Besede
imajo svoj pomen. Besede govorijo/sporočajo krepko več, kot se sploh zavedamo!
Zato jih tudi skušam braniti, pred rušilnim delovanjem bebcev, ker…
Če jim
uspe, tem bebcem, razkrojiti jezik, ga popeljati nazaj, v neko poprejšnje
stanje, v stanje NESPOROČILNOSTI, potem bo marsikaj drugače, celo nemogoče!
Denimo – nemogoče bo nekoga ozdraviti, ko bo trpel za neko psihično boleznijo,
ker – če ne bom vedel niti tega, kaj mi govoriš, kako, za vraga, bom sploh
odkril neko, tvojo, okvaro, in, še bolj kako-za-vraga jo bom ozdravil?! Ne bom
mogel, pa boš, ti, s časom, postal še bolj neumen od neumnega = NOR! Postal
boš, kot so postajali nekoč, neka »sveta, nedotakljiva« persona. Nedotakljiva
radi tega, ker se te bo že »bog dotaknil«…
Zavedam
se tega, da je mnogim ( = absolutni večini) čudno to, kar govorim/zapisujem. Ne
le čudno, celo tako NErazumljivo, da jim je daleč-stran-od-resnice, celo
butasto!
Kakopak,
ti in takšni ničesar NE vedo o zelo preprostem dejstvu: v odvisnosti od tega,
kako se izkazujemo do nekih drugih, govorimo tudi o tem, kako te druge
obravnavamo. In jih lahko obravnavamo kot neko suverenost, samostojnost (tega
obči NE zmorejo!!!), kot SUBJEKTe, kot neke, ki imajo SVOJO voljo, ki se
želijo (potrebujejo) ravnati, po tej, svoji, volji, in so izključno SAMi-SVOJA-LAST…
ali pa jih pojmujemo kot neke objekte, PREDMETe, kot NEKAJ, kar NEKOMU
DRUGEMU PRIPADA, kar je v nekoga drugega lasti!
In se
NE zavedajo, ti, obči, da imajo besede svoje pomene, da imajo, besede, veliko
moč, kajti: kadar govorimo/zapisujemo besede, ne glede o čem z njimi
sporočamo, takrat predvsem sami sebe opisujemo! In opisujemo tudi naše
miselne in čustvene zmožnosti, pa naš značaj (sem dober ali ne, sem uvideven
ali sebičen, sem pošten ali sem prilagodljiv = nepošten). Ne nazadnje –
sporočamo o tem, če naša »beseda« sploh kaj velja, če lahko na nekoga »računam«,
ker vem, kdo je, ali ne morem, »računati« nanj, ker vem, da lahko, sedaj, v
nekem trenutku, v odnosu do ISTE stvari, govori/ravna tako, že v naslednjem
trenutku pa – povsem drugače. Pa vem – kakšen je, ta, ki se tako izkazuje!
Obstajajo
vzdevki. Niso redkost. In se, s temi vzdevki, kličemo med seboj…
Tudi
moja sanjajoča polovica in jaz imava vzdevka. Ona ga je meni dala takrat, ko
sva že bivala skupaj. Jaz sem jo poimenoval še preden sva se sploh, prvič,
videla…
Ne, ne,
daleč od tega, nisva si neka pikec in pikica, srček in srčica, še manj
l(j)ubček in l(j)ubica (bentiš, še posebej takšno poimenovanje je, meni vsaj,
dobesedno ogabno, in je lep primer tega, da niti pomenov besed ne poznajo, da
ne vedo, o tem, kakšna razmerja, stanja se za njimi »skrivajo«!), in si nisva
ne medveda, ne zajca, mucka… daleč, res daleč od tega, ker – takšnih poimenovanj
dobesedno mrgoli, so obča, so nič-posebnega, pa pričajo samo o praznini,
nič-posebnosti teh, ki jih uporabljajo! Kakorkoli že…
Nekoč
sem ji pripovedoval o svojem očetu, in tudi o tem, kako me je, včasih,
(po)klical, ko sem še bil otrok. In ji je bilo to poimenovanje tako všeč, da me
je vprašala, če me lahko tudi ona tako kliče. In ničesar nisem imel proti, in
še vedno nimam. Čeprav že dolgo nisem več otrok.
Jaz sem
jo poimenoval takrat, ko sva se poznala »samo« prek besed, prek nekega
dopisovanja. Ne pozabi: tistemu, ki je zmožen razumevati, tistemu je moč že
prek besed ugotoviti tudi to, kakšen nekdo je! In zmore tega nekoga celo bolje
poznati, kot ta, nekdo, pozna samega sebe!
Takrat
mi je namreč povedala, da ji njeno ime ni všeč. Potemtakem – če TEBI ni všeč
tvoje ime, potem te jaz, zagotovo, ne bom klical, z njim, ker – čemu bi ti
počenjal nekaj, kar TEBI ni všeč?!
V
tistem času, pravzaprav takoj po tem, ko sem zvedel, da ji ime ni všeč, me je
prešinilo…
Še kot
otrok sem gledal neko nadaljevanko, za otroke, in osrednji junak, v tej
nadaljevanki, je bil medvedek, ki je imel rad otroke, otroci pa njega. In ta
medvedek je bil takšna dobričina, pa – ker sem tudi jaz svojo sanjajočo
polovico ugotovil kot dobro, svetlo, zlato bitje, mi je bilo samoumevno, da jo
poimenujem z imenom – tistega medvedka.
Ja, je
tako, da na slovanskih prostorih tudi moška imena končajo s črko »a« (Jaša,
Saša, Vanja…), in da so tudi takšna, morda moška, imena, uporabna za ženske, pa
ni bilo, v zvezi s tem, nobenih težav. In…
Ko sem
ji povedal, kako se mi je domislilo, da bi jo klical, ji je bilo to všeč. Ko pa
sem ji še pojasnil, kako sem do vzdevka dospel, ji je bilo – še bolj, zelo
všeč!
Kakopak,
obstajajo tudi neki drugi, ki vedo oboje: poznajo njeno pravo ime, in poznajo
vzdevek, s katerim jo jaz kličem. In VEDO, da ji njeno ime, pravo, NI všeč, in
VEDO, da ji je všeč to, kako jo jaz kličem. In se je zgodilo…
To, da
so MENE, ti drugi, spraševali o tem, kako naj NJO kličejo! Z njenim pravim
imenom, ali z vzdevkom, katerega sem ji jaz dal?!
Bentiš,
saj ni »MOJ« pes, da ji jaz dajem ime, da jo jaz navadim, na kaj se bo odzivala,
da tebi povem, kako jo moraš klicat, da se bo odzvala! Upam, da si opazil, da
sem besedo MOJ dal v navednice, ker…
Res je,
JAZ sem kupil psa, res je, JAZ sem dal SVOJ denar zanj, res je, JAZ sem,
uradno, voden kot njegov GOSPODAR, LASTNIK, potemtakem je ta pes MOJA LAST, moj
PREDMET, JAZ lahko z njim počnem malodane vse, kar hočem, ampak… meni, zame, je
ta pes predvsem živo bitje, je bitje, ki IMA SVOJO VOLJO, in je bitje, ki
meni pripada SAMO TOLIKO, KOLIKOR MI ŽELI pripadati, in mi želi pripadati
zaradi tega, ker me ima rado, in me ima rado zaradi tega, ker imam jaz – njega rad!
Saj ni stvar, da jo bom, če pospravim/uredim stanovanje vrgel iz stanovanja! Na
mraz/vročino, dež/sneg, na stanje neke SAMOTE, osamljenosti, ne glede na to, da
ima ta pes sebe in mene, pa še koga drugega, za svojo družino, za svoj trop, pa
nikakor ne more biti zadovoljen, kadar je njegov trop V stanovanju, on pa
odmaknjen, odstranjen, nekam na samo!
Ima
(ONA) ušesa. Pomeni, da te sliši, in bo slišala tudi to, kaj jo boš vprašal/a!
Ima usta, in zna govoriti! Pomeni, da ti lahko pove, in ti lahko odgovori na
tvoje vprašanje! Pojdi k NJEJ, in NJO vprašaj, kako želi, da jo ti kličeš!
Kakopak,
ko smo razčistili s temi »malenkostmi«, je bila tudi povprašana, o tem, kako
naj jo kliče/jo. In je povedala, da – ji je vseeno.
Je
povedala samo to? Niti pod razno, povedala je krepko več (čeprav tega
krepko-več ti, ki so odgovor/e slišali niso, in nikoli ne bodo, dojeli):
1. Ni mi všeč moje ime
2. Všeč mi je, kako me kliče Uroš
3. Vseeno mi je, kako me kličeš ti,
ker:
-
Ne
bom tebi vsiljevala načina, s katerim se boš izkazoval do mene = odloči se po
lastni volji = imaš pravico do tega, da se odločaš po lastni volji!
-
Pomembno
mi je, kaj Uroš meni o meni, kako ON mene doživlja. To, kako TI doživljaš mene,
je TVOJA stvar, ki meni, nazadnje, sploh ni pomembna, ker – do tebe NE čutim
tistega, in tako, kar in kakor čutim do Uroša, ti mi nisi tako pomemben, kot mi
je pomemben Uroš.
Potemtakem,
ja – vseeno-mi-je!
(op. p.
in jo, še vedno, kliče/jo po imenu, čeprav ji le-to ni všeč. In jo kličejo po
imenu zato, ker NJIM ni tisto, kar je meni = nekaj posebnega).
Ja, je
vrag, pri nagonskih, ker – kadar ne zmoreš prepoznavati značajskih lastnosti
(dobro, pošteno, uvidevno, moralno…), in tega ne moreš, ker sam teh vsebin NE
premoreš (si nagonski = se prilagajaš okoliščinam = dobro je zate tisto, kar je
TEBI dobro…), takrat tudi razlik nisi zmožen ugotavljati.
Ja, je
res, zmorejo ugotoviti dobro/slabo, vendar izključno tam, kjer do ugotovitve
dospejo na temelju čutnih zaznav… pa vedo, katera sladica je/ni dobra, kateri
avto je/ni dober… ne vedo pa tega, katera oseba je/ni dobra, katero ravnanje
je/ni dobro!
Midva
pa, še vedno, vztrajava z najinima poimenovanjema. Očitno ne doživljajo, ta, najina
poimenovanja, evolucije. Še koraka nisva naredila proti tistima, denimo –
prasec in prasica…
Dobro.
Zdaj pa zadevo obrnimo, in jo poglejmo z nekega drugega zornega kota…
Poznal
sem ga krepko prej, kot ga je (s)poznala njegova žena. In ves čas sem ga imel
za sebi-nekaj-drugačnega-od-vseh-katere-tudi-poznam. Za prijatelja.
Vedel
sem, kako ga kličejo njegova starša in sestra. In sem ga začel tako klicati
tudi sam. Še zlasti zato, ker mi je povedal: moje ime je tako, lahko pa me
kličeš tudi tako…
Kakorkoli
že, sploh ga ni motilo, da ga kličem z vzdevkom, nasprotno, to mu je bilo všeč.
To klicanje je, očitno, pomenilo, obema, da sva
drug-drugemu-več-kot-so-nama-neki-ostali.
Srečal
je dekle, bodočo ženo. In je ona postala njegovo dekle, on pa NJEN fant
(namenoma sem zapisal z velikimi črkami, ta, svojilni zaimek). Malo za tem sta
že živela skupaj, in…
Povedala
mi je, da NJEJ ni všeč, to, da NJENEGA fanta kličem tako, kakor ga kličem. Ona
si je že izmislila nek vzdevek zanj, SVOJ, in ga je klicala z njim, ne po
njegovem imenu (kakor je želela, da ga kličemo vsi ostali).
Ko sem
slišal njeno pripombo/željo, sem jo vprašal, če ji je, slučajno, prijatelj
naročil, da o tem govori z menoj (seveda sem vedel, da ji ni, ker – ko bi ga
motilo, bi sam govoril z menoj, o tem)? In tega prijatelja še danes NE moti, da
ga tako (kot nekoč) kličem, še vedno. In – kaj se je zgodilo, s tistim njenim
ni-mi-všeč-da-ga-tako-kličeš?! Isto, kar sem nekoliko prej zapisal: ima ušesa,
ve kako ga kličem, ima usta, bo povedal, če ga bo to motilo, pa – ker me sliši
in mi ničesar ne reče, na to temo, potem je NJEMU, očitno, prav, da ga kličem,
kakor ga! Kličem NJEGA, on pa je neko SUVERENO bitje, in TI si jemlješ pravico,
da (ne da bi on o tem sploh vedel) odločaš o tem, na katero ime bo koga slišal!
Potemtakem TI skušaš odločati ne samo v njegovem imenu, pač pa namesto njega
in O NJEM! O tem, na kakšen način se bo do koga izkazoval, o tem, kakšen
odnos bo z nekom smel imeti. Potemtakem je on TEBI, in ZATE zgolj nek
predmet, je objekt, s katerim boš TI ravnala po SVOJI volji! In TEBE moti, da
del samega sebe, ta »moj« prijatelj in TVOJ fant – daje meni!
Če ti
ne prija, da imava samo on in jaz to neko posebno razmerje, potem – dobrodošla,
vključi se tudi ti, pa bomo to razmerje, ta odnos NADGRADILI (to je, v praksi,
pri nagonskih bitjih povsem nemogoče, a vsaj teoretično…), v nasprotnem – tace stran,
ker me-boli-patak glede tega, kar TI misliš o tem, kakšno naj bi zgledalo
najino prijateljstvo!
Ne
trdim, da se je ženska zavedala svojega ravnanja (in tega nikoli ne bom trdil),
daleč od tega, ravnala je tako, kot ji je velevala podzavest, še bolj natančno:
ravnala je tako, kot so ji velevali nagoni! Da, v nagonskem svetu je
lastninjenje neka tako običajna zadeva, da je, v bistvu, samoumevnost! Med
živalmi se ve, ČIGAV je nek teritorij, se ve, ČIGAVA je neka kost, dana v
glodanje, še več, ve se tudi to, ČIGAV/A je nek samec, samica, in ČIGAV/A je
pravica, do tega, da se pari, s tem (s to) samcem (samico), pa da z njim (njo)
leži v neki senci…
V istem
tem »sobivanju« ona pogostoma uporablja svojilni zaimek, kadar bodisi njega
kliče, bodisi o njem govori (pa četudi to počne ob njegovi prisotnosti) Ampak –
tako, kot ga kliče (z vzdevkom, ki mu ga je dala), ga kliče SAMO ona,
potemtakem ima SAMO ona z njim nek specifičen odnos, potemtakem je vsakomur znano,
da takrat, kadar ga tako pokliče, govori o tem, da je on »njen«, in predvsem,
da je – NJEN!
Ko
govori o njem, pred ostalimi, vsi vemo, o kom govori. Tudi on. A kljub temu
poudari tisto svojo »lastninsko« zvezo z njim, in ne pozabi pridodati svojilnega
zaimka, MOJ!
Da je
to kar tako, slučajnost? NI, daleč od tega, da bi bilo. Je zgolj in samo odraz
njenega pojmovanja skupnosti. In je zgolj in samo izkaz tega, da ona »drži roko
nad njim«. Verjemi, niso redki zakoni, celo nasprotno, v katerih se takisto
lastninjenje odvija, obenem pa…
Si že
kdaj slišal, denimo, za to, da ima nekdo težave s samozavestjo? Nikakor ne more
dospeti do tega, da bi lastne zmožnosti spoznal, pa čeprav jih je že velikokrat
izkazal, ker…
Ko je
bil mlajši, ko je bil otrok, je velikokrat slišal, da je nesposoben, pa neumen,
da ničesar ne zna… in takšne stvari »zlezejo«, globoko, v podzavest, in tam
tudi ostanejo (dokler jih ne odpraviš, z zdravljenjem, seveda), in takšne
ugotovitve ga potem spremljajo – celo življenje! Potemtakem…
Tudi ta
»MOJ« pikecpokec-srček-pljučka-karkoli-že… se takisto zaleze v podzavest, in te
naredi (tudi če poprej tak nisi bil) v neko podrejeno bitje, v bitje, ki se,
marsikdaj, niti ne upa izraziti lastne volje, kaj šele, da bi se po njej
odločalo, in da bi po njej ravnalo!
Na
splošno govorijo o tistem imeti-rad, in sem že večkrat pojasnjeval, KOGA zares
imajo radi: sebe, svoje ugodje (in, kakopak, tisto, kar jim drugi omogočajo, da
do ugodja dospejo). In kadar mi nekdo pove, da se imata rada, obenem pa bežita,
drug od drugega, takrat, kadar se eden znajde v težavah, takrat – izkazujeta to,
da imata zares rada sebe, pa nočeta na svoja pleča prevzemati bremen drugega,
jima je, v bistvu, za tistega drugega – malo mar. Pomembno je tisto kako-se-»jaz«-počutim
(koliko-bremena-zmorem-»jaz«-prenesti)!
Ja, in
se je zgodilo, da je bil, zdravstveno, v zelo hudem stanju. In me je klicala,
po telefonu, za pogovor, tolažbo, morda celo nasvet. In sem slišal njen: »Bojim
se, da bom ostala brez svojega moža.«
Kadar
se bojim za nekoga, za to, da se bo poškodoval, kako bom izrazil ta, svoj,
strah? Takole: Bojim se, da se bo (ON) poškodoval! Je res?
Kadar
se bojim, za nekoga, da bo ostal brez službe, kako se izrazim? Bojim se, da bo
(ON) ostal brez službe. Je res? Pa…
Kadar
me je strah, da bo umrl nekdo, ki ga imam rad, bentiš, saj zato pa je jezik,
zato besede imajo svoj pomen, rečem: Bojim se, da bo (ON) umrl!
Ja, če
pa rečem bojim-se-da-bom-ostal(a)-brez-moža(žene), takrat pa (pa čeprav se tega
NE zavedam) govorim samo o tem, da – se bojim, da bom ostal(a) sam(a).
Potemtakem me je v prvi vrsti strah ZAME, ne za tistega(o), brez katere(ga) utegnem
ostati!
Vse
bolj ugotavljam, da bi potreboval strojepiski. Dve. Misli so krepko hitrejše od
prstov, čeprav tudi ti niso počasni, pri tipkanju. Obenem zapisujem med
številnimi opravili, ne nazadnje, tudi malčica me (pri)kliče, k igri, zabavi,
pa lovim trenutke, kadar (za)spi… misli pa, kakopak, po svoje, in…
Ne vem,
če sem uspel vse ujeti, ki so se porajale, na izpričano temo, a upam, da neke
pomembnejše nisem izpustil. Obenem pa – več misli, daljši sestavek, potemtakem
je celo bralcu naklonjeno dejstvo, da, pač – nimam niti ene, kaj šele dveh. Strojepisk.
Aha, še
to. Upam, da je zapisano dovolj razumljivo. In – ni treba verjet, mi je ljubše,
če razumeš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar