Sem že
poslušal, da v dobrem vedno veliko slabega najdem, v slabem pa nikoli nič
dobrega…
Prvo:
opredelitve dobro-slabo, lepo-grdo, okusno-neokusno… so, v okviru absolutne
večine, popolnoma relativne zadeve, povsem subjektivne narave, potemtakem se ne
kaže pretirano ravnati po njih.
Drugo:
prav zaradi subjektivnosti, je nekomu lahko oranžna barva všeč, drugemu ne, tretji
pa je ravnodušen do nje. Obenem pa – nemoralnim (slabim) je nemoralno (slabo)
povsem normalno (dobro).
Tretje:
kadar v dobrem najdem »veliko slabega«, takrat je vprašanje, če sem sploh v
dobrem iskal, kajti za dobro je značilno – dobro, ne »veliko slabega«!
Obenem –
tudi, če bi našel kaj dobrega, v slabem, s tem slabega prav nič ne bi spremenil.
In
četrto: kadar ugotavljaš resnico, neka objektivna stanja, takrat ne iščeš ne
dobrega, ne slabega, pač pa ugotavljaš ta, konkretna stanja, okoliščine, v katerih
se izkazujejo, vzroke njihovega obstajanja, in tako dospeš, do te resnice, do
tega, da jo ugotoviš. In…
Očitno
resnica ni lepa, vsaj občim se kot nelepa kaže, ker – ko bi jim bila lepa, je
ne bi nadomeščali z lažmi, z neresnicami (takrat, kakopak, kadar jim resnico
razkriješ, ker sicer itak ne zmorejo, sami, dospeti do dejstev).
Ne, v
slabem prav ničesar dobrega ne najdem, ker bi me to dobro, ko bi ga našel,
pripeljalo do dvoma, v to, da je slabo zares slabo. Je pa moč, celo in tudi v
slabem, iskati neko uporabnost, in je ta dobra. Pa, denimo, ugotoviš, da drek
ni prav nič dober, je pa dobro gnojiti z njim.
P.S.
Kadar
ugotavljam »svet«, ki zdaleč ni dober, bom iskal vzroke slabega »sveta«, potemtakem
ne bom iskal nekih ptičjih spevov, pa šumenja vetriča, nekaj dobrega, lepega,
pač pa bom iskal tisto, kar taisti »svet« za slabega dela, in, verjemi – slabo prav
nič dobrega ne povzroča!
Ni komentarjev:
Objavite komentar