Nedavno
sem izmenjal nekaj besed z možakarjem, ki se je takole izjasnil: »Čemu bi nekim
drugim pojasnjeval sebe, ko pa si prepričljivo lažejo o meni…«
Možakarja
poznam, pa še kako ga poznam. VEM, da je pošten, moralen. VEM, da je sposoben,
in da je te sposobnosti velikokrat izkazal. VEM, da se nima za večvrednega, od
ostalih (čeprav, dejansko, JE, krepko več vreden, od ostalih!), VEM tudi to, da
je – dobričina! Na kruh bi ga mazal, toliko dobrote je v njem! In, kakopak, VEM
– da je zagrenjen, zelo zagrenjen! To, slednje, sploh ni čudno, daleč od tega,
je povsem normalno, ker – če si, tak, kakršnega sem opisal, potem nikakor ne
zmoreš dospeti do zadovoljstva, živeč med sebi popolnoma drugačnimi, celo
nasprotnimi (po vsebini). In, ja, tudi to VEM, o možakarju, to, da – sebi pripisuje
krivdo za to, da ga drugi »vidijo«, kakor ga »vidijo«, da je (po merilih teh
drugih) neuspešen (pač, nikoli v življenju ga ni mikalo tisto, kar mika obče –
na/kopičiti-materialno-hlastati-za-materialnim, potemtakem do tega materialnega
tudi ni dospel)…
KO bi
bil svet sestavljen zgolj (ali vsaj iz večine) takšnih, kakršen je, možakar, bi
bilo obstajanje, na tem svetu, fantazija, nekaj tako lepega, da lepše malodane
ne bi moglo biti! Vsi bi živeli za to, da nekaj naredijo, iz lastnega živetja
(in nihče za svoje riti ne bi hlastal), vsi bi imeli ne samo radi, pač pa bi
čutili potrebo po tem, da ta imeti-rad izkazujejo, vsi bi bili iskreni,
samokritični, ma – na Zemlji bi se odvijalo nekaj, česar si obči sploh predstavljati
ne znajo, česar obči, v sebi in s seboj, sploh NE premorejo, pa se jim za tem
tudi ne toži (bi se morali najprej sami sebi odpovedat, temu, kakršni so, da bi
sploh zmogli dospeti do takšnega živetja)!
Poznava
se, možakar in jaz, že kar nekaj časa. Da, to je možakar, o katerem sem
povedal, da sva se samo enkrat srečala, ampak…
Tako,
kot on zmore mene »brati«, pa VE o tem, kakšen sem, in mu prijam, takšen, me
ima takšnega rad, tako zmorem tudi jaz »brati« njega, in delim, z njim, to, kar
čuti do mene – imam ga rad, natanko takšnega, kakršen je. Pa čeprav okolju
takšen ni ustrezen, še več, čeprav ga okolje prav radi tega, ker je, kakršen
je, obsoja, zavrača (bentiš, v nekem svinjaku, bi ne bilo »normalno«, domnevam,
ko svinje ne bi zavračale vse, kar ni – enaka svinja, kakršne so same)!
Te
vrstice sem zapisal le za nek uvod, želeč poudariti nekaj drugega, tisti,
možakarjev »…ko pa si, prepričljivo, o meni lažejo«.
Zapisoval
sem že o tem, da obči dejansko NE vedo, kaj je to imeti-rad-nekoga-drugega. So
nagonska, potemtakem tudi sebična bitja: poskrbi najprej zase, boj za
preživetje…
Radi
imajo tisto, kar sicer dobijo, od nekih drugih, in jim dobljeno poraja neka
ugodja, zadovoljstva. In jim je, načeloma, popolnoma vseeno, glede tega, kdo
jim ta ugodja vzbuja – pomembna so ugodja, pomembno je to, kako se »JAZ«
počutim!
Večini
je ugodje – dobro jesti in piti, ne skrbeti za tisti kako-bom-preživel, čim
boljši avto, čim večje bivališče… skratka, neko čim bolj brezskrbno obstajanje,
ugodje zbujajoče obstajanje, pa je povsem normalno, tem in takšnim, da je
tisti, ki jim tega ne nudi, ne omogoča – nesposoben, zanje (ki pa dejansko SO
nesposobni, ki bi, brez nekih delodajalcev, dobesedno crkavali od lakote!)
neuporaben. Od njega ničesar nimajo…
In ja,
možakar je iskren, možakar ima neko svoje interesno področje, je predan
tistemu, recimo temu poslanstvu, za kar ga je Narava ustvarila, možakar,
preprosto, MORA početi to, kar počne, da lahko sploh govori o tem, da živi, da
ima njegov obstoj nek smisel!
Takšni
pa niso najboljša izbira, za obče in njihove apetite! Če boš sledil svojemu
poslanstvu, ne moreš sočasno slediti tudi »mojim« pričakovanjem, željam,
potrebam… če boš imel rad to, kar počneš, ne boš mogel »mene« imeti nenehno rad…
ja, NJIM je potrebno KAZATI to, da jih imaš rad, treba je izpolnjevati NJIHOVE
želje, treba je SEBE prilagajati NJIM, ker, oni sami, objektivno – niso zmožni
niti tega, da bi se, zares, prilagajali drugim! Kako, za vraga, se bodo nagoni
prilagajali, takrat, kadar se jim ni treba prilagajat, kadar niso pri/siljeni v
to, da se prilagajajo?!
In se
možakar ne zaveda sledečega: NISO te zmožni »brati«! V sebi ne premorejo tega,
kar premoreš ti! TVOJA vsebina je NJIM POPOLNA NEZNANKA, v tebi, kakršen si, ne
vidijo SEBI nič posebnega, koristnega, še več – ker nisi, kakršni so oni,
večina, si zanje celo NENORMALEN!
Ne, ne
gre za to, da oni sebi-o-tebi-lažejo, gre, preprosto, za to, da te, s svojimi
preprostimi možgani, s svojo pametjo, sploh ne zmorejo videti takšnega, kakršen
si, ker, poglej…
Če
misliš, da je drugače, potem mi povej – meniš, da zmorem prepoznavati dobro in
slabo? Meniš, da zmorem razlikovati med prav in neprav? Meniš, da so mi
vrednote iste, kot so njim, občim? Ker, veš – če jaz zmorem ugotoviti dobro,
prav, vredno, potem – čemu, možakar, MENI NISI takšen, kakršen si njim?!
Tudi
Tisa in Tar si mene po svoje razlagata. A jima ne zamerim, ker sta to, kar sta,
živita v svojem, pasjem svetu, tako, kot naj bi psi živeli. Pa nista zmedena,
tako kot so, že od rojstva, zmedeni ti, obči, ki so – prav tako nagonski, kot
sta Tisa in Tar, le da naj bi živeli v nekem, sebi popolnoma nasprotujočem
svetu, v svetu, v katerem naj bi veljala uvidevnost, in ne sebičnost, pa
iskrenost, in ne preračunljivost, pa gradnja, in ne požri-čim-več-se-da!
Ne, ne
lažejo si, tako so te, dejansko, »zmožni videti«. In ni težava v tem, ker oni
tebe omalovažujejo (ti vrednost nižajo), pač pa v tem, ker se ti njih ne
zavedaš, jim pripisuješ neke vrednosti, do katerih niti teoretično niso zmožni
seči!
Ni komentarjev:
Objavite komentar