V
naslovu zapisana besedna zveza ima osnovo v realnosti, potemtakem je še kako
utemeljena, potemtakem je moč, nekoga (VSAKOGAR) brati… v prenesenem pomenu
besede, seveda.
Pre-brati
nekoga = ugotavljati njegove mišljenjske zmožnosti, posledično njegovo
zasnovanost (nagonskost ali razumskost) = ugotavljati njegov značaj =
ugotavljati psihična stanja…
Kako
obči »ugotavljajo« značaj nekoga? Zgrešeno, ker – so nezmožni ugotavljanja
značaja, nezmožni so ugotoviti katerokoli dejansko stanje!
Oni »ugotavljajo
značaj« tako, da spremljajo IZKAZOVANJA določene osebe, potem pa po teh izkazovanjih
(po ravnanjih osebe) »ugotavljajo značaj«. Pomeni, da »ugotavljajo« na osnovi
VIDENEGA, na osnovi POSLEDIC! Da je takšno ugotavljanje PRAVILOMA NAPAČNO;
sem že nekajkrat zapisoval, ker – dokler
ne ugotoviš VZROKOV nečesa, do takrat o tem nečem NE MOREŠ VEDETI ničesar, vsaj
pravilnega ne! (pomisli na tistih nekaj vzrokov za stanje
ne-posodim-ti-denarja… pomisli na to, da se značaji NE spreminjajo, so, kakršni
so, od rojstva do smrti, občim pa so taiste osebe bile nekoč »junaki«, »dobrotniki«,
»poštenjaki«… na osnovi nekaj let njihovega izkazovanja pa so ugotovili, da so
popolno nasprotje tistega, kar so o njih mislili!).
Za to,
da nekoga »bereš« (ne da bi ti sploh pripovedoval, on sam, o svojem poprejšnjem
živetju, pač pa se pogovarjata kar-tako, o nekih splošnih temah), potrebuješ – zmožnost
razumevanja, potemtakem MORAŠ biti razumsko bitje. To je predpogoj, potem
pa…
Več kot
si spoznal »življenja«, z več podatki razpolagaš, o tem »življenju«, bolj
poznaš, to »življenje«, potemtakem imaš tudi večjo količino ZNANJA (o »življenju«),
pa zmoreš dospeti celo do stanja, v katerem po verjetnostnem računu NE moreš
narediti napak(e), pri tem »branju«.
KO NE
bi bilo moč nekoga »brati«, potem…
V nekem
filmu vidiš, kako pacient leži, pri terapevtu, in mu jamra o svoji mami, teti,
sestri, ženi… in potem se pogovarjata, o tej neki ženski, pa o tem, kaj je ona
kriva za pacientovo stanje, ampak, veš – to je EN DREK od »terapije« in »terapevta«!
Ko
ugotovim, da je z nekom »nekaj narobe« (in ta nekdo mi tega NE more povedati,
ker se samemu sebi zdi samoumeven, bolezen je tako počasi napredovala, da ni
zaznal naglih sprememb!), moram najprej ugotoviti, če je razumsko bitje. Tudi
pri tem mi, ta nekdo, NE more pomagati, kajti obči so, vsi, od prvega do
zadnjega, PREPRIČANI v to, da so razumska bitja (bentiš, če »razume« rdečo in
zeleno luč, na semaforju, potem je ja razumski… NE razumejo pa tega, da je njih
»razumevanje« nič več in nič manj kot – NAUČENOST… in prav radi takšne
naučenosti jim je tudi šolsko znanje tabu tema, jim je absolutna resnica, ne
dvomijo vanj, pa čeprav… pa čeprav se je to, šolsko znanje, že neštetokrat
spreminjalo /zahvaljujoč novejšim dognanjem/ in se bo tudi v bodoče… dokler ne
dospemo nazaj, v kameno dobo, seveda, zahvaljujoč prav občemu »razumevanju«),
pa – ko bi ga vprašal če je z njim vse v redu in ali je razumski, bi v obeh
primerih prejel odgovor »da«…
Potem
pa – vsako doživljanje nekega vplivanja, nekih zunanjih dejavnikov, nečesa, kar
se nahaja IZVEN mene in deluje name (pomeni tudi doživljanje izkazovanj neke mame,
tete, sestre, žene… je SUBJEKTIVNO, in da dospeš do neke objektivne podobe,
potrebuješ, spet – RAZUM! Pomeni, da tudi ko bi mi ta nekdo pripovedoval o
svoji (domnevni) krvnici, ne bi mogel zaupati njegovemu pripovedovanju,
preprosto zaradi tega, ker – kaj sem pisal tam, pri »časopisnem svetovanju«?
Morda tudi o tem, da lahko jaz sam, s svojim obnašanjem, vzpodbudim neprimerne
odzive nekoga drugega, pa ko bi po teh odzivih drugega sodil, bi drugega za
grdega naredil, ne mene samega (sicer, mimogrede, je takšno ravnanje povsem
običajno ravnanje občih, ki krivdo zase, za svoje nezmožnosti, neuspehe VSELEJ
iščejo IZVEN sebe, pri nekih drugih, »grdih«!)…
Ne
potrebujem mesecev pogovarjanja, s tem nekim, niti tednov, niti dni, za to, da
ugotovim njegove miselne NE/zmožnosti, posledično tudi značajske
karakteristike. V kolikor je pogovor sproščen, in intenziven tudi s strani tega
nekoga, mi je dovolj ura, morda dve. In to je to. In v dveh urah
sedenja-za-mizo, ko nekoga ne vprašam če-mi-posodi-denar, od njega pravzaprav
nobenih ravnanj ne pričakujem, še manj terjam, pač pa se samo pogovarjava, o
splošnih zadevah, VEM, ali bi mu dal svoj glas, na volitvah, ali ne. Ja, vse
tiste obče »junake« sem prebral še preden so stopili na svoje položaje, še
preden so dobili priložnost, da pokažejo svoje prave »obraze«.
Vidiš,
po tej uri, morda dveh, pa se šele začne pravo »branje«, takrat, seveda, v
kolikor ugotovim razumskost sogovornika, ker – če je nagonsko zasnovan, potem
bi bilo neumno zastaviti zdravljenje: za ozdravitev nekoga brezpogojno
potrebuješ njegovo – vsaj minimalno – ZMOŽNOST RAZUMEVANJA (pa ne tisti
papagajski »razumem«, potem pa se izkaže, da razumeš mojega tiča!)…
Ja,
potem pa, ker me NE zanima njegova neka tozadevna krvnica, pa to, ali ga je
mama s palico po riti, ko ni bil priden, ali ga ni… pač pa me zanimajo DEJANSKI VZROKI njegove
psihične obolelosti, takrat pa sledijo pogovori, ki se vlečejo in vlečejo,
včasih tudi tedne dolgo, preden dospem do tega, da ugotovim – zgolj in samo izhodiščno
točko zdravljenja. In do te točke dospem takrat, kadar mi sogovornik izkaže
neko prepričanje, ki je zanj povsem »normalno«, in je povsem OBČE
prepričanje (sem že nekajkrat zapisal: VSA obča prepričanja so
na-glavo-postavljena, so NAPAČNA, ker – NI ISTO ugotavljati na osnovi posledic
ali pa na osnovi VZROKOV!!!), dejansko
pa je, to prepričanje, SKREGANO Z DEJANSKIMI STANJI (v naravi, v življenju, v
praksi torej) in je SKREGANO z logiko, z razumom (posledično je
SAMODEJNO SKREGANO TUDI Z ETIKO), ker – nagonska bitja se prilagajajo
okoliščinam, pomeni, da NE morejo biti načelna, etičnost pa JE NAČELNOST!).
Po tem,
ko dospeva do ugotovitve izhodiščne točke, ja, takrat pa se branju pridruži
tudi – brisanje (po domače radiranje) in zapisovanje, kajti: v kolikor ne
odstraniš napačnega prepričanja (ki razumskosti zdravljenega preprečuje, da bi
se izkazovala… to je tisto stanje, ko sem pojasnjeval da je obolela oseba
jetnica lastnega telesa, da podzavest preprečuje tistemu PRAVEMU JAZ-u živeti,
izkazovati se, in se izkazuje tisti DOMNEVNI JAZ, ki je nastal po tem, ko ga je
okolje oblikovalo, s svojimi pričakovanji, zahtevami do obolelega)!, sočasno
pa obolelemu ne pomagaš do pravilnega (ne postaviš mu, tega pravilnega
prepričanja, ti, pač pa mu pomagaš, da SAM dospe do njega… samo v takšnem
primeru je prepričanje dejansko NJEGOVO, nevsiljeno), takrat sploh NE moreš
govoriti o zdravljenju (lahko, v najboljšem primeru, PREDRESIRAŠ alkoholika iz
pijanca v ne-pijem-SEM-ZDRAVLJEN-alkoholik… pa – če si zdravljen, nisi
Ozdravljen), potemtakem tudi NE o terapiji, potemtakem…
Če nisi
sposoben »pre-brati« nekoga, in absolutna večina tega že v osnovi ni zmožna,
celo večina razumskih tega NI zmožna (kako bi karkoli vedel o neki psihi, če pa
me, že od malega, privlači fizika, kemija, zgodovina, kiparstvo, glasba… in se
s to psiho nikoli nisem ukvarjal, ne tako, ne drugače, sploh se nisem ukvarjal,
neposredno, z nobenim od svetov, ki tvorijo Naravo?!), potem…
Potem
bi morali absolutno večino napisov (na nekih zgradbah) »psihoterapija«, veliko
večino potrdil o TOZADEVNI usposobljenosti, preprosto – ODSTRANITI.
In jih bodisi nadomestiti z ustreznimi opredelitvami, denimo PREDRESIRANJE
(takrat, kadar »terapija« poteka v smeri ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik), ali
SPROSTILNE DEJAVNOSTI (takrat, kadar z neko telovadbo, s sajenjem in negovanjem
lončnic, solate… in podobnimi zadevščinami zgolj POZORNOST bolnika na NEKO
SPROŠČUJOČE področje usmerjaš), v obeh primerih pa ostaja kruto dejstvo:
psihična bolezen ne izgine sama od sebe (ja, tudi njo zna vzeti-zemlja = se
neha, ko umreš), pač pa NAPREDUJE, se krepi, in iz dneva v dan SLABŠA stanje
obolelega. Pa ni najbolj primerno to, da z nekim predresiranjem, ali z neko
sprostilno dejavnostjo taisti čas KRADEŠ razumsko zasnovanemu (s tem, v bistvu,
POMAGAŠ = OMOGOČAŠ, da bolezen napreduje, da se stanje bolnika SLABŠA… in se to
dogaja »le« zaradi tega, ker »veš«, da si »razumen«, »veš«, da »znaš« – bentiš,
celo diplomo imaš! - v bistvu pa si… BUTEC)! Za nagonske sem pa napisal, da pa
pri njih zdravljenje NI izvedljivo, potemtakem – predresiraj, sproščaj kolikor
se le da, jim boš vsaj tekoče živetje (nekoliko) o/lajšal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar