Takole o meni razmišlja nek možakar. Je šest let starejši, od mene. Poznava se prek pisane besede, že več kot dve desetletji. In sva se srečala enkrat samkrat. Ob neki mizi, v Mariboru, in vsak s svojo steklenico piva.
In, zlahka, zanemarim, ob tem, to, da se je zmotil, in napisal tisti "ni filozof ". Uradno sem, in tudi sociolog. In zanemarim, to, da ima vtis, da se ukvarjam s "slovensko lenobnostjo".
Prija, priznam, ko na ne-vem-koliko-mnenj o sebi tudi takšno preberem.
Imam veliko, morda že preveč, prijateljev; zahtevni me naslovijo s potrditvijo skoraj vsaki dan... in dajo mi tudi možnost, da jim rečem ne, čaprav ne zapišem hvala 
.
.Med njimi, pravzaprav izstopajoči po objavah, zapišem razmišljanjih brez možnosti ugovora je, Uroš Vošnjak , meni pri duši kot pesnik, literat, tudi mislec in kmet po zadnjem izkazu na FB.
Zna pisat, pravzaprav pripovedovat premočrtno k svojemu namenu, prepričanju; "tekmoval" bi z njim po stari maniri Bloga, še ta Večerovega, kjer sva se veliko let nazaj spoznavala, a mi koncentracija ne sledi (več)...
Mi pa daje vzpodbudo osebnega črkovanja, iskanje tudi tega zapisa... v samoti in molku sem izgubil sposobnost izpovedi, govornega nastopa... še leto nazaj velikokrat v živo na FB povedanega, a zdaj skritega v poskusnih posnetkih, ki me prav prestrašijo, kako izgubim nit in smisel pa tudi besedje po posledicah kapi.
Uroš je, čeprav ni filozof, izredna priložnost dojemanja literarnega izraza misli, neke sestavljene, morda poglobljeno tudi zakomplicirane, a hkrati tako preproste v svoji, beri: njegovi izpovedi, da če se imaš za "nekoga", moraš popiti njegovo besedilo. To ni zdravilo, je pravzaprav strup slovenski lenobnosti, a če preživiš, si del nečesa lepega in bogatega, četudi je taisto na smrtni postelji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar