Neustrezne primerjave

Nekoč mi je nek možakar skušal pojasniti, da je moje ugotavljanje »človeštva« problematično, ker izvajam neustrezne primerjave. Motilo ga je namreč to, da primerjam med »človeštvom« in živalskim svetom, da namenoma iščem stične točke…

 

Povedal sem mu, najprej, da ne vem, če se pogovarjava o isti zadevi. On mi je namreč govoril o svojem čustvenem doživljanju mojih primerjav, medtem ko moje ugotavljanje ni čustveno pogojeno, pač pa – ugotavljam dejstva. Pa če so mi ljuba, ali niso, vseeno – dejstva.

Zatem sem mu pojasnil, da sleherno ugotavljanje poteka z nekim namenom, z namenom dospetja do ugotovitve, do tistega, čemur pravimo resnica. Potemtakem, da, namenoma iščem, v okviru svojih primerjav, ker – ko ne bi iskal, dejstev, jih tudi najti ne bi mogel.

Izhajajoč iz tega je tudi sleherna primerjava – ustrezna.

 

Kakopak, sem mu razložil, da so primerjave možne izključno – med primerljivimi vsebinami, zadevami, ker – ko začneš delati primerjavo med neprimerljivim, takrat se takšna primerjava zelo hitro zaključi, je ne moreš izpeljati.

In sem mu pojasnil, da ko znanstveniki ne bi primerjali na videz popolnoma različnih vsebin, med seboj, tudi do opredelitve nekih, na primer, v biologiji, rodov ne bi dospeli. Pa še danes ne bi vedeli, da določena bitja, ki ne samo, da živijo v popolnoma različnih okoljih, pač pa so si tudi na izgled povsem (tozadevno) neprimerljiva, zmorejo pripadati istemu rodu. In ne bi vedeli, da tako miš, kakor neka srna, pa lev, in celo delfin, ki tako hudičevo na ribo spominja, sodijo – v isti rod, v rod sesalcev.

 

Izključno s primerjavami različnih vzorcev, lahko dospeš do nekih stičnih, celo skupnih točk, pa – večje, kot je število, teh vzorcev, večji kot je odstotek uspešnih primerjav, bolj se neka ugotovitev kaže kot resnična, v podobi objektivnega, neovrgljivega dejstva. In samo radi tega, ker ne bi tako, po obče, »na pamet«, ker ne bi tvezil v tri krasne, samo zato izvajam primerjave, vse, ki so izvedljive. V okviru katerih, resnici na ljubo, ne iščem samo istosti, pač pa tudi različnosti. In v katerih, prav tako resnici na ljubo, se te različnosti izkazujejo nekako tako, kot pri – miši, srni, levu, delfinu, potemtakem – kot nepomembne, za ugotavljanje dejanskih stanj, dejstev, ki o vsebini govorijo.

 

In sem mu pojasnil, na koncu, to, da se meni ne zdi problematično to, da primerjam, pač pa bi se raje zamislil nad tem, da pri teh primerjavah – do povsem identičnih ugotovitev dospevam. In to takšnih, ki nekako nasprotujejo obče veljavnim »resnicam«.

 

Meni je tudi žal, da ne živim nekje, kjer je klima mila, kjer ni, nikoli, ne pretirane vročine, ne mraza, ampak – tudi, če se delam, da je takšna klima tu, kjer živim, bom prek zime vseeno moral zakuriti, in bundo obleči! Sicer bom, če ne bom dejstev upošteval, hitro do pljučnice dospel.