Sem že
zapisoval, da je abstraktno mišljenje »zmožnost predstavljati si nekaj«. Sem
tudi zapisal, da je zelo malo tistih, ki zmorejo, to, abstraktno mišljenje. In
je še manj, tistih, ki zmorejo, sočasno, hkrati, izkazovati tako tisto
najenostavnejše mišljenje (konkretno, praktično, neposredno vzročno-posledično
= pamet) in abstraktno mišljenje. In sem tudi zapisal, da je ta sočasnost obeh
teh vrst mišljenja – celovito, kompleksno mišljenje = Logika = Razum…
Denimo,
podoba abstraktnega mišljenja je to, da zmorem seči neki posamičnosti do njene
vsebine, do tistega, kar jo opredeljuje, da je natanko takšna, kakršna je.
Potemtakem sežem, s tem mišljenjem, do nečesa, kar NE obstaja v svoji
materialni podobi, in česar NE morem zaznati s čutnim zaznavanjem, s čutili.
Rezultat
abstraktnega mišljenja je, denimo, da zmorem seči do ugotovitve nekih naravnih
zakonitosti, do principov, na temelju katerih Narava deluje, do tokokrogov, v
okviru katerih se ves nagonski in ves svet snovi vrti (se jim »ponavlja
zgodovina«, se, iz časa v čas in nenehno ponavljajo eni in isti »cikli«… resda
na malenkostno drugačne načine, resda v malenkostno drugačnih podobah, a bistvo
ostaja nespremenjeno… spomni se tistega, o »razreševanju« problemov, pa –
najprej so se vojevali s kamni in krepeli, nato s kopji in loki, kasneje z
meči, samostreli… dokler niso dospeli do topov, raket, bomb…)…
Rezultat
abstraktnega mišljenja je, da – zmorem predvideti tek »zgodovine«, da zmorem
vedeti, v naprej, kam bodo popeljala zastavljena »pota« (pač, tudi dvonogost je
del narave, potemtakem tudi za skupnost dvonogih veljajo neka naravna
pravila/zakonitosti, pa – ker je večina nagonska, se ti tokokrogi nenehno
ponavljajo…).
Rezultat
abstraktnega mišljenja je… ma, dajmo drugače, od najenostavnejših primerov, in
najbolj razumljivih, do tega, kar sem maloprej začel zapisovati!
Najenostavnejši
primer abstraktnega mišljenja je ta, da – si zamisliš (z odprtimi ali zaprtimi
očmi, vseeno) neko podobo, nekoga ali nečesa, kar se v času zamišljanja NE
nahaja v tvoji bližini. Ne vem, lahko si zamisliš podobo neke živali, stvari,
lahko si zamisliš podobo obraza, neke osebe, denimo tiste, ki ti je najbližje,
ki ti je najljubša, tiste, ki jo, morda, celo vsak dan srečuješ, in vidiš.
Ko si
zamisliš, to podobo, ta obraz, ti dobesedno ta obraz tudi »vidiš«! Se
nahaja, ta podoba, v tebi, in je skorajda tako, kot da bi jo zrl z neke
fotografije, celo več – če jo želim videti nasmejano, bo nasmejana, če jo želim
zresniti, jo bom, sproti, zresnil. Lahko jo vidim, kako mi pomežikne, kako mi
pomaha v pozdrav, lahko…
Ja,
lahko celo ustvarim neko »skupinsko fotografijo«, in na njej »vidim« več
različnih oseb, denimo nek razred…
In ob
tem, ko si to zamišljam/predstavljam, ob tem, ko predstavljano »vidim«, lahko
gledam krog sebe in vidim okolico, se lahko pogovarjam, z nekom, o nekih
stvareh, katerihkoli, se zavedam tega, kar mi ta oseba govori, in se zavedam
tistega, kar jaz govorim njej. Pomeni, da se sočasno lahko »nahajam« tako v
svetu nekega predstavljanja, kot tudi v povsem realnem, vsakdanjem okolju.
Malček,
ampak samo malček, morda, težji primer je kocka. Čeprav je princip popolnoma
enak, kot v prvem primeru (obraz/i), in tudi vse dogajanje poteka na povsem
enak način.
Lahko
si predstavljam kocko, denimo prozorno. »Vidim« jo trodimenzionalno, v širino,
višino, globino. »Vidim« vse njene kote, ploskve, stranice, sočasno. Lahko jo
barvam, pa eno ploskev obarvam v neko, drugo, v drugo barvo, in tako dokler ne
obarvam vseh. Lahko jo vrtim, lahko ji, denimo, dvignem zgornjo ploskev, in
potem »vidim« roko, ki drži kozarec, poln vode, in »vidim«, kako to vodo vlivam
v kocko.
