Že videno, telepatija, reinkarnacija in – »pamet«

Z nekom, poznava se že petdeset let (dobro, gre za poznati in za »poznati«, za domnevam-da-te-poznam), sem se pogovarjal o reinkarnaciji. On vanjo veruje, čeprav ve, da enega samega dokaza ni, ki bi pritrjeval njegovemu verovanju, jaz mu, zaman, razlagam, da je ne more biti, vsaj ne v takšnem stanju, v takšnih podobah, v katerih si on razlaga nenehno, večno kroženje energije in materije…

V nekem trenutku mi, v dokaz pravilnosti svojega verovanja, postreže z nekimi zadevami iz MOJEGA življenja, z zadevami, ki so se MENI zgodile (njemu se, še nikoli, niso), in se mi dogajajo tudi sicer. In vpraša: Povej, kako bi se ti lahko to zgodilo, če ne bi bilo reinkarnacije?!

 

Nikoli nisem (upam, da tudi ne bom, ker takrat ne bi bil zadovoljen s svojim možganskim stanjem, ma, v bistvu se ga tudi zavedati ne bi mogel) trdil, da VSE VEM. KO bi o vsem vedel, bi bil povsem enak tem, ki že sedaj, in vedno – vse »vedo«! In tudi ne poznam odgovora (ga NE vem) na zastavljeno vprašanje, pa da bi zmogel, z gotovostjo, pojasnjevati, pojasniti. Če NE poznam vzrokov teh (katerihkoli) dogajanj, izkazovanj, potem tudi o teh dogajanjih (izkazovanjih) NE morem vedeti, potemtakem jih tudi pojasniti NE morem, vsaj ne na način, da bi bil predvsem sam zadovoljen s pojasnilom, da bi mi bilo, le-to, logično sprejemljivo.

Če ne moreš pojasniti, mi »odpira oči«, potem je to zaradi tega, ker se ne zavedaš tistega, kar si doživel v nekih svojih prejšnjih življenjih, se tega ne spomniš…

 

Dobro, če se osem milijard izkazuje na tak način, potem – eden več, ali manj, ni bistvene razlike! Če jih osem milijard pojasnjuje tisto, česar niso, objektivno, zmožni dojeti (in tudi niso zmožni zastaviti poskušanja dojemanja – ko bi bili, bi poskusili dojeti!) z nekimi svojimi bogovi, in drugimi pravljičnimi bitji, pa s silnimi verovanji v kaj-vem-kaj-ne, tudi z reinkarnacijo, in z večnim živetjem na nekem oblaku, v nekem »raju«…

 

O čem zapisujem, tu? O zadevah, za katere VEM da SO (da obstajajo), da SE IZKAZUJEJO V PRAKSI (v življenju, v nekih konkretnih okoliščinah, dostopnih, preverljivih čutnemu zaznavanju) in da SE IZKAZUJEJO V STANJU POLNEGA ZAVEDANJA (pomeni, da niso neke blodnje tipa marija-se-mi-je-prikazala, ali v podobi fatamorgane, privida, kateregakoli drugega), in sem, te zadeve, DEJANSKO TUDI DOŽIVEL! Pomeni, da sem te zadeve že izkusil (in jih še vedno), pomeni, da jih poznam, čeprav…

Ja, poznam jih zgolj toliko, da vem, da so, da vem, v kakšnih podobah so se izkazale, vem o tem, na kaj so se nanašala, ta izkazovanja, dočim vsebinsko gledano, da bi zmogel odgovoriti na tisti ZAKAJ SE TO DOGAJA (torej da bi dospel do nekih vzrokov tega dogajanja) in KAKO SE TO DOGAJA (v okviru katerih/kakšnih procesov, miselnih), ne, o tem pa NIČESAR NE VEM, potemtakem teh zadev, dejansko, NE POZNAM (op. p. jih »poznam« zgolj na enak način, na katerega obči »poznajo«, vse, kar, pač, »poznajo«).

 

Te zadeva, o katerih zapisujem, tu, in takšne, razvrščajo, tisti, ki se z njimi ukvarjajo, v dve skupini. Prva je tisti že-videno (deža vu), druga pa – telepatija (»branje« misli). In za obe ti skupini bom izkazal po dva primera, moja, doživeta. Po enega za dogodek, v katerem so »nastopali« samo neki objekti, po enega za dogodek, v katerem so, poleg objektov, »nastopale« tudi osebe. Potemtakem, pri teh dogodkih-z-osebami dejansko obstajajo tisti, ki so na lastne oči/ušesa videli/slišali to, kar sem doživel (potemtakem to ni tisti tako-se-mi-zdi, pač pa je DOKAZLJIVA doživetost).

 

Že videno

Bil sem mladec, nekje v drugi polovici osnovne šole. Umrl je nek daljni sorodnik (v bistvu očetov stric, a meni daljni, ker ga v življenju nisem videl, slišal, vsaj zavedam se ne, tega, da bi ga), in smo šli njegovi družini izraziti sožalje.

Dospel sem v neko mesto, v katerem nikoli poprej nisem bil. Ne vem, lahko da so me peljali, skozi to mesto, na poti nekam-drugam, a da bi prav to mesto poznal, ga nisem. Dospel sem v neko stanovanje, v katerem tudi nikoli poprej nisem bil. Nisem bil niti v objektu, v katerem se je to stanovanje nahajalo, vendar – že ko sem zagledal vhodna vrata, in njih neposredno okolico, sem »začutil« tisti še-vedno-je-tako-kot-je-bilo (tisti že videno = nič posebnega = še vedno enako). Ko sem vstopil v stanovanje – vse, razpored prostorov, predmeti, razvrščeni v njih, od, denimo, v dnevni sobi, vaz, pepelnika, nekih skledic, knjig, slik… do stolov, mize, omare… vse sem »čutil« na povsem enak način, na način, kot da bi sam, od nekdaj, in še »maloprej«, bival v tistem stanovanju. Vse mi je bilo tako hudičevo samoumevno.

 

NE, niti pod prisilo nisem zmožen, z neko gotovostjo, pojasniti tega stanja. V najboljšem primeru zmorem DOMNEVATI, potemtakem ugibati, o njem, a teh domnev NISEM zmožen dokazati (v bistvu jih NIHČE ni, tudi tisti, ki se s tem ukvarjajo!). Lahko bi, denimo, ugibal na način, da bi izjavil, kako me je podzavest »vrgla na finto«, da bi me, ne vem sicer zaradi česa, zavarovala, pred nekim spoznanjem, za katero meni, ta, podzavest, da ga ne bi mogel prenesti, čeprav – kaj, za vraga, pa imajo predmeti skupnega z neko smrtjo, ne vidim neke neposredne povezave…

Ja, podzavest zna biti sila PRETKANA (ko deluje tako, da se naša zavest, da se MI SPLOH NE ZAVEDAMO njenega delovanja), pa zna pričarati neke varljive (neresnične) podobe, da bi nas, z njimi, zaščitila prek kruto realnostjo, dejansko pred NAŠO NEZMOŽNOSTJO SPREJETI, SOOČITI SE s to realnostjo, čeprav…

Podzavest ščiti za nek konkreten, za TA-trenutek (najpomembnejši cilj, v Naravi, je PREživeti, preživeti neko konkretno nevarnost, ki je TU in ZDAJ, kajti – če tega trenutka ne bom preživel, tudi do bodočih ne zmorem dospeti!), na dolgo roko pa, s tem, ko nas »fintira«, dela zelo, zelo veliko škodo, ker – z NAPAČNIMI prepričanji, s »spoznanji«, ki še daleč niso spoznanja o dejstvih, pač pa le neko »fintiranje«, skrbi za to, da krni naše miselne zmožnosti, in naše zmožnosti čustvovanja (če si v nekem trenutku pripravljen »pasti na finto«, potem, sledeč principu, te podzavest privede do tega, da NENEHNO »padaš na finto«, da si nenehno NEZMOŽEN RAZUME/VA/TI… in – če v tem trenutku tvoje čustvovanje zataji, otopi, potem boš tudi na tem področju, sledeč principu, otopeval iz časa v čas bolj, in vse dotlej, dokler – v skrajnem primeru – možgani, mišljenje in čustvovanje POPOLNOMA ODPOVESTA!)

Vendar…

 

Ne vem, če je ta domneva na trdih nogah, ker… 

Bil sem v tretjem letniku, gimnazije, in že dober mesec prej, preden se je odvijalo neko (nekih deset minut trajajoče) dogajanje, sem o taistem – sanjal. Pomnim jutro, po teh sanjah, in svojo začudenost, ker – kako, hudiča, pa sem dospel do teh sanj? Še nikoli se nič takega NI zgodilo, to je, v bistvu, zelo daleč od siceršnjega dogajanja, pa…

Dogajalo se je v razredu. Bilo nas je enaintrideset, trideset dijakov, in učiteljica. Začelo se je dogajati proti koncu ure (kakor sem tudi sanjal), in se je dogajalo dobesedno tisto, in na tak način, o čemer in kakor sem tudi sanjal, ob čemer – ne da mi je bilo že-videno tisto, kar se je že »odvrtelo«, dogodilo, in tisto, kar je sproti teklo, pač pa – sošolcu sem sproti šepetal, kaj se bo dogajalo v nadaljevanju – in se je to tudi zares zgodilo!

Kakopak, takrat mu nisem znal odgovoriti (in še danes ne znam) na tisto vprašanje Kako si vedel…

Tu pa podzavest NE more posegati na način, da bi mi neke utvare (neka lažna, neresnična stanja) ponujala, ker, kot prvo – nič neprijetnega se ni dogajalo, v omenjenih desetih minutah, pa me ni imela pred čem ščititi, obenem pa, kot drugo – sošolec me je spraševal kako-si-vedel, pomeni, da je tudi on videl/slišal tisto, kar sem napovedoval, in je videl/slišal, da so se moje napovedi uresničile, pa – moja podzavest ne more delovati nanj, in ne more tudi njega »fintirati«!

 

Telepatija

Uvodoma: NE vem, NE morem trditi, da gre za telepatijo, kakor tudi ne morem, trditi, da ne gre. O tem bom, nekaj, tudi malo kasneje…Je pa dejstvo, da tisti, ki o tem »vedo« (če se s tem ukvarjajo, če to pojasnjujejo, potem domnevam, da »vedo«… ob čemer, opomba: NI GA, ki bi dospel tako globoko v podzavest, da bi lahko trdil, da o njej VSE VE!!!)

 

Terapevtsko sem obravnaval neko osebo. Med to obravnavo sem delal zapiske, in te zapiske sem, ko se jih je nabralo, tudi naslovil. S tremi besedami…

 

Nekega dne so bili, ti zapiski, na mizi, tako, da jih je videla tudi obravnavana oseba. In je videla njih naslov. In je bila dobesedno »šokirana«, presenečena, ob njem, ker…

Ko je hodila v osnovno šolo (kar nekaj časa nazaj), je pisala dnevnik. Pisala ga je v tiste zvežčiče, katere smo uporabljali za beležke. In je cel kup teh zvežčičev popisala, in jih, v podobi dnevnika, tudi naslovila.

O tem se s to osebo NIKOLI nisem pogovarjal. O tem tudi vedeti nisem mogel. Ne nazadnje, več kot sto kilometrov je bilo, med njenim in mojim krajem bivanja, in nikoli poprej te osebe nisem niti videl!

Pa ji je bilo normalno, da me vpraša tisti kako-sem-vedel?!

KAJ sem vedel, ko pa tudi takrat, ko me je vprašala, NISEM vedel tega, o čem sprašuje?

Za naslov mojih dnevnikov, sem slišal v odgovor. Za naslov, ki je bil identičen tistemu, s katerim sem naslovil svoje zapiske – V imenu boga.

Slučajnost? Med toliko besedami, ki obstajajo? Med neštetimi možnimi kombinacijami, razvrščanja teh, mnogih besed? Če je, slučajnost, potem je zanjo krepko manj možnosti, kot za dospetje do – džek pota!

 

Nekoliko kasneje sem, s taisto osebo, sedel ob mizi, na kateri je bil računalnik, in pogovor je dospel tudi do glasbe. In sem zvedel, da obstaja neka pesem, ki je tej osebi zelo, celo najbolj všeč. Dobro, hotel sem ustreči, in predvajati, prek računalnika, to, njej ljubo pesem, pa sem povprašal po njenem naslovu…

Ne vem, ne poznam ga.

Pa mi znaš zapeti, zabrundati… melodijo?

Ne znam, se ne spomnim.

Poznaš izvajalca?

Ne.

Veš vsaj to, ali je pesem izvajal pevec, pevka, skupina?

Ne.

Pa veš od kod ti je znana, kje si jo slišala?

Bila je na sanremskem festivalu.

Zmagovalna?

Ne vem. 

Bentiš, rada ima, ta oseba, pesem, o kateri ve samo to, da – jo ima rada, in da je bila na nekem festivalu! Ampak…

Pač, »nekaj« me je (po)vleklo, in taisti »nekaj« je mojim možganom narekoval tisto, kar naj prsti izvedejo, pa – odtipkal sem naslov, neke pesmi, in, prek jutuba, zastavil njeno predvajanje…

Ko je videla naslov, katerega sem vtipkal, je bila povsem ravnodušna, ta oseba (kako bi ne bila, ko pa NE pozna naslova), ko je zaslišala prve zvoke pesmi, sem zagledal – kako ji, od ganjenosti, sreče, solze vrejo…

 

Takrat, ko se je to zgodilo, je festival San Remo potekal že nekih triinšestdeset let! Na njem so predstavili, koliko, sedemsto, osemsto pesmi? »Od prve« sem vnesel naslov tiste »ta prave«. Slučajnost? Močno, močno dvomim, da bi šlo za slučajnost!

 

Dogajalo se mi je, in se mi, še vedno, marsikaj, kar zmorem umestiti v obravnavani skupini (že videno, telepatija). Dogaja se mi, na primer, to, da moja sanjajoča polovica ne potrebuje niti ust odpreti (da bi me vprašala, nekaj), pa že sliši moj odgovor. Pa četudi gre za neko vprašanje, ki nima nobene povezave s trenutnim dogajanjem v prostoru, niti z »današnjim«, »včerajšnjim«. Dogaja se mi, da jo nekaj vprašam, in še preden začne odgovarjati, VEM to, KAJ mi bo povedala (ne vem tega kako mi bo, povedala, katere besede bo uporabila, da mi pove, kako jih bo, po kakšnem zaporedju, razvrščala v stavke, vem pa KAJ!). NE bom trdil, da se mi to VEDNO dogaja, da 100 % zmorem »brati« (vedeti v naprej) njene misli, v nekih 50%, morda 60 % (pa raje več) pa zmorem. Vendar…

Če znam brati, potem znam (zmorem) brati VSE, ne »samo« 50%, 60%, potemtakem – tako malo poznam celo to, kar ugotavljam, da znam, kar izkazujem, da znam, da – niti tega ne vem, KAJ znam! Gre res za »branje« misli, ali gre, morda, za nekaj drugega?! Ker…

Če VEM, še preden do konca izrečem vprašanje, to, kar mi bo odgovorjeno, potem – kako bi nekdo oblikoval neke svoje misli, o nečem, o čemer še ne ve, da bo vprašan? Razen…

Ja, razen v primeru, da tudi ta, nek sogovornik, zmore »brati« MOJE misli! Pa čeprav se tega ne zaveda.

 

In tu se takoj pojavi vprašanje: s čim je neka zmožnost omejena, na način, da se ne izkazuje vedno, povsod? Ker – še vedno prejemam tudi odgovore, za katere niti tistega občutka vnaprejšnjega veš-kaj-boš-slišal nimam. In še vedno moram spraševati, določene stvari, in počakati na odgovor, da izvem, potemtakem…

 

Zmorem, dejansko zmorem »(pre)brati« nekoga, kogarkoli, da mi le nameni potreben čas (uro, dve) in da aktivno sodeluje v pogovoru (lahko ustnem, lahko pisnem). In bom vedel o njem VSE, kar potrebujem vedeti, da vem KDO je, kakšne so njegove miselne zmožnosti, kakšen je njegov značaj. Ne bom ga »poznal« tako, kot »poznavajo« obči, ki vedo, kaj je danes jedel, kam je včeraj šel, katero gostilno ima najraje… o njem, o njegovi vsebini pa ničesar ne vedo, pač pa ga bom poznal tako, da bom vedel o vseh pomembnih zadevah, za številko njegovih čevljev pa mi je, roko na srce, malo mar!

 

Za razliko od občih, ki vse »vedo«, o sebi in ostalem, a se, dejansko, tega vsega sploh ne zavedajo (niti samih sebe, svojih značilnosti!), trdim, da se zavedam, samega sebe, in realnosti nasploh, trdim, da se poznam, ampak…

Znanost ugotavlja: več kot je spoznanj, do katerih dospem (več kot je znanega), več neznank (neznanega) se poraja, potemtakem…

Kljub temu, da se zavedam svojih umskih zmožnosti (kako se ne bi, ko pa jih izkazujem, v praksi, in pomnim, že izkazano), se, dejansko, zavedam SAMO tistega, s čemer sem te zmožnosti izkazoval = zavedam se nekega minimuma, teh zmožnosti, a niti pod razno NE morem vedeti o tem, do kod so sposobne seči! Tudi moja zmožnost psihoterapevtskega delovanja je bila ZAME, MENI »šok«, v življenju o tem sploh razmišljal nisem, kaj šele, da bi se za to pripravljal… pa se je zgodilo, in se dogaja, zahvaljujoč zgolj in edino – zmožnosti razumevanja (me zanima, kje se je nek »odkritelj«, izumitelj, pri kom se je učil o tistem, o čemer vsi ostali ničesar niso vedeli?! Morda pri – svojih možganih, pri svoji Logiki, pri svojem Razumu?!).

Že tega že-videno in telepatije NE znam pojasniti, pa sem spoznaval, in spoznavam, oboje, nenehno, in »na lastni koži«!

 

Ne morem reči, da verjamem (bi se izkazal kot sleherni vernik, ki veruje – verovanje = trajno verjetje, nepodkrepljeno z dejanskimi stanji), lahko zgolj domnevam, to, da ima Človek - razumsko bitje zmožnost dospeti v stanje nekih uh-in-ah-visoko-razvitih-vesoljskih civilizacij. Da ima zmožnost dospeti v stanje, v katerem bo komunikacija, na primer, potekala v podobah »branja« misli, in bodo besede postale odvečne, ker – če se že meni dogaja nekaj takega, potem se očitno lahko dogaja, potem je to dogajanje dejstvo, realnost! In…

In lahko upam, da bo, v okvirih sveta, kakršen se izkazuje zahvaljujoč rušilne sle, s katero se nagonskost izkazuje, sploh prišlo do možnosti takšnega stanja, stanja razvitosti, da ne bodo vsega porušili, s to možnostjo vred!

 

Pomniš (če ne razumeš, kar sem maloprej zapisal) tisto zgodbo o kanalizaciji? Poznali so jo že 3.000 let prej, preden so jo začeli graditi v Evropi! Tri tisoč let je trajalo, od takrat, ko je bila neka stara civilizacija uničena, razdejana, do takrat, ko je človek spet dospel do priložnosti, da SPET naredi, iz nič, nekaj, kar je že obstajalo! Pa niti vedenje o tem, da je to obstajalo, ni obstalo, kaj šele znanje, pa da bi bilo moč, preprosto, samo nadaljevati-tam-kjer-so-prej-zaključili… NE, vedno v krogu, vedno iz začetne, nične točke, pa – ko pomislim, do kakšnih spoznanj, ugotovitev, praks so dospeli, nekoč, kako so se, denimo, v medicini, izkazovali Egipčani, Kitajci… bentiš, ni škoda časa, vsega, za to, da – neumnost uničuje vse, kar ji pride v doseg?!

 

In moje že-videno naj bi bil dokaz obstoja reinkarnacije. Hm, hudič je, s tem, ker – ko samo na tisto, sanremsko, pesem pomislim, pa, ajd, oba, obravnavana oseba in jaz, sva že obstajala, nekoč, poprej, ampak – je obstajala tudi pesem, natanko takšna, pa glasbila, denimo »električna«, pa – kakšna možnost pa je, za kaj takega?! NIČNA, dobesedno! Še nična je prevelika, tako takšne možnosti NI!

Obenem…

V tej reinkarnaciji naj bi se dogajalo dospevanje do »popolnega zavedanja«, naj bi se dogajalo neko doseganje-božanskosti… ta reinkarnacija naj bi potekala že od ne-vem-kdaj, odkar poteka »svet«, potemtakem že milijarde in milijarde… let, pa…

Bentiš, si butast, in nesposoben, če se že milijarde let »razvijaš«, pa še vedno NISI zmožen samostojnega (pre)živetja, dočim se s to zmožnostjo, na drugi strani, izkazuje - vsak črv, vsaka travica, vse živo, kar obstaja na tem planetu, in tvori rastlinsko-živalski svet!