Lončka in celoti

Tvegam. Pravzaprav to počnem vse svoje življenje. Pravzaprav, če sem še bolj natančen, je vse moje življenje, malodane od prvih trenutkov dalje, eno samo tveganje. V okviru konkretnih okoliščin…

 

Enak(ost). Beseda, ki NE govori o dejanskih stanjih! NI dveh enakih stvari, NE obstajata, dve enaki stvari! Tudi, ko bi uporabil najzmogljivejše pripomočke, ne bi mogel narediti dveh enakih stvari. Da, zmoreš pa narediti stvari, ki sta si, med seboj, malodane v celoti podobni. Potemtakem – besedo enak uporabljam v pogojnem smislu…

 

Imaš lončka. Dva. Plastična, Neprosojna. V prvega nasuješ poper. V drugega naliješ vodo.

Ko gledaš, ta lončka, s strani, ugotavljaš, da sta enaka.

Ko pogledaš v njuno notranjost, takrat ugotoviš:

V prvem je poper. Poper JE SUH. SUHOST je drugačna od MOKROSTI. Ne samo drugačna, to, kar je suho, je POPOLNO NASPROTJE tistega, kaj je mokro!

V drugem lončku je voda. Voda je MOKRA, in MOKROST je drugačna od SUHOSTI (če velja v obratni smeri, velja tudi v tej). Mokrost je popolno nasprotje suhosti.

 

To, nasprotje, bi lahko zapisal tudi takole: poper je NEmokro, in voda je NEsuho.

 

Naredim korak dlje. Ne ugotavljam več ne samo lončkov, ne samo vsebine, pač pa ugotavljam – OBOJE SKUPAJ, potemtakem ugotavljam CELOTI. In kaj lahko ugotovim? Tole:

Ne glede na to, da sta si posamičnosti navzven enaki, se po vsebini tako razlikujeta, da sta si KOT CELOTI POPOLNOMA NASPROTNI, DRUGAČNI! Prvo opredeljuje suhost (NEmokrost), drugo mokrost (NEsuhost).

 

Pomniš tisto ni-vse-zlato-kar-se-sveti? To, in zgolj to je princip, po katerem tudi tukaj ugotavljamo, pa – če je nek kos stekla (ki se tudi lahko sveti) popolno nasprotje kosu zlata, potem…

 

Domnevajmo, da sta telesi, človeški, takšna lončka. Zanemari malenkosti, v izgledu, pa recimo, da sta ENAKA lončka.

V prvem lončku je NAGONSKO ( = NErazumsko) bitje, v drugem pa razumsko. NEum(nost) in um(nost).

Lončka podobna, vsebini popolnoma nasprotujoči si, pa…

 

Kolikor pomnim učeno, s področja biologije, je temeljna delitev sveta na neživo naravo (svet tvari, materije) in živo naravo.

Neživa narava nima dodatnih delitev, na neke podsvetove, dočim je živa narava razdeljena na…

 

Prva delitev: svet rastlin, svet živali, svet človeka.

Druga delitev: nagonski ( NErazumski) svet ( = svet rastlin in svet živali) in razumski svet ( = svet človeka).

 

V prvem lončku NI neživa narava. Nasprotno – še kako živa je, sicer ne bi mogla početi bedarij, katere počenja, in ne bi mogla razkrajati sveta.

V prvem lončku ni rastlina. Rastlina nima možganov, rastlina ne razpolaga s tisto najosnovnejšo obliko (podobo), mišljenjsko, kateri stroka pravi praktično, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje alias, po domače, pamet. Vsebina prvega lončka premore, to, pamet.

Teoretično ostaneta samo dve možnosti. Tista »na pogled«… ki zanemari preprosto dejstvo, da je v prvem lončku NAGONSKO, NErazumsko bitje, in tista, ki zmore seči do vsebine, pa opredeljevati na temelju izkazovanj, in predvsem mišljenjskih zmožnosti (kot posledico naravne zasnovanosti, in kot okvir, znotraj katerega neko bitje MORA ravnati, katerega NE more preseči).

Pri tej, drugi možnosti ocenjevanje prvega lončka kot celote nastane ena sama, »malenkostna« težava, kajti – lociranost razumskega (NEnagonskega) bitja smo že prej opredelili, se nahaja – v DRUGEM lončku.

P.S.

Ko kupuješ jogurt, ga kupuješ po lončku, ali po tistem, kar piše, da je v njem? Ker, zanimivo - v enakih lončkih sta lahko tudi kefir, kislo mleko...