Blagor njim, ki »mislijo« kadar imajo čas

Nocoj sem spal dve uri. Morda celo toliko in – pravzaprav nisem spal nocoj, pač pa zjutraj…

Saj sem legel, nekje krog druge, jutranje, a, glej ga zlomka, je misel vzbrstela, pa začela cveteti, nato kipeti, in sem se obračal, pa obračal, in to počel vse do takrat, ko sem vstal, in stopil do računalnika, da zapišem, kar me sili, misel, zapisovati. In je bilo, takrat, deset do pete…

 

In sem zapisoval, pa zapisal, malo čez šest je bila, ura, ko sem še eno pokadil, potem pa – hajd, ujemi vsaj dve uri spanja. In mi ga je celo uspelo, ujeti!

Dlje ne bi šlo. Sta se najavila, in tudi zares prišla, sestra in svak. Sicer sta dejala, da bosta prišla zgolj »na kratko«, toliko, da na hitro kavo popijemo, vendar se je ta, »na kratko«, dodobra razvlekel, v prijetnem, zares prijetnem pogovoru. In bi še trajal, ta pogovor, ko ne bi imela v avtomobilu lepo število sadik, katere morata posaditi, še danes, medtem…

 

Medtem ko je mene čakalo mletje koruze, potem pa sem, ves prašen od prahu, pravzaprav od tistih finih, najdrobnejših delcev zmletega, še drva nosil, in nanosil, da bo za dva dni, morda celo tri, mir…

Pa še me čaka, nekaj malenkosti, ker, ja, sobota, meni nič posebnega, opravila povedo, da gre za malodane običajen delovni dan.

 

Morda nocoj ujamem nekaj več spanja. Sicer mi spanje ne povzroča težav, daleč od tega, znam, če sedem na kavč, zlahka zasmrčati, vendar…

Ja, obstaja možnost, da me misli pri miru pustijo, obstaja tudi ta, da me ne. Odvisno od tega, kar bom počel zvečer, in tam do neke rane jutranje ure, pa – če bom opravil to, kar se bo porodilo, v podobi misli, potem v redu, če ne…

 

Včasih bi, takole, za hec, kar zavidal tem, občim, ko bi se spoznal na zavist, in, predvsem, ko bi jim imel kaj zavidati! Mislim, oni…

Oni si morajo vzeti čas, za to, da »razmislijo«. Čemu bi sploh mislili, ko to, namesto njih, počno nagoni?! Jaz sem pa prikrajšan, za takšno ugodje, v bistvu bi moral prositi možgane, da mi dajo na voljo nekaj časa, da se odpočijem, od razmišljanja, ampak – so tako barabinski, da dobro vedo, o tem, koliko še zdržim, in kdaj sem zares preveč utrujen. In se, resnici na ljubo, radi tega niti ne pritožujem, sem jih vajen, in njihovega izkazovanja, skozi minula svoja desetletja. Pač…

 

Pravijo, da so možgani osrednji organ nekega živetja. Priznam, da »malček« dvomim v to trditev, ker – ko pogledam obče, bi si upal trditi, da sta, pri njih, vsaj dva pomembnejša dela, organa, kakor želiš. Prvi je, vsekakor, rit, in njeno ugodje, drug pa srce, ker – dokler bije, živijo, povsem nemoteno, ne glede na njih možgansko stanje!