Ko se niti tega ne zavedajo…

Velikokrat sem doživel vrednostno ocenjevanje svojega izrekanja, bodisi pisanega, bodisi govorjenega, in…

Ko se niti povsem preprostih zadev ne zavedajo, se ne morejo zavedati niti bebavosti, lastne, s katero se izkazujejo! In sem tako doživel…

Ni tako, kot praviš… ne razumeš pravilno, zato tudi ne moreš pravilno vedeti… ni res, kar trdiš, tako se ti samo zdi…

Kakopak, sem radoveden, in na takšne trditve povprašam…

Kako pa je, če ni  tako, kot pravim?

Ne vem, kako je, a zagotovo ni tako, kot praviš.

Dobro, samo – če TI NE VEŠ tega KAKO JE, kako, za vraga, lahko potem »veš«, da ni tako, kakor jaz pravim?! Ali…

 

Povej, kako bi moral razumeti, pravilno, da bi tudi pravilno vedel?

Odgovori podobni prejšnjim – ne ve, kako bi (jaz) moral razumeti, »ve« zgolj to, da ne razumem.

Kako pa je res, če ni tako, kot trdim, in se mi samo zdi?

Enako, popolnoma enako stanje, kar zadeva odgovora: ne vem, kako je res, ampak zagotovo ni tako, kot praviš…

 

Ena cvetk, tovrstnih, s katero sem bil »postrežen«: Preveč veš, zato nisi zmožen pravilno razumevati!

Ta cvetka govori o mojem-na-glavo-postavljenem-stanju, potemtakem o stanju njihovega razumevanja, ker je povsem skladna z objektivnim dejstvom: manj kot vedo, bolje »razumevajo«, NIČESAR ne vedo, vse jim je »jasno«!

 

P.S.

Ko je bog-delil pamet, jo je najprej dal živalim, nato človejakom, potem še človeku. Pri umu je zamenjal vrstni red, in, glej ga zlomka – premalo ga je imel, pri roki, pa – ko ga je človeku podelil, ga je zmanjkalo! In tako je nastal nagonski svet.

 

P.P.S.

Doslej sem že ne-vem-kolikokrat prosil, razne »sogovornike«, naj me opozorijo na eno samo LAŽ, s katero se izkazujem (potemtakem pričakujem, da me razsvetlijo, in mi povedo v čem/kje sem se zlagal in kaj je resnica!), na eno samo nerazumevanje tistega, o čemer govorim (in, kakopak, tudi pri tem pričakujem ustrezno pojasnilo), a je najdlje, do česar sem dospel, to, da sem zvedel kako – sem grd. Hm…

Nikoli se nisem imel za lepotca, nikoli samemu sebi všečen (samovšečen), potemtakem mi ne govori tistega, kar že vem. Na ugoditev mojim (zgoraj zapisanim) prošnjam pa… še vedno čakam!