Besede, nekim in njim, občim

Kadar uporabim (in sem, uporabljal, tudi v časih »tovarišev«) besedo gospod (ali gospa), naslavljam neko »fino«, uglajeno, omikano in olikano osebo… njim sta ti besedi običajnost, lahko ju uporabiš tudi namesto tistega »ej, ti«.

 

Kadar uporabim besedo tovariš (tovarištvo), takrat govorim o nekom, ki je prijatelj, ki deli z menoj (NE mislim na delitev materialnega!), in na odnos, ki je posledica tega, da sva tovariša… njim – nekoč nujnost, obveza, danes ničvrednost.

 

Kadar uporabim besedo dober (dobra), in jo uporabim za označitev neke osebe, takrat govorim o tem, da je ta oseba, po svojem značaju, po tem, kakršna je (potemtakem naj bi bila trajno, vedno takšna) dobra, je nasprotje od slabega, negativnega… njim je »dober« tisti, ki jim daje, in dokler jim daje, pomeni, da je njim dobro – tisto, kar dobijo.

 

Ne nazadnje – kadar uporabim besede vem, poznam, znam, zmorem… takrat sporočam o nekem svojem stanju, takrat zmorem, to, svoje stanje, tudi izkazovati, zmorem dokazovati, in dokazati, da vem, poznam, znam, zmorem… pa takrat, kadar tega NE zmorem, dokazovati in dokazati, takrat, s prav nič težav, pridodam, tem besedam, tisti »ne«, pa ne vem, ne poznam, ne znam, ne zmorem… njim so te besede kupi dreka, ki tudi ustrezajo tistemu, kar za njimi, dejansko, tudi stoji (leži) – kupom dreka!