Obči »vedo«,
da »pes hoče mir, kadar je«, še več, ta mir celo potrebuje. Potemtakem – stran od
posode!
Nekateri
vedo, da je moč psa »zdresirat«, da se ne bo na (NJIM) neljub način odzval,
kadar v hranjenje posežejo.
Nisem
pristaš »dresiranja«, ker – »dresura« ni nič drugega, kot to, da nekomu ubiješ
NJEGOVO voljo, pa – če ubijaš voljo, potem »ubijaš« tudi njenega imetnika (ga
siliš, da postane to, kar ni po-svoji-volji)…
Jaz »cucka«
nisem prav nič »dresiral«, daleč od tega, sem mu pa nekaj drugega naredil – »samo«
porodil sem njegovo zaupanje!
In še
danes, ta »cucko« (in se Tisa popolnoma enako izkazuje, do mene), krepko raje
vidi, da segam v NJEGOVO posodo, in mu dam za jesti iz roke, ker na ta način
dobi še nekaj več, kot samo hrano. Dobi mojo prisotnost, mojo pozornost, dobi –
mene.
Priznam,
ob takšni zadevi se znajdem v hudih dvomih! Preprosto, ne vem, če Tar in Tisa,
morda, nista psa, ali pa obči tudi tako preprostih zadev ne razumejo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar