Od genija do norca…

Uvodoma: geniji, kot neka (znanstveno opredeljena) vrsta NE obstajajo! Obstajajo le razumna bitja, Ljudje, in med njimi tudi takšni, ki na nekih svojih področjih dospevajo do nekih vrhov. In tem obči žargon pravi geniji…

Dobro, bom tudi sam uporabil, pogojno, ta izraz, še zlasti radi tega, ker sem, z njim, že sam naslov zastavil…

 

Imel sem profesorja, na faksu, ki je bil znanstvenik (raziskovalec). Njegova predavanja so bila, za razliko od nekih običajnih, užitek, ker – ne samo, da je navajal neke podatke (nam stregel z določenimi spo/znanji), pač pa mu je bilo samoumevno to, da bo predavano tudi – razložil! Da se bo podal v razlage, pojasnjevanja, in se je podajal kolikor se je le dalo v širino (ja, podobno je »dolgovezno nakladal«, kot to počnem tudi sam… pa še to, pri večini, povsem brez uspeha!).

Od študentov ni pričakoval, še manj zahteval ponavljanja teh podatkov (TOZADEVNEGA znanja), pač pa je pričakoval – zmožnost pojasniti, zmožnost izraziti-lastno-mnenje, zmožnost – pogovarjati se, z različnih zornih kotov, o predavanem, potemtakem – DEJANSKO znanje! Mimogrede: večina učiteljev/profesorjev tega NE počne, ker tudi NI zmožna početi, ker – zmore le papagajiti, po sistemu iz-roda-v-rod-znanje-(tudi NAPAČNO)-išče-pot…

 

Tudi sicer je bil pogovor z njim užitek. Dobro, ni se dalo, z njim, pogovarjati o banalnih zadevah, vreme, moda, šport… o nekih vsebinskih pa še kako!

 

Študentje so se šalili na njegov račun, ker – ja, bil je »čuden«, raztresen, pa je tudi po trikrat, petkrat… hodil, iz pritličja, v drugo nadstropje, da bi preveril, če je zaklenil vrata svojega kabineta. Potemtakem je bil malo-čez-les, da si niti tako preproste stvari, kot je zakleniti-vrata, ni zapomnil?

 

Ni bil ne malo, ne veliko, čez les, kajti – ko bi bil, vsaj neumen, ali celo nor, potem nikakor ne bi bil zmožen pojasnjevanja odpredavane snovi, ne bi bil zmožen kakovostnega, tvornega pogovora, niti ne bi pričakoval, od svojih študentov, da se trudijo z nekimi razlagami, ker – če sem neumen, še bolj, če sem nor, potem mi razlage ne pomenijo ničesar drugega, kot – »dolgovezno nakladanje«, potemtakem neko povsem NEPOTREBNO izkazovanje, katerega bi se, zlahka, dalo nadomestiti s trditvami, s ponavljanjem trditev (kakor to zadošča pri večini »prosvetnega« kadra)!

 

Tudi raztresen ni bil, vsaj ne v smislu, da ne bi bil zmožen osredotočiti se (zbrati se, skoncentrirati se) na neko, katerokoli, vsebino, ker – principi so principi, pa če je moja dejanska značilnost raztresenost, potem bom raztresen na vseh področjih, tudi pri predavanjih, potem moja predavanja ne bodo mogla biti neke smiselne, zaokrožene celote! Potemtakem…

 

Ja, ta profesor, njegovi možgani, so bili (za razliko od občih) aktivni, delujoči 24 ur na dan, nenehno v pogonu, nenehno v obravnavanju določenih vprašanj, njemu, temu profesorju, pomembnih, vprašanj s področja, s katerim se je ukvarjal, in…

Zaklepanje vrat je v njegovem svetu absurdno stanje, ker v njegovem svetu nihče nima potrebe po tem, da bi se nemoralno, denimo s krajo izkazoval, dočim v tem svetu, ki po občih izkazovanjih NI njegov, v tem svetu pa je kraja – samoumevnost! Tista prilika-dela-tatu, pa…

Saj ni, da bi imel, v tem kabinetu neke televizijske sprejemnike, nek denar, nekaj, kar bi bilo, v materialnem smislu, vredno kraje, so pa bile dragocene zadeve, vsaj za profesorja, v njem! Bila so, na primer, izpitna vprašanja, pa razni testi, pa zabeležke z določenih izpitov, pa pripombe, katere je oblikoval, na račun tega, ali onega študenta, skratka, v tistem prostoru so bile zadeve, katerih kraja bi lahko, in to zlahka, pripeljala do tega, da bi – nekdo na nepošten način, recimo, dospel do ocene, katere si ne zasluži, s svojim ne/znanjem! In, ja, profesorju ni bilo vseeno, glede tega, ali bo neka ocena temeljila na nemoralnosti, ali ne…

 

Pomeni, da se je moral profesor, izključno zaradi običajne lopovščine, prisiliti k neki (zanj in v osnovi nepotrebni) zbranosti, da je moral prekiniti tok svojih misli, da je moral taki banalni zadevi, kakršna je, v svetu morale, zaklenjenost vrat, dati prednost pred svojim delovanjem, na področju, na katerem je raziskoval. Ja, in samo radi tega…

 

So »vedeli«, ti, ki sploh NISO zmožni ugotavljati sposobnosti (tudi mišljenjskih), ne svojih, ne tujih, to, da – je od genija do norca en sam korak.

Za hec: in še prav imajo, ti, obči, kajti – profesor je hodil tudi po pločniku, pa v trgovino, pomeni, da je dejansko lahko srečal, na vsakem koraku, kakšnega bizgeca!