Ovčja šola

Ničesar, kar zastavljam, v življenju, ne zastavljam zaradi tega, da bom imel nek dobiček, ali vsaj zaslužek, v materialnem pomenu, podobi, pač pa to, kar počnem, in si to, svoje početje, sam izbiram, počnem – zato, da to počnem! Zaradi samega početja.

Če ne razumeš: po poti ne hodim v želji doseči cilj, pač pa v želji hoditi po poti. Dokler hodim, imam nekaj od tega, ko dospem na cilj, ničesar ne pridobim, še več – ostanem brez tistega, kar sem imel prej, med hojo.

Ja, težko je takšne zadeve razlagati, razložiti jih tako ne moreš, tistim, ki niti tega ne vedo, kaj je ustvarjalnost. Ki, preprosto, vse vidijo v tistem, čemur pravimo denar, pa imetje, katerim je vredno le tisto, kar zmorejo kupiti (ne pa tudi sami ustvariti), kar zmorejo imeti, materialnega. Tistim…

 

Ja, tu se, za hec, in povsem na kratko, vrnem k tistemu zapisovanju o kaj-pa-od-tega-imam, pa zapišem takole:

Moje delo je krepko vrednejše od tvojega, a moj zaslužek je, v primerjavi s tvojim, zanemarljiv.

Tvoje delo je pogrešljivo, pomeni, da tudi neke vrednosti nima, tvoj zaslužek pa, potemtakem – več kot preveč.

 

Obči »vedo«, jaz pa, žal, vem, da prekleto malo vedo. In da, vsebinsko gledano – ničesar ne vedo. In tako »vedo«, denimo, tudi to, da sem doživel popoln fiasko, s tem, ko sem si ovce zamislil, ker od teh ovac – ničesar nimam. Škoda denarja (ki sem ga »stran vrgel«) Škoda dela (ki sem ga »zaman počel«). Škoda časa (ki sem ga »zaman potrošil«).

 

Če nisi zmožen gledati tako, kot gledam jaz, potem tudi nisi zmožen videti, tako, kot vidim jaz. Pa – če niti videti nisi zmožen, čemu se sploh trudiš z nekim ugotavljanjem, ko že tako in tako nisi mišljenjsko zmožen ugotavljati, slep (nevidoč) pa še toliko manj (op. p. ni manj-zmožen-razumevati in več-zmožen-razumevati, je zgolj ali razumeš ali pa ne razumeš, ker – tudi delno razumevanje nečesa je NErazumevanje celote, kateri ta nekaj pripada)?!

 

Zastavimo s preprostejšimi zadevami, s tistimi česa je (ali pa ni) škoda.

 

Priznam, nikdar nisem bil (in upam, da nikoli ne postanem) »trgovec« - da bi vse vrednotil skozi tisti splača-se (materialno, denarno). Ne zavidam, tem in takšnim, nasprotno, pomilujem jih, ker so, v bistvu – zelo uboga bitja. Bitja, katerih »vrednost« je V vrednosti njihovega imetja.

Res je – ko sem prodal ovce, sem zanje (če računam, da »mi« je oven ostal v skrinji) prejel toliko, kot sem za njih nabavo dal. Res je, ob tem sem prodal tudi nekaj mladic, in res je – potemtakem bi »moral« več prejeti.

Res je, prek zime sem kupoval seno, pomeni, da sem imel, z ovcami, nek, dodaten, strošek. Očitno, da je bil obvladljiv, ta strošek, v nasprotnem – bi mi zmanjkalo denarja, bi »bankrotiral«.

Obči »vedo«, da vsaka-šola-nekaj-stane. Očitno niti tega NE vedo, ko pa gledajo samo na splača-se in ne-splača-se.

Meni samemu NI škoda dela, s katerim sem ustvarjal pogoje za neko, vsaj približno, nemoteno živetje ovac. Ni mi škoda, da sem ograjeval, pašnik, da sem stajo vkup-zbijal, da sem poskrbel za tisto, kar sem »moral« poskrbeti. V vsem tem sem užival, pa – če ni škoda denarja za neko pivo-v-lokalu, za nek-izlet, za ogled-nekega-filma = za užitek, potem ga ni škoda tudi za tisto, s čemer sem jaz dospel do nekega uživanja. Ne nazadnje – s tem, ko sem počel, kar sem, sem tudi lastne zmožnosti preverjal, ugotavljal. Prvič v svojem življenju sem se s temi stvarmi zares, neposredno srečal!

Škoda časa. Ja, tu pa sem nemočen, ker – res, lahko bi v tistem času gledal, na primer, neko mehiško nadaljevanko, ali nekih pet, deset, katerihkoli že, tekem, pa bi, ta, svoj, čas, pametno, koristno uporabil, a kaj, ko pa sem butec…

 

Res je, zlahka priznam, da ovac nisem nameraval imeti za daljši čas. Res je, nameraval sem jih, pred zimo, dati-v-skrinjo. Res je, tudi ob tem sem se nečesa naučil: tega, da takšen, kakršen sem ( = NEtrgovec, NEmesar/klavec, NEpojmujoč živali, nekega živega bitja, v podobi predmeta, ki MENI služi) niti slučajno ne smem razmišljati o tem, da se bom, v odnosu do živali, in česarkoli drugega, izkazoval tako, kot se izkazujejo ti, obči, »normalni«!

 

Mnogim se zdi neumno, povsem nepotrebno, da imam, malodane vedno, da se le priložnost izkaže, za kaj takega, ob sebi živali. Dobro, obstaja dejstvo, da imam, načeloma, živali rad. A obstaja še neko dejstvo, meni in zame sila pomembno…

Če se že ukvarjam, s tem, s čemer se, konkretno tudi z ugotavljanjem značilnosti določenih podob živetja, potem moram, najprej, poznati stanja, s katerimi izvajam določene primerjave. Pa je priporočljivo, da do takšnih (s)poznavanj tudi dospe(va)m.

 

Ja, marsikdo bo rekel »saj obstajajo knjige, iz knjig se da vse naučiti«, in marsikdo se ne zaveda niti tega, da to, kar trdi, preprosto, ni tako samoumevno, da to, preprosto, ni nujno res!

V knjigah, tudi v tistih učnih, obstaja namreč toliko zapisov, ki so dobesedno skregani z Logiko, da ne morejo biti izkaz resničnostnih stanj, ne morejo govoriti resnice, o resnici! Ne nazadnje – v knjigah piše, da je človeštvo sestavljeno iz pripadnikov vrste Homo Sapiens, iz razumskih bitij, pa to, še zdaleč, NI res! Obenem pa…

 

Kaj pa so, te knjige? To so samo skozi besede opredmetene izkušnje, nekih, pač, tistih, ki so o svojih izkušnjah (spoznanjih) v te knjige zapisovali! In jaz sem neposredno »bral« mnoge od teh »knjig«, spraševal sem tiste, ki imajo izkušnje, glede reje ovac, konkretno takšnih, kakršne sem si tudi sam omislil (kamerunske ovce). Spraševal sem rejce, tudi in najraje takšne, ki so imeli že dolgoletne izkušnje, s tem. In – vsi po vrsti so »vedeli«, vsi po vrsti so mi trdili, da – »so kamerunske ovce divje živali, da vse svoje živetje ostanejo divje živali, niti (po)božati se ne pustijo«! Jih moraš, denimo za nek pregled/prodajo/zakol dobesedno loviti.

Nihče pa me ni, na primer, opozoril na povsem banalno zadevo (o kateri sam poprej nisem vedel), na to, da – pašnik NE sme biti tik hiše, ker – če je, potem boš to drago plačal, z »živci«… (če si, kakopak, tak, do živali, kakršen sem jaz, pa jih božam, »razvajam«, jim, pač, po/kažem, da jih imam rad).

 

Potemtakem sem se učil, od ovac?!

Blagor njim, ki se učijo od živali! Bentiš, ko pomislim, da naj bi bil učitelj pametnejši (naj bi več vedel, celo zgolj »vedel«, je pravilno) od učencev…

 

Divja žival je divja žival. NEdivja žival je njeno nasprotje = neka DRUGA žival.

»Moje« ovce so bile, po nekem času, tako hudičevo »divje«, da ne samo, da so se mi pustile, vse, (po)božati, še več:

-          Lahko sem jih prijemal kjerkoli sem želel, za tace, »nosove«, ušesa, repe… lahko sem jih objemal, jih stiskal k sebi, jih dvigoval, ma – karkoli sem želel početi z njimi, sem počel. In prav nič divjosti niso izkazovale.

-          Ko sem jih poklical, so prišle. Še več – dovolj je bilo, da sem prišel v ogrado, in sedel, nekam na travo, pa so, same od sebe, prišle v mojo bližino, se smukale okoli mene (me najprej, seveda, pozdravile), ali pa, preprosto, legle, nekje v moji bližini. Potemtakem so mi, v svoji »divjosti« govorile o tem, da sem jim dobrodošel (tudi takrat, ko ni bil čas za po/sladkanje).

-          Ko so menjavale dlako – še kako jim je prijalo, da so se dobesedno gnetle, krog mene, da jih čoham! In sem ugotovil, da imam krepko premalo rok, da bi vsem, v istem trenutku, u/stregel.

-          Ko sem prišel v ogrado z neko (ovcam) neznano osebo, so se umaknile na varno razdaljo. V strahu pred neznancem. Vendar – ko so videle, da se jaz povsem običajno obnašam, so premagale svoj strah (svoj nagon po beži-na-varno) in prišle k meni, in, seveda, s tem tudi v neposredno bližino te, neznane jim, osebe. In – kaj so mi izpričale, s tem – da je njihovo zaupanje MENI (vame) močnejše od njihovega strahu (strah pa je, ne pozabi, primarno čustvovanje, verjetno celo prvo v vrsti neke »pomembnosti« - strah poraja previdnost, previdnost skuša ohranjati pri živetju).

 

Potemtakem so me ovce naučile… ma, groza, napačno sem zastavil: potemtakem sem jaz ugotovil, to, da zmorem upoštevati specifičnosti nekega bitja, katerega poprej nikoli nisem srečal, o katerem, poprej, ničesar zares oprijemljivega nisem vedel! Da zmorem, tako kot razmišljam, in, posledično, ravnam, dobesedno vplivati na to bitje, s tem dokazati, da neke »resnice«, o taistem bitju veljavne, NISO resnice. In, ja – tudi s pomočjo ovac, njih izkazovanja, sem ugotovil, da so neke moje generalne ugotovitve, trditve, še kako utemeljene, še kako resnične! »Samo« to sem imel od ovac.