V besedi in sliki »priložnost dela tatu«

V zapisu, tem, bomo ugotavljali KAJ je tisto, kar iz poštenih dela nepoštene. Pravzaprav bomo ugotavljali o tem, če so »pošteni« zares pošteni…

 

Priložnost je dobesedno v vsakem trenutku, ne glede na okoliščine! Pomeni, da je priložnost podana tudi takrat, ko mi nekdo/nekaj skuša preprečiti to, da bi priložnost izkoristil ZASE. Za to, da priložnost obstaja, zadošča nek predmet, ki ima, meni in ostalim, neko vrednost, potem pa… če sem sposoben, bom zmogel ta predmet odtujiti (ga ukrasti) tudi takrat, ko bo varovan (fizično ali tehnično, ali z nekimi rešetkami, neprebojnim steklom…), v nasprotnem bom moral počakati na trenutek, v katerem mi nihče/nič tega odtujevanja ne bo preprečil(o).

 

NEnaklonjena priložnost

Naklonjena priložnost

Poglejmo, po vrsti, dejavnike, ki se kažejo na levi strani prikazanih, obeh, formul.

 

Čas. Lahko ČAS deluje nate?

Seveda, da lahko, to, ne nazadnje, nenehoma počne, kajti – z vsako sekundo si starejši, potemtakem se s časom tudi staraš, vendar – lahko čas na druge, katerekoli, načine deluje nate, na TVOJO VOLJO, na tvoje odločanje?

Če ti bo čas, na primer, rekel »ne pij sedaj piva«, ti pa ga boš hotel prav sedaj piti, KDO bo zmagal, čigava volja bo odločala? TVOJA, vsekakor, kajti – čas niti volje nima, niti govoriti ne zna, čas je, bolj ali manj, samo nek pojem, je proces minevanja, in v podobi sekund, minut, ur… ga je osmislil človek. Nič več, nič manj, potemtakem…

Čas NE more biti kriv, za to, da se TI, v prvem prikazu izkažeš kot »pošten«, v drugem pa kot NEPOŠTEN!

 

Prostor. Tudi prostor je, v svoji osnovi, pojem. Prostor je lahko denimo prostor-v-katerem-živijo-krokodili, in je lahko, potemtakem, tudi neko jezero, neka reka, ali zgolj del neke reke, neko področje.

Prostor je vse to, po čemer hodimo, v okviru česa živimo. In, da, prostor je tudi neka soba, dvorana, v kateri se znajdeš, v določenem trenutku.

Ta soba, dvorana je sestavljena iz tal in stropa, iz zidov, vrat, oken, in to je – to! Sestavljena je iz same materije, resda oblikovane v podobah parketa, pa ometa, okenskih okvirjev, stekla,… iz samih STVARI, ki tudi nimajo svoje volje, pač pa stojijo (ležijo) tam, kamor so jih namestili, in imajo neko svojo uporabno vrednost. Potemtakem…

Ko si v kuhinji, takrat ti kuhinja NE reče sedaj-boš-jedel, pač pa ti to reče TVOJ želodec, TI sam se odločiš, ali boš, ali ne, jedel. Potemtakem je tudi v primeru prostora TVOJA volja tisto, kar opredeljuje TVOJE ravnanje.

Potemtakem tudi prostor NE more biti kriv, za to, da se TI, v prvem prikazu izkažeš kot »pošten«, v drugem pa kot NEPOŠTEN!

 

Denar (zlato, nakit, avtomobil… karkoli, kar je predmet nekega NEmoralnega dejanja, neke kraje) je pravzaprav tudi stvar. Dokler ga vidiš v podobah bankovcev in kovancev. In je POJEM, takrat, ko odpreš svoj bančni izpisek, in na njem vidiš, da si »v minusu«, ali pa »v plusu«, vseeno. In je denar pojem tudi takrat, ko plačuješ z neko bančno kartico, ker – v »obtoku« je krepko VEČ denarja, kot ga dejansko, v njegovih fizičnih podobah, obstaja! KO bi banke v tem trenutku, enem samem, morale varčevalcem izplačati ves njihov denar, ga ne bi zmogle, ker ga, preprosto, vse skupaj nimajo toliko, kolikor piše, da ga je, da obstaja!

Da to ni prav, da je neresnično? Hm, potem tudi ni prav, da si ti »v minusu«, ker ne moreš nečesa kupiti, če nimaš denarja, ti pa si prav to naredil – kupil, brez denarja, zato dospel »v minus«.

Je mogoče, ne samo, da je mogoče, celo je tako, ker – tudi matematika je dogovorna zadeva, če nič drugega, v Naravi ne obstaja število NIČ, in v Naravi, še manj, obstajajo negativna števila…

Lahko denar, denimo tisti, ki ga imaš v denarnici, vpliva na tvojo voljo? Ti lahko reče ne-sedaj-ne-boš-kupil-piva-ker-jaz-tako-ne-želim? Ne, ne more ti niti tega reči, ker – ne samo, da nima ust, da bi govoril, še več, fučka se tebi za to, kar denar govori (v konkretnem primeru), ti hočeš pivo in ga boš tudi kupil! Pomeni…

Če nek denar, s katerim razpolagaš, ne more tebi ukazovati, potem ti (po istem principu, principi pa govorijo o zakonitostih!) tudi nek denar, katerega nekje vidiš, in NI tvoj, ne more ukazovati! Lahko se ti, ob pogledu nanj, cedijo sline, vendar… tudi ko ga sploh videl ne bi, pa bi lahko do njega dospel prek neke (finančne) transakcije (da bi se na tvojem računu pojavila zabeležba o tem, da imaš na razpolago več denarja, kot si ga imel prej), bi se ti – cedile sline. Pomeni, da se te sline, TVOJE, cedijo zaradi nečesa drugega, in še toliko bolj pomeni, da se ti cedijo zaradi nečesa drugega, ker je tebi, načeloma, vseeno, ali se določena vrednost prikazuje v podobah denarja, ali zemljišča, nakita, slike, avtomobila… ker v konkretnih zadevah vidiš samo njihovo DENARNO vrednost (pomembno zate in ostale bebce), in nek svoj, domnevno, lažji način živetja, pa…

Potemtakem tudi denar NE more biti kriv, za to, da se TI, v prvem prikazu izkažeš kot »pošten«, v drugem pa kot NEPOŠTEN!

 

Policaj (ali katerakoli druga podoba varovanja).

Ups, tu pa se že začne zapletati, kajti…

Ta »policaj« je lahko, denimo, neka Micka, ki te bo videla (u)krasti, in bo to povedala naprej, te bo prijavila.

Ta »policaj« je lahko zares policaj, pa te bo, zaradi kraje, vklenil, te odpeljal najprej v zapor, nato še do sodnika.

Ta »policaj« je lahko nekaj, karkoli/kdorkoli, kar utegne povzročiti nek proces, neko ravnanje, usmerjeno v to, da KAZNUJE tvoje Nedopustno izkazovanje. V bistvu je ta »policaj« tudi ZAKON (ki govori o tem, kaj se sme, in kaj ne), pa tožnik in sodnik, pa ječar, pa, ne nazadnje – tvoje neugodje, nastalo s tem, ko si se znašel zaprt, in, še bolj – TVOJ STRAH pred tem, da bi se neugodno počutil! Pa…

Če se tega strahu znebiš, takrat, recimo, ko dospeš na »položaj«, in dobiš občutek, da si nedotakljiv, da vse smeš, da ti nihče ničesar ne more, takrat niti ne potrebuješ hoditi v banko, ali muzej, galerijo… da bi, tam, kradel, pač pa lahko to, elegantno, nemoteno, kar s taistega »položaja« počneš!

Kajti takrat si zamenjal okoliščine, takrat odsotnost »policaja« NEnaklonjeno priložnost spremeni v naklonjeno. Tebi, tvoji naravi…

 

Odsotnost policaja… hm, če ničesar ni, ob meni, potem mi ta NIČ ne more govoriti o tem, kaj naj počnem, in mi tudi ukazovati ne more. Nič je nič, in iz niča samo… če se malček (a zares) »pošalim«, samo ničeta zrastejo, potemtakem…

Ne, NE more biti odsotnost policaja kriva, za to, da se izkažeš kot lopov, pa – če ni kriv čas, če ni kriv prostor, če ni kriv denar, če ni kriv policaj (njegova odsotnost), potem, na žalost, ne ostane nič drugega, kot to, da – si TI sam, tvoja narava, tvoja NAGONSKA zasnovanost kriv za lastno NEmoralnost, za tisti žri-dokler-je-moč-žreti! Kajti…

 

Poglej, obstaja še ena priložnost, in jo je moč dojeti kot izkaz podobe poštenosti, takrat, kakopak, kadar v vsakem času, v vsakem prostoru, ob vsakem denarju, pa četudi NI policaja, NE ukradeš (ali, na kakršen drug način, NE dospeš do tistega, do česar NISI upravičen dospeti!). In takrat, ampak SAMO TAKRAT, si DEJANSKO POŠTEN. Dokler te pa lahko »priložnost« spremeni v lopova, si pa – ZGOLJ NAVADEN LOPOV, KI SE, V STRAHU ZA LASTNO RIT, NE UPA (U)KRASTI!

 

Priložnost za izkazovanje poštenosti