Preizkus

Uvodoma bi moral zapisati tisti stavek, katerega razni »čarovniki« namenjajo občinstvu, ja, tisti ne-poskušajte-tega-doma, a zapišem – si upaš poskusiti?!

Preprost preizkus, sila preprost. Le dovolj časa si moraš vzeti zanj, da ugotoviš…

Če si sedaj nek »mucek«, ali »mucka«, zlahka ugotoviš, koliko časa bo trajalo, preden neka druga podoba živetja postaneš…

 

Ko ti on/a reče »odnesi smeti«, reci – ne bom!

Ko ti on/a reče »pomij posodo«, »pojdi v trgovino«, »pobriši prah«… reci – ne bom!

Ko ti reče »greva na izlet«, »pomagaj mi premakniti mizo«… reci – ne bom!

Kakorkoli že, vzemi si čas, da na vse njegove/njene želje, prošnje, predloge odgovoriš odklonilno (in brez nekega pojasnjevanja, čemu si se tako odzval/a). Ne obupaj po prvem, drugem dnevu, vztrajaj, da ugotoviš – koliko časa bo vzdržal tisti imam-te-rad/a! Da, v bistvu, ugotoviš tisti koga ali kaj zares ima rad/a ta, ki ima rad/a, tebe ali tisto, kar počneš, da izpolniš neka pričakovanja!

 

Ah, saj je normalno, to, da ne moreš imeti rad nekoga, ki ti nikoli ne ustreže! Ja, bi se dalo slišati, in se da, takšno pojasnjevanje, vendar…

 

Kadar imaš rad nekoga, takrat imaš rad tisto, kar JE njegova (njena) vsebina, ne tistega, kar izkazuje v odnosu do tebe, ne zadovoljstva, do katerega dospevaš zaradi tega izkazovanja! Pojasnim, vsaj skušam pojasniti…

 

Mileva, Ajnštajnova Mileva. Znanstvenikova prva žena.

Vedela je, da ima njen mož rad svojo sestrično. Da jo ima rad kot žensko, ne kot sestrično. A je to »prenašala«.

Popolnoma se je prilagajala moževemu načinu živetja, celo tako popolnoma, da…

Vedo, nekateri, da je taista Mileva zaslužna za moževo slavo. V bistvu je sodelovala z njim, pri njegovem raziskovanju, bojda je premnoga ugotovitev, do katere je dospel, uradno, Ajnštajn, posledica njenega razmišljanja, čeprav – si nikoli ni lastila zaslug za to, vedno je, pri teh odkritjih, omenjen samo on, Ajnštajn.

Tudi njun zakon je bil sestavljen iz banalnosti, iz odnašanja-smeti, pomivanja-posode, pospravljanja-stanovanja, iz mnogih zadev, o katerih moža niti spraševala ni, če bi jih on opravil, ali ne, pač pa jih je opravila sama. In je, na koncu, prenesla tudi ločitev. Je njen mož, končno, dospel do svoje sestrične…

 

Je imela, ta Mileva, rada sebe?! Daleč od tega, rada je imela NJEGA! Ko bi bilo drugače, bi ga hitro poslala k vragu! S tistim tudi-jaz-imam-pravico-do-živetja…

 

Ne, ne, neštetokrat NE, ne govorim o tem, da mora sobivanje potekati tako, da se eden odpoveduje v koristi drugega, daleč od tega, govorim pa o tem, da je odpovedovanje-samemu-sebi, svojim željam, potrebam, PREDPOGOJ slehernega sobivanja. Če tega ni, takrat samo so-bivaš, z nekom, takrat si zgolj v neki-planinski-koči, v kateri so še neki drugi, zase skrbeči, tujci!

In, ja, takšno odpovedovanje, s katerim se samo eden izkazuje (nagonsko bitje se NI zmožno tako izkazovati, ne da bi dobilo, nekaj, karkoli, v zameno, v povrat, v plačilo!), takšno odpovedovanje lahko privede do hudih psihičnih težav, ker – v bistvu zanikaš samega sebe, svojo voljo po tudi-jaz-hočem-živeti-kakor-mi-prija, vendar…

Sem že zapisoval, to, da kadar jaz zbujam zadovoljstvo nekomu drugemu, in tudi ta, drug, zbuja zadovoljstvo meni, takrat imava prek glave tega zadovoljstva, ker – uživava, oba, že v nekoga-drugega zadovoljstvu, obenem pa tudi v lastnem, in povsem enako je z odpovedovanjem: povsem samoumevno, normalno, ne samo NEškodljivo, celo zdravo je, kadar imaš to (preredko) srečo, da uvidevno živiš z bitjem, ki tudi zmore biti – uvidevno! Pa se drug drugemu prilagajata, se drug za drugega odpovedujeta, dejansko pa – skupaj sobivata skupno zadovoljstvo!

 

Sokratova Ksantipa. Tipičen primer nekega občega bitja. »Rada« je imela, moža. A ga ni prenesla, ker – se je svojemu delu bolj posvečal, kot njej. Ker zaradi svojega dela ni njenim željam stregel, ker – bog ne daj, da bi ta Ksantipa dospela do spoznanja o, denimo, pomembnosti, celo nujnosti moževega dela, in še bolj bog-pomagaj, da bi zmogla – dosegati svoje zadovoljstvo skozi zadovoljstvo svojega moža! Pa da bi ga, denimo, podpirala, v njegovih prizadevanjih, usmerjenih v to, da bi – nekoč, ves Svet postal lepši, boljši, da bi, nekoč, vsem, potemtakem tudi raznim ksantipam, bilo boljše, na tem boljšem svetu!

 

Kadar nimaš »nečesa« od nekoga…

Pomniš zapis, v katerem sem tudi o stanju v nekem domu za ostarele zapisoval? In sem zapisal, da je bila (poleg mene) samo neka ženska tista, ki je redno in vedno prihajala v dom. K svojemu možu.

 

Domnevam, da ga je prizadela možganska kap. Kakorkoli že – ni mogel premakniti uda, nobenega, da bi se vsaj z dotikom izkazal, kaj šele, da bi lahko svojo ženo objel. Nikoli ni odprl ust (vsaj nikoli ga nisem videl, pa sem ga kar dolgo imel v bližini, da bi jih  odprl), nikoli enega samega glasu ni »spustil iz sebe«, da bi ji povedal vsaj tisti lepo-da-si-prišla.

Njegov obraz je bil nenehno enak – nikoli ene same spremembe, na njem, da bi se dalo ugotavljati o tem, če se zaveda vsaj tega, da je žena v bližini, ob njem!

 

Ta ženska se je (morda se še vedno) odpovedovala določenim zadevam, delu svojega živetja! Zanesljivo bi ji čas prijetneje mineval, v neki družbi, ob klepetu, na izletu… a je bila tam, nenehno, kolikor je, pač, zmogla biti tam. In je bila tam – radi NJEGA, ne radi sebe. Ne vedoč, ali sploh ve, kaj mu govori, mu je govorila, ker – mogoče pa obstaja možnost, da bo ugotovil, da ni, ON, sam, sem jaz, tu, ob NJEM. Mogoče zmore čustvovati, pa je NJEMU lepo, ko doživlja to, da imam jaz NJEGA rada! Bentiš, kako lažje bi ji bilo, ko bi bila obča, in bi, preprosto – moža odložila, tam in tja, med »kopico« ostalih odloženih!

 

Je to, da nekdo ne izpolnjuje tvojih pričakovanj, res razlog za to, da ga ne maraš (kadar si zmožen imeti-rad-nekoga-drugega), ker – če je, potem, jamčim, tudi tisti mož ni zmogel izpolnjevati nekih pričakovanj, s katerimi se »normalnost«, nagonskost redno izkazuje! In se ji zdi samoumevno, da ji ustrežejo, z izpolnjevanjem istih. Obenem…

 

Tudi, če se mi zgodi, da bom »jaz«, morda že »jutri«, doživel neko podobno kap, ali bom, v nesreči, ostal »le« paraliziran, morda celo brez udov, potrebnih za izpolnjevanje tvojih pričakovanj, bo to razlog tega, da me – zaradi moje nezmožnosti (odnesti smeti, pospraviti, pomiti, iti na izlet) ne boš več imel/a rad/a?! Ali bo to povod zgolj in samo za to, da se bom povprašal – me je sploh kdaj, zares, imel/a rad/a?!

 

Veš, mimogrede, obstajajo neka psihična stanja, v katerih se nekdo znajde v takšnem položaju, da mu je še »dihati« odveč, težko, da OBJEKTIVNO ni zmožen niti najlažjih opravil, da se mora dobesedno siliti, in prisiliti, v to, da neko zadevo, s katero bi sicer opravil, morda, v eni uri, opravlja (dejansko se trudi, skuša narediti) v dveh, treh tednih, morda celo v mesecu. Je za odstrel, takšen, za odstranitev s tvojega polja imam-rad/a?!

 

Eh, ksantipe, ksantipe, obeh spolov, kako plitka je vaša »ljubezen«!