Preprodaja(lec)

Veliko je, takšnih, ki kupujejo že rabljene zadeve, in jih, kasneje, prodajo. Nekateri s tem celo (za)služijo, in so tudi »občudovani« (pravilneje bi zapisal, ko bi rekel, da uspešno-porajajo-zavist).

Pravzaprav je »občudovana« njih sposobnost, kupiti-poceni, in njih sposobnost, prodati-drago, vendar – gre, pri večini teh preprodaj zares za zapisani sposobnosti, ali pa gre, morda, za nekaj drugega, kar, še zdaleč, ni vredno občudovanja. Pravzaprav je vredno le – zavračanja, obsodbe!

 

Ta, ki je sposoben kupovati po nižjih cenah, ta je VEDNO sposoben kupovati po nižjih cenah! Če znam brati, če sem sposoben prebrati, potem to svojo zmožnost vselej in kadarkoli lahko izkažem!

Če si VEDNO sposoben kupovati po nižjih cenah, potem to tudi dokaži, pa, prosim – stopi v neko prodajalno avtomobilov, in poreci če-ga-prodate-za-tretjino-ceneje-ga-kupim…

Domnevam, da ne bo šlo, nekaj takega. Potemtakem nisi zmožen neposredno delovati na ceno, je nisi zmožen, vsaj neposredno ne, ne nižati, ne višati! Pač pa si zmožen nečesa drugega (o tem kasneje)…

 

Za uspešno preprodajanje moraš imeti potrebne informacije. Moraš »poznati trg«, vedeti, kdo, kaj, po čem prodaja. Obenem je priporočljivo, da veš tudi to, za koliko neki drugi prodajajo neke svoje, primerljive zadeve. Tako namreč dobiš informacijo o neki povprečni ceni tistega, kar kupuješ.

Pomeni, če poenostavim – biti moraš sposoben za to, da bereš male oglase in da se sprehajaš naokoli, pa tam, kamor si se sprehodil, izmenjaš nekaj besed. Je TO, morda, tista sposobnost, katero naj bi imel vsak uspešen preprodajalec?!

Oprosti, ampak – ni. Brati-male-oglase je zmožen malodane vsak prvček, otrok, ki se je, pač, že naučil brati. Kaj je več, kaj manj, tudi to zna vsak otrok. Če-mi-daš-bonbon-sva-prijatelja-če-mi-ga-ne-daš-pa-nisva… vsak otrok pozna osnove trgovanja. In predvsem ve tisto, kar njemu prija. Pa bi rad, za čim manj (svojega), dobil čim več (tujega)…

Preprosto – če hočeš kupovati/prodati/preprodati, moraš imeti predvsem – čas, da to počneš! In bolj kot imaš, tega časa, bolj izkazuješ samo to, da, očitno, ničesar pametnega nimaš početi (dvomim, da bi nek znanstvenik namenil dosti časa takšnim zadevam, njega vleče njegovo delo, njega zanima njegovo delo, on je pohlepen do čim-več-spo/znanja!), potemtakem, če nadaljujem, v zastavljeni smeri: če nimaš česa pametnega početi, potem, očitno – nisi-sposoben-za-kaj-pametnega-početi.

 

Tretji dejavnik, ki vpliva na uspešnost neke pre/prodaje so – okoliščine, v katerih nek pre/prodajalec živi, pa…

Če imam zagotovljeno, vse tisto, kar objektivno potrebujem, za neko nemoteno živetje, potem – se mi NE MUDI, nikamor, tudi ne v kupovanje. Ne žene me nobena sila, nobena stiska, moja, da bi jo moral razreševati v tem trenutku, mi je, v bistvu, popolnoma vseeno, če bom nekaj kupil danes, ali čez pol leta, ali celo – nikoli! Lisica čaka, na SEBI ustrezne okoliščine, preden se poda v kurnik. Preprodajalec čaka na povsem enake okoliščine – njemu ugodne. In dočaka tudi to…

Da nekdo, ki je zastavil pretirano ceno, ugotovi, da so razmere na tržišču drugačne, pa da mora zastavljeno ceno spustiti. Ampak – ko bi preprodajalec kupil po realnih cenah, potem takrat, ko bi prodal, ne bi kaj dosti zaslužil, kajti tudi ostali približno vedo, kakšne so realne cene, pa mu ne bodo dali več, kot so – realne cene!

Ne, ne, veš, kaj je tisto, kar preprodajalec čaka? Tole: čaka, da se tisti, ki prodaja, znajde v neki SVOJI STISKI, da nima časa za to, da bi še-poskušal-za-več-denarja-prodati, da se mora, zaradi nekega razloga, prodajanega »znebiti«,  in je, za to, pripravljen tudi – prodati POD CENO! Mora, druge izbire nima!

Hm… če »smo« še maloprej občudovali »sposobnosti« preprodajalca, tisti kupi-poceni, proda-drago, potem – je občudovanja vredno to, da SEBI narediš neko korist, na račun nekega drugega, na račun njegove stiske?!

 

In popolnoma enako je takrat, ko preprodajalec proda(ja) po višji ceni, tudi takrat neka stiska kupca popelje do tega, da bo dal več, kot bi bilo potrebno dati. Pa četudi je ta stiska v podobi neke »osebnostne nezrelosti«, neke obče želje po imeti-več-in-še-več, pa si želiš nek »dober« avto, za novega pa nimaš denarja, in si pripravljen za rabljenega »malo več dati«.

 

Biti v obilju časa = ne vedeti, kaj početi s časom = izrabljati stanja drugih = biti preračunljiv… ne vem, zavedam se, da sem čuden, povsem nenormalen, neobičajen, ampak osebno v naštetem ene same črke, vredne občudovanja, ne vidim! Prej nasprotno!

Kakopak, to, kar sem opisal, v podobi predpogojev uspešnosti preprodajalca, to, zares, niso neke težke zadeve, v smislu, da se jih ne bi mogel malodane vsakdo naučiti, so pa tako težke, da so v bistvu neizvedljive, dobesedno nemogoče, tam, kjer obstaja neka nesebičnost, uvidevnost, čut za pošteno, ma, da ne gnjavim – tam, kjer obstaja morala!