Nagonski in razumski svet

Med nagonskim in razumskim videnjem vsega, sveta, »dojemanjem« in dojemanjem, »razumevanjem« in razumevanjem je, če se izrazim geometrijsko – iztegnjen kot! Za sto osemdeset stopinj razlike, potemtakem – nagonsko videnje (»dojemanje«, »razumevanje«) je POPOLNO NASPROTJE razumskemu! Pa – če razum dospeva do DEJSTEV, do RESNICE, nagoni dospevajo do – pravljic, neresnice…

 

Posledično je popolnoma različno tudi izkazovanje (ravnanje, obnašanje). Temeljno vodilo nagonskih je poskrbi-ZASE, dočim se Človek ravna po vodilu prispevaj-skupnosti (in posledično boš tudi sam pridobival)!

 

Razumsko bitje pozna oba svetova, razumskega in nagonskega.

Nagonsko bitje NITI SAMO SEBE NE POZNA, potemtakem tudi svojega, nagonskega sveta ne, dočim se mu niti sanja ne, da lahko obstaja nekaj, čemur pravimo svet razuma!

 

Tudi merila uspešnosti so popolnoma drugačna. Za nagonski svet je merilo uspešnosti dospetje-do-materialnih-dobrin, za razumsko bitje pa KAJ in KAKO si počel, v svojem življenju, kaj si iz tega življenja naredil! Ker, veš...

 

Res je, vsi moramo jesti, in srati, moramo zadovoljevati neke fiziološke potrebe, ampak – dokaj žalostno je, če svojo prisotnost na planetu izkažeš samo in zgolj z – žreti in srati!

 

Poznaš vprašanje kaj-je-pomembnejše-pot-ali-cilj?

Njim je pomembno DOSPETI NA CILJ, Človeku je pomembna pot. Tudi v primeru, da NIKOLI ne dospe do cilja!

To je povsem enako kot pri veri in znanosti: vera takoj doseže cilj, s svojimi »absolutnimi resnicami«, znanost pa ugotavlja dejstva, resnico. In SE ZAVEDA, da NIKOLI ne bo dospela na cilj, do stanja, v katerem bi VSE VEDELA, O VSEM!

Pač, določeni možgani niso zmožni, pa potrebujejo »absolutne resnice« ( = popolne LAŽI!).

 

In veš, kaj je največji absurd, pri tej zadevi. Tole, poglej:

KO ne bi bilo teh, katerim je POT ( = raziskovanje, ugotavljanje, tvorjenje) pomembnejša od cilja, potem bi vsi tisti ( = absolutno večinski), katerim je CILJ ( = doseganje LASTNEGA ugodja) pomembnejši od poti (mimogrede, da je le čim lažja, potemtakem NEmoralna, sploh ne moti!) še vedno dosegali neke svoje cilje – bosopeti, z gorjačami in BREZ »pametnih« telefonov! Kot tisti, tam, v brazilskem pragozdu.

 

P.S.

Ja, tudi Cankar je bil popolna zguba, celo zapita zguba, in ničesar ni imel, ko je umrl, razen – SEBE, svoje zmožnosti. A, glej ga zlomka – njegovo ime, potemtakem tudi on skozi-svoje-delo, je še vedno živ(o), dočim… mejduš, a verjameš, da niti imena tistega gostilničarja ne poznam, kateri je Cankarju zatočišče nudil?!