S to
kocko lahko počnem karkoli želim, lahko ji dodajam »družbo«, neke druge
predmete, lahko jo nosim iz enega prostora v drug, lahko jo dam v raketo, in jo
izstrelim v vesolje, in »vidim«, kako potuje, skozi to vesolje, skratka –
nekako tako, kot da bi gledal nek znanstveno fantastični film, le da ta »film«
sam, sproti, po trenutnih željah, režiram, snemam, sočasno tudi predvajam in »gledam«.
Kakopak, ne gledam in ne vidim z očmi, pač pa – z mišljenjsko zmožnostjo imenovano
abstraktno mišljenje. Ob čemer se lahko, tako, kot v prvem primeru, pogovarjam,
z nekom, ali počnem nekaj, karkoli, pač, tisto, kar sem se namenil početi.
Tretji
primer pa je tisti, zaradi katerega sem, nekaj vrstic nazaj, prekinil
zastavljeno pisanje, in nadaljeval s primeri…
Zahvaljujoč
temu abstraktnemu mišljenju si lahko predstavljam, lahko »vidim« (kakor sem že
uvodoma zapisal) določene vsebine, torej tisto, česar NI v njegovih opredmetenih,
materialnih podobah.
Smo
naravna bitja, pomeni, da Narava »živi« v nas, in skozi nas. Ne nazadnje,
Narava nas je opredelila, Narava nam (vsemu obstoječemu!) je povedala
kakšni smo, kakšni bomo = kako se izkazujemo. In Narava ima zmožnost obstajati,
zoperstavljati se VSEM okoliščinam, preživeti te okoliščine, ne nazadnje – ko je
bila Zemlja še ognjena, žareča krogla, takrat na njej NI bilo ene same podobe
živetja, ker – ni takega živetja, ki bi zmoglo obstati sredi ognja, pri
ne-vem-kakšni-temperaturi. Potemtakem je znala, ta Narava, priti od nekod
drugod, na »naš« planet, ko so bili na njem vzpostavljeni pogoji, potrebni za
začetek živetja kot takega (pa čeprav v podobah bakterij). In te svoje
zmožnosti, to svojo uspešnost, ta svoj »prav« in »znati, uspeti« Narava izvaja
natanko na temelju – svojih zakonitosti. Če posežeš vanje, porušiš neko
ravnovesje, poškoduješ (ne uničiš, je NE moreš uničiti – vedno obstaja v nekih,
kakršnihkoli svojih podobah) Naravo, in – posledično škoduješ (lahko dobesedno
tudi uničiš, iztrebiš) nekim njenim posamičnostim, tudi v podobah vrst.
In po
teh zakonitostih je narejeno dobesedno vse, kar obstaja, tudi in celo nek
kamen! Potemtakem – po teh zakonitostih je narejena tudi psiha, pa…
Če
zmorem dospeti do psihe, potem sem že dospel do neke Naravne zakonitosti.
Obratno NI nujno, kajti – če zmorem dospeti do razumevanja »vrtenja zgodovine«,
do zmožnosti predvidevanja družbenih zapletov in razpletov, to še ne pomeni, da
sem zmožen, dejansko, dospeti tudi do psihe! Pojasnim, da ne bi bil napačno
razumljen…
Kakopak,
če razumem neko zakonitost, potem bi zmogel razumeti tudi psiho, načeloma,
vendar – za sleherno razumevanje najprej potrebujem zadostno količino vedenja
(znanja), ampak tistega dejanskega, v praksi preverljivega, vedenja o
predmetu/zadevi/vsebini, katero skušam razumeti… da bi, naknadno, zmogel nanjo
tudi delovati. To pa je že malo težji primer, ker…
Prav
zaradi tega, ker svet ni tako simpl, kot si ga predstavljajo obči (bolj
ne ve, bolj hiti razlagati svoje »znanje«), nasprotno – je toliko že tistega
predelanega, spoznanega, da te količine ne zmore ena sama znanost, tistega še
ne načetega, v smislu raziskovanja, pa je še ne-vem-kolikokrat več (dvomim, da
bo človeštvo kadarkoli dospelo do tega, da bo vse raziskalo, da bo o vsem
vedelo)… prav zaradi tega je prišlo tudi do razdelitve proučevanega, do
posamičnih ved, do – specializacije. Do tega, da se ukvarjaš z enim samim
področjem, RELATIVNO ozkim (to ozkost razumi tako, da lahko določene zadeve
ugotavljaš tudi vse svoje življenje, preden dospeš do verodostojne ugotovitve),
pa – dvomim, da se družbeni analitiki, kar tako, iz hobija, posvečajo
proučevanju posameznikov (in da to počno s potrebnim številom vzorcev, ali,
raje, še krepko večjim), pa radi tega, tudi sami »vedo«, o ne/vzgoji, pa ne/izobraženosti,
in ostalih pravljičnih zadevah, zaradi katerih se tako različno izkazujemo. Kakorkoli
že…
Brez
zmožnosti abstraktnega mišljenja, nimam niti teoretične možnosti za to, da bi »vstopil«
do podzavesti nekoga, da bi »videl«, kaj se v njej dogaja, da bi »videl« principe,
po katerih se odvija, da bi, ne nazadnje, »videl« učinkovitost tega »vstopanja«
( = zdravljenja).
Tu
moram pripisati opombi, da ne bi številni »strokovno usposobljeni«, povrh še »terapevti«,
slučajno, pomislili na to, da zmorejo abstraktno mišljenje:
1. doktrina stroke je, da je potrebno
obolelo osebo naučiti živeti z obolelostjo (takšno živetje je podobno
živetju nekoga, kateremu se noga, ob poškodbi, obrne nazaj, zdravnik pa poskrbi
za zunanje poškodbe, mu utrdi nogo z opornico, mu da bergle in protibolečinska
sredstva in ga s se-bo-že-zacelilo pošlje domov… in se noga, verjetno, tudi
zaceli, in, domnevam, izginejo bolečine, pa lahko sname opornico, odloži
bergle, celo uporablja nogo, vendar – nikoli je ne bo mogel uporabljati tako,
kot jo je pred poškodbo, in marsičesa ne bo mogel, radi nje, početi, kar je
počel prej, potemtakem se mu bo poslabšala tudi kakovost živetja! In večina
strokovnjakov (brez navednic!), ki bi, domnevam, zmogli odpraviti bolezen (ozdraviti
nekoga) dela po tej doktrini, ker – obolelih je ogromno, terapevtov pa krepko
premalo! Bistveno lažje, in hitreje je namreč ozdraviti neko fizično bolezen,
kot psihično.
2. Absolutna večina teh, ki nudijo
svoje usluge psihično obolelim, izvaja bodisi tisto, čemur jaz pravim
predresura (odvaditi obolelega od neke, njemu škodljive navade, in ga navaditi
na neko drugo, neškodljivo), bodisi tisto, čemur pravim rekreativna dejavnost (z
nekimi aktivnostmi, športnimi, cvetličarskimi, pogovornimi, bralnimi… skrbijo
za to, da se obolela oseba v nekem času, in samo za nekaj časa, razbremeni od
svojega živetja, da se nekoliko sprosti, da se, za nek, določen čas, bolje,
sebi prijetneje počuti), pri čemer, v obeh primerih (in tudi v primeru
naučiti-obolelega-da-živi-s-svojo boleznijo) ostaja kruto dejstvo: vzroki, ki
so pripeljali obolelega do nezadovoljstva, posledično do obolelosti, ostajajo
nespremenjeni (neodstranjeni), potemtakem ostaja tudi bolezen, le-ta pa, vsem
sprostilnim dejavnostim navkljub, napreduje = stanje se slabša.
Da,
tudi pri takšnih obravnavah nekih obolelosti se lahko kažejo, v nekem obdobju,
pozitivne spremembe, lahko se kaže izboljšanje počutja obolele osebe, vendar je
to stanje časovno omejeno, potemtakem je tudi rešitev težave zgolj in samo –
navidezna!
Kaj sem
hotel povedati? Sledeče: to, da se tvoj pacient izkazuje z nekim (navideznim)
boljšim počutjem, to še zdaleč ne pomeni, da razumeš to, kar počneš (z njim),
to, niti pod razno, ne pomeni, da – navidezne izboljšave govorijo o tvoji
zmožnosti abstraktnega mišljenja ( =razumevanju problematike, s katero se
ukvarjaš)! In prav zaradi tega obstajajo določeni terapevti, ki že
ne-vem-koliko-let zaman terjajo od skupnosti – prevetritev teh, ki nudijo
tovrstne usluge in stroge postopke pri izdajanju licenc!
Ni komentarjev:
Objavite komentar