Vsakdo po svoje

Dolgo je tega, kar sem imel nek blog, v okviru časopisne hiše Večer. In se je zgodilo, da se je oglasil nek možakar, in mi povedal, da redno bere moje zapise, da so mu, načeloma, všeč, vendar da so predolgi, in – da jih bo nehal brati, v kolikor ne bom krajših zapisoval…

 

Zanimivo je, pri občih, da si lastijo pravico do tega, da mislijo, in da mislijo o tistem, in tako, o čemer želijo, in kakor želijo misliti. Dobro, do tu ni nič narobe, ampak…

Obenem so prepričani, da imajo pravico neka svoja mnenja tudi sporočati, drugim, ne glede na to, ali si, ti drugi, njih mnenj želijo, ali ne. In še več, mislijo tudi to, da so poklicani, tem, drugim, govoriti o tem o čem naj mislijo, in o čem ne, pa predvsem – na kakšen način naj to počnejo. In tu se zadeva zaplete, zelo zaplete!

 

Možakarju sem, kakopak, odpisal, da je povsem njegova volja, to, ali bo, ali ne bo bral, tega, kar zapisujem. Osebno ga niti prosim, še manj silim, v to, da bere, moja besedila. Pravzaprav on sam niti ni razlog mojega zapisovanja, vsaj neposredno ne, in tudi ni cilj istega. Potemtakem, če mu ne prija, hitro – strip v roke!

 

Sodeloval sem, v svojem tridesetletnem objavljanju v tiskanih medijih, s številnimi uredništvi, uredniki. Ne v vseh, a nekaj jih je bilo, v katerih so, dotični, želeli »malček« posegati v moje zapise, jih popravljati, celo spreminjati, brisati določene dele, in smo zelo hitro razčistili situacijo:

Samo enkrat posezi v moje besedilo, brez neke objektivne potrebe in brez mojega privoljenja, pa ene same besede od mene več ne dobiš!

 

Očitno sem bil dovolj prepričljiv, tako s povedanim, kakor tudi s svojim pisanjem, saj smo, za tem, še dolgo, in uspešno, sodelovali.

Priznam pa, da v siceršnjem življenju nisem tako uspešen, prepričljiv, pa marsikdaj pogrešam nekakšen »dežnik«, s katerim bi se lahko (za)ščitil pred mnenji, za katera sploh prosim ne.

 

Kar, in kakor pišem, to in tako počnem. In tako počnem odkar vem zase. Mnogi so na to skušali vplivati, mnogi še bodo, domnevam, a – tudi jaz imam pravico povedati to, kar mislim, in kakor mislim! Pa, če komu ni všeč – bentiš, saj niso nehali tiskati stripov?!