj, potem zares ne živita skupaj!
Ja,
tudi takšno pojasnilo je možno, vendar…
Se
zgodi, da se nekdo znajde, začasno ali trajno, v takšnem zdravstvenem stanju,
da se ne zaveda niti tega, da sploh obstaja! Kako bi se zavedal česarkoli več?!
Leži, v
istem prostoru, v katerem si tudi ti.
Preoblačiš
ga, ga hraniš, skrbiš, da dobi potrebno tekočino.
Govoriš
mu, ga pobožaš, objameš… a ničesar se ne zaveda. Pa, kljub temu, zmoreš trditi,
da – živiš s to osebo! Potemtakem…
Potemtakem
občim ni pomembna neka vsebina, pač pa – materialno, neka fizična prisotnost,
prisotnost nekega telesa, četudi je to telo – živ mrlič!
Občim
pri neki sliki NI pomemben tisti občutek potegne-me-vase, daleč od tega,
pomembna jim je oblika (podoba) slike, po možnosti lepota, njena in okvirja,
kako paše v nek prostor, da ga (o)krasi, pomembno jim je to, da bodo tudi drugi
občudovali to sliko, morda celo hoteli imeti, nekaj podobnega, na svojem zidu, pa
bo lastnik žarel od zadovoljstva, češ imam-tisto-kar-bi-drugi-radi-imeli!
Občim
je, pri avtomobilu, pomembna njegova znamka, njegova denarna vrednost, pa – »boljši«
kot je, večja je moja veljava, dočim…
Tak
avtomobil zna biti marsikdaj povsem neuporaben, ker bodisi nima zadostnega
prostora, da bi v njem prepeljal tisto, kar potrebuješ prepeljati, bodisi ti je
škoda avtomobila (materiala, stvari), pa boš raje sebi nakopal dodatne težave,
da razrešiš nek zaplet, kot da boš poškodoval predmet-lastnega-občudovanja,
predmet izkazovanja-lastne-»vrednosti«. Še huje – ne bo ti žal časa, katerega
boš namenil čiščenju, loščenju tega avtomobila, kajti pomembneje je to, da se
blešči, da drugi vidijo njegov sijaj, kot to, da bi – čas koristneje, da ne
rečem pametneje, porabil?!
KO bi
bila zares pomembna fizična prisotnost, za tisti živeti-skupaj, potem bi Šekspir
zelo na kratko opravil z Romeom in z Julijo: Imela sta rada drug drugega, potem
pa sta se razšla. Pika, konec zgodbe.
Kadar
nekdo »odloča« o mojem počutju, razpoloženju, potem odloča tudi o mojem
živetju, o meni samem. Potem je še kako z menoj, tudi, če ga ne vidim, tudi, če
ni na dosegu mojih rok, ker – je V meni! In s tistim, kar je V meni, s tistim
še kako živim (skupaj)!
P.S.
Vsaka
podobnost med tem živimo-skupaj-v-planinski-koči in občim pojmovanjem
živeti-skupaj je, namerno – namerno izkazana!
Ni komentarjev:
Objavite komentar