Evtanazija

Kar bom zapisoval, pod predmetnim naslovom, bom počel tako, malo za hec, v podobi nekakšne miselne telovadbe, čeprav vem, da tema ni niti malo smešna, nasprotno, je zahtevna, kompleksna. In še preden zastavim, zapisovanje, povem, da se zavedam, da zapisano mnogim ne bo všeč, pa pridodam svoj izdih moja-krivda-ti-ti-grdi-jaz (ki resnico govorim)!

Aha, pa še to, za tiste, ki sicer »vse vedo«, a utegnejo, tu in tam, kaj »pozabiti«: evtanazija je ravnanje, s katerim nekomu, PRAVILOMA po njegovi volji, skrajšaš živetje = mu odvzameš živetje = ga ubiješ!

Da, vem, grdo, zelo grdo se sliši, ta »ga ubiješ«, vendar – ko nekomu vzameš živetje, ko mu povzročiš smrt, takrat, dejansko, ne narediš drugega, kot da – ga ubiješ. In obstajata samo dve »malenkosti«, tisti ZAKAJ in KAKO si to naredil, ki zmoreta konkretno ravnanje uvrstiti bodisi med dopustna, sprejemljiva, MORALNA, ali ne.

 

Preden nadaljujem – čemu sem poudaril tisti »praviloma« (po njegovi volji)? Pač, obstajajo primeri, ko se nekdo nahaja v komi, v stanju, v katerem se, BOJDA, ne zaveda niti tega, da obstaja, in ga, morda, celo umetno ohranjajo pri življenju, in takšno bitje ti, takrat, ne more sporočati o svoji volji, pa…

Da, res je, obstaja možnost, da je taista oseba, nekoč, prej, ko še ni bila v komi, izrazila željo če-bom-kdaj-priklopljen-na-naprave-takrat-izklopite-naprave-in-me-pustite-umreti, vendar – s tem, ko (če sploh) je zapisal takšno voljo, je zapisal svojo takratno voljo, ki pa bi se (ko bi bil v stanju izraziti, neko voljo) lahko krepko razlikovala od njegove »današnje« volje!

Da to ni mogoče? Ne me hecat, ker…

Kadar si daleč od nevarnosti, od neke težave, takrat si, zlahka, junak, ko pa dospeš, do te nevarnosti, do težave, takrat se tvoje junaštvo znajde na preizkušnji, in takrat se rado, pogosto izkaže to, da – bežiš od nevarnosti, bežiš od težave, potemtakem s svojimi ravnanji izražaš povsem drugačno voljo, kot si jo izražal pred tem. In nagonska bitja, ki svoja ravnanja prilagajajo okoliščinam (le te pa se spreminjajo, po tekočem traku), zmorejo tudi po nekajkrat dnevno spreminjati svojo voljo, kako je šele ne bi spreminjala v času svojega živetja! Ko si daleč-stran-od-smrti imaš do umiranja povsem drugačen odnos, kot takrat, ko ti je »za vratom«…

 

Tudi besedo »bojda« (ne zaveda…) sem poudaril, ker – še nikoli nisem bil v komi, potemtakem nisem izkusil tega stanja, pa ne morem z gotovostjo vedeti o tem, ali se takrat zavedaš, ali ne. Bolj se sicer nagibam k temu, da se NE zavedaš, a kljub temu…

Nekateri bi ugovarjali, češ – obstajajo primeri, ko se tisti, ki se nahaja v komi, odzove, na nek dražljaj v njegovi neposredni okolici. Na prisotnost neke osebe, na neko besedo, pa, recimo, premakne prst, ali obrv, vendar…

Takšna premikanja sodijo, bolj ali manj, med refleksne odzive (na nek dražljaj), takšni odzivi pa so v domeni podzavesti, pomeni, da se teh premikanj sam NE zavedaš! Obenem pa…

Če zmorem toliko moči, da premaknem prst, potem bi zmogel (KO bi SE zavedal) tudi toliko moči, da bi premaknil veko, da bi odprl oči, pa vsaj videl (pogledal) tistega, ki mi je refleksen odziv povzročil!

 

Da, podčrtal sem besedno zvezo umetno-ohranjajo-pri-življenju. Jaz bi ji dodal še eno besedo, še en »umetno«, in jo zapisal: umetno ohranjajo pri UMETNEM življenju, kajti – tako stanje, v katerem se NE zavedaš niti tega, da obstajaš, kakor stanje, pri katerem si pri polnem zavedanju, in se zavedaš tudi tega, da iz sekunde v sekundo samo TRPIŠ, da ni drugega izhoda, iz tega trpljenja, kot smrt, stanje, v katerem dospeš tako daleč, da PROSIŠ za pomoč, da ti »skrajšajo muke« - ne, ti stanji nikakor nista tisto, kar pojmujem pod besedo življenje! Gre le za obstoj bodisi nekega telesa, bodisi nekega trpečega telesa, in prav ničesar ni, kar bi, v obeh primerih, porajalo neko veselje, neko upanje, neko željo po – živeti še!

 

Pravijo, da je potrebno trpeči živali, kadar objektivno ni nobene možnosti, da se ji stanje popravi (pač pa ji ostane le ugašanje-živetja-ob-trpljenju), »skrajšati trpljenje«. Pravijo, da je takšno ravnanje (da trpečo žival ubiješ) dobro, človečno! Hm…

Zdaj pa takole: principi so zato, da veljajo, da jih upoštevaš, da si načelen, pa – če skrajšanje-enega-trpljenja-s-prekinitvijo-živetja govori o humanosti, čemu, za vraga, to ne bi veljalo tudi takrat, kadar trpljenje skrajšaš nekemu trpečemu, celo takšnemu, ki te za to prosi?!

Že res, da s tem, ko takšnemu pomagaš, NASE breme prevzameš (nikoli ne moreš vedeti, če bi si, ta, ki te je prosil, v naslednjih nekaj minutah premislil, pa bi hotel še živeti, obenem pa si nikoli ne moreš oprostiti tega ravnanja, pa če ga še tako s humanostjo razlagaš), a je res tudi to, da – če imaš zares rad (nekoga drugega, NE sebe), potem podobno breme že tako in tako nosiš, saj te bremeni – trpljenje tega trpečega, njegovo nezadovoljstvo, njegov obup!

 

Pravijo, da ni moralno, to, da nekomu vzameš življenje. Mejduš…

Ni enega samega dneva, na tem kretenskem planetu, da ne bi nekje potekale vojne. In, kolikor mi je znano, v teh vojnah tudi – ubijajo!

In, ja, vem, poslušam razne »resnicoljubne«, vem, da jim je ubijanje tuje, da so zoper njega, a, šment nazaj, vem tudi to, da so zmožni ob klicu v-bran-svete-gore-neke-svete-mlake pograbiti puške, nameriti v neke druge, in streljati, pa – če nameriš, če streljaš, ni vrag, da ne bi tudi zadel, in tudi ubil!

Nagonski svet = (značajsko opredeljeno) svet navadne HINAVŠČINE, LAŽNJIVOSTI!

 

Ko bi živel sredi razumskega sveta, obdan s sebi enakimi, takrat bi, brez razmisleka, ko bi bil po tem povprašan, seveda, glasoval – ZA EVTANAZIJO! Kljub bremenu, ki ga nase prevzame tisti, ki jo izvrši. In bi glasoval mirne vesti, ker VEM: razumska bitja = ETIČNA bitja = UVIDEVNA bitja = bitja, ki imajo ZARES RADA nekoga drugega (in celo sebe prilagajajo, tem drugim, ker NE morejo biti zadovoljna, če niso zadovoljni ti drugi, katere imajo rada)…

Tako pa, ker se zavedam okolja, v katerem živim, bi glasoval: sem PROTI, izrecno proti evtanaziji, ker se zavedam, da bi njeno izglasovanje pripeljalo do – številnih ZLORAB! Da bi bili »evtanazirani« tudi tisti, ki za usmrtitev ne bi prosili, ker…

 

Poznaš tisti obči »daleč od oči, daleč od srca«? Jaz bi ga popravil, bi mu dodal, ga takole zapisal: daleč od oči, daleč od srca, predvsem pa – NIKOLI V SRCU!

Da, imeti rad SEBE, in tisto, kar mi neki drugi omogočajo, da do LASTNEGA zadovoljstva dospem, NI isto kot imeti rad nekoga drugega! Ne samo, da ni isto, gre za popolni nasprotji!

 

Zgodilo se je, da se je ponesrečila mama, moja. Nekaj časa je bila na travmatološki, in že pred nesrečo ni bila najbolj čvrsta, na nogah. Po odpustitvi, iz bolnišnice, je bila še manj stabilna. Še manj zanesljiva je bila njena hoja, še večja verjetnost padca je obstajala, kot prej. Obenem je bila že v lepih letih, in nezmožna določenih opravil. Skratka, priporočljivo, ZANJO, je bilo, da ima malodane 24 ur dnevno nekoga v bližini, poleg sebe, če ne radi drugega, potem »za vsak primer«.

Osebno ji tega nisem mogel zagotoviti, pa sem jo (v dogovoru z njo) namestil v domu (za ostarele). In tam je preživela svoja poslednja leta…

Redno sem hodil k njej, vsaj petkrat tedensko. Pa ne za pol ure, ali malo več, tam sem bil po dve, tri ure, tudi več, odvisno od tega, koliko sem mogel biti tam (pač, tudi jaz imam še neke druge obveznosti).

V vseh letih, kar sem jo obiskoval, sva redno prihajala k stanovalcem tega doma (govorim za nadstropje, v katerem je bila nameščena mama, za nekih šestdeset, morda več »duš«) samo neka ženska (ki je obiskovala svojega, od možganske kapi prizadetega, moža) in jaz. Vsakič, ko sem dospel tja, sem najprej »moral« skozi gručo rok, ki so se mi ponujale v pozdrav, ne-vem-koliko-oseb sem nagovoril, izmenjal, z njimi, nekaj besed… preden sem dospel do mame. Čemu? Preprosto…

Bili so takšni, med stanovalci, ki so imeli to »srečo«, da so jih, neki njihovi, obiskali, recimo, enkrat tedensko. Bili so »srečneži«, katere so obiskovali enkrat mesečno, pa enkrat na pol leta, pa enkrat na – svetega NIKOLI dan! Pa še ti, ki so obiskovali: gremo za pol ure v bife, na kavo, potem pa pa-pa-se-mi-mudi…

 

Tam so bila bitja dobesedno ODLOŽENA, POZABLJENA! Pozabljena od svojih, po tistem »daleč od oči«, čeprav…

Če imam rad golaž, bentiš, pa če bom pet let prebil v nekem okolju, kjer ga ne bom mogel jesti, bo ena prvih mojih želja, ko se bom vrnil v svet-golaža – dajte mi, prosim, golaž! Pa čeprav bo, ta golaž, pet let »daleč od oči«, bo, še vedno, ostal »v mojem srcu«, ga bom, še vedno, imel rad!

Lahko grem deset tisoč kilometrov stran, od nekih, katere imam rad, lahko jih ne vidim, nikoli več, ne slišim, lahko oni mene nimajo radi, ampak – dokler bom živ, jih bom nosil V SEBI, bodo MOJI, bodo DEL MENE SAMEGA, jih BOM IMEL RAD! Ne nazadnje…

Ne moreš pozabiti, nečesa, nekoga, kar/kogar imaš rad. Imeti rad je LEPO čustvo, podzavest pa (po)skrbi za to, da NElepe spomine tlači v pozabo, ker – kadar razmišljam o NElepem, takrat postanem slabe volje, kadar sem slabe volje, takrat nimam energije, volje, moči za življenje, in obratno – imam rad = lep spomin = prijeten občutek = energija = življenjska moč!

 

Kakopak, vem…

Danes je tak tempo življenja, prideš iz službe, zmatran, ni časa…

Veš, življenjski stroški so visoki, bencin stane…

Mejduš, mejduš, si mislim, kakšni bebci, ki celo sami sebi, svojim LAŽEM verjamejo, ker: če imaš čas za to, da greš na obisk, ali obiske sprejmeš, če imaš čas dve, tri, štiri ure gledati nek TV program, če imaš čas sedeti in lenariti… da ne bi imel časa, za to, da nekega SVOJEGA, nekoga, za katerega praviš, da ga imaš rad, ne bi mogel obiskati?!

Da lahko greš na-bled-na-kremšnite, v bife, na izlet, ma, povsod tja, kamor rad greš, potem, ni vrag, da ne bi zmogel tudi za gorivo do – nekega doma, v katerem se nek (zgolj TOZADEVNO) tvoj nahaja. Taisti tvoj, ki je, nekoč – skrbel zate!

 

Kaj sem zapisal, s tem? Preprosto, tole: če zmorejo žive odložiti-v-pozabo (takrat, ko jih ne potrebujejo več!!!), kako šele se ne bi zmogli znebiti nekih bolnih, ki so jim, tudi zaradi svoje bolezni, le v breme, nikakor v ugodje. Še zdravnik jih kliče, te, brižne, svojce, in jih mori z razlagami, pa z vprašanji, pa lepo je, če se, vsaj tu in tam prikažejo v bolnišnici (spet nepotrebna potrata časa, in goriva), tako, denimo, kot…

Ja, NE maram »dneva mrtvih«. Je, kakor vsi ostali »prazniki«, zgolj in samo – prikaz HINAVŠČINE!

 

Potemtakem: morda, nekoč, v nekem drugem okolju, trpeči celo dočaka to, da mu bo human odnos izkazan. Da ga nihče ne bo silil, da trpi tisto, kar se mu zdi trpljenja nevredno. Do takrat pa – naj ostane pri tem, je vsaj za prgišče manj ubijanja!