Zakaj
počneš, to, kar počneš?! Z neumnostmi se ukvarjaš, s tem se ne da zaslužit. Od
tega ničesar nimaš, to nima nobene vrednosti…
Jih je
bilo, kar nekaj, ki so »vedeli« (in še vedno »vedo«), to, zgoraj napisano, in
so »vedeli«, morda še »vedo«, da so poklicani taisto sporočati mi. In sporočajo,
tako, po vrsti, malodane v isti sapi…
Priznam,
sem že v letih, pa mi zmanjkuje sape, na dolge proge, in bom postopoma, od
enega, prek drugega…
Zakaj
počneš, to, kar počneš?
Pojasnjevati
nedojemljivim je približno enako, kot prepričevati vodo, da – postane suha.
Dobesedno metanje časa, energije v nič. Pa, četudi se zdi kruto, obstajata dve
možnosti odgovora, na konkretno vprašanje.
Krajši:
Kaj te briga? Ali, na primer, Meni se zase!
Daljši:
Nisem
tvoja, nisem nikogaršnja last, pa da bi ti, ali kdorkoli drug, odločal o mojih
ravnanjih.
Nisem v
stanju, da bi potreboval tutorja. Če kdaj bom, upam, da bo zmogljivejši od
tebe.
Ti
narekujem, kako živi? Na temelju česa si lastiš pravico, da ti – narekuješ meni?!
Z
neumnostmi se ukvarjaš, s tem se ne da zaslužit.
Prvi
del trditve je napačen. Ne ukvarjam se z neumnostmi, ker jih ni, več tipov, pač
pa se ukvarjam, med ostalimi zadevami, z miselnimi zmožnostmi, in nezmožnostmi,
potemtakem – da, ukvarjam se tudi z neumnostjo.
Drug
del trditve je najmanj problematičen, ker je stvar pojmovanja, tisti »zaslužiti«.
Obenem pa…
O tem,
koliko sem zaslužil, s čemerkoli, kar sem počel, najbolje vem sam. Tudi o tem,
koliko bi lahko zaslužil. Denimo, če bi samo prevajanje nekih desetih knjig
(za)računal, bi z njim zaslužil nekih sedemdeset, osemdeset tisoč evrov,
najmanj. A sem zaslužil celo več:
-
Zaslužil
sem možnost utrjevanja jezika, iz katerega sem prevajal;
-
zaslužil
sem »razgibavanje« zmožnosti, v jeziku, v katerega sem prevajal;
-
zaslužil
sem – zadovoljstvo tistih, katerim sem, s prevodi, naredil uslugo, jim pomagal.
Kakopak,
je pa res, da tega zaslužka ne morem (po)jesti.
Da se s
tem ne da zaslužiti, v smislu preživetja… hm, takšna trditev je, v najboljšem
primeru, čudna, ker – ti, ki nikdar tega nisi poskusil, »veš«, da se od tega ne
da živeti, jaz, ki sem devet let plačeval prispevke in dajatve, pa še nekaj mi
je ostalo, izključno iz pisanja, pa – ne vem, če se da zaslužiti?!
Od
tega ničesar nimaš, to nima nobene vrednosti.
Spet –
neumnost. V vseh ozirih. Pa začnem s »to nima nobene vrednosti«.
Znam,
vsaj za silo, računat. Seštevat, odštevat, množit, delit. Dajmo, za hec…
Ko sem
zdravil, neko osebo, tako težko obolelo, psihično, da si je v preteklosti
nekajkrat skušala odvzeti živetje, takrat sem jo zdravil nekaj več kot eno
leto. Ja, stroka je predvidela pet do sedem let zdravljenja, vendar sem jaz
delal, s to osebo, v povprečju po deset ur dnevno. Deset ur.
Terapevt,
tisti skromen glede zaslužka, bo za 45 minut svojega dela zaračunal 50 evrov.
Bom tudi jaz skromen, pa računam, da je postavka za celo uro taistih 50 evrov,
čeprav – bi terapevt »naučil obolelo osebo živeti z obolelostjo«, medtem ko sem
jaz obolelost odpravil, osebo ozdravil, ji s tem vrnil kakovost živetja, še več
– ji s tem porodil, povsem na novo, živetje!
50
evrov X 10 (ur dnevno) X 30 (dni v mesecu) x 12 (mesecev) = 180.000 evrov.
Najmanj
toliko bi lahko (za)računal (a niti centa nisem), za to, kar sem počel, in
naredil. Prej (krepko) več. Potemtakem, je to, kar počnem, in kar zmorem početi…
vredno krepko več, od tistega, kar počneš, in zmoreš početi ti?! Obenem…
Povej,
ko nekomu odpraviš željo-po-smrti, ko mu omogočiš, da se na-novo-rodi, ko mu, v
bistvu, DAŠ ŽIVETJE… kaj misliš, obstaja denar, s katerim ti lahko to poplača?!
Si v vsej svoji delovni dobi zaslužil toliko?!
Potemtakem
– ja, zmore imeti, neko vrednost, to, kar počnem. Vsaj meni jo ima, in tem,
katerim počnem. In to – neprecenljivo vrednost. Ki je, resda, ni moč požreti,
pa, k sreči, tudi izsrati ne, vendar…
Se pa
zavedam, kako se ne bi, da je večina mojega početja lahko – bodisi povsem
jalova, ali pa, po neki majhni, zelo majhni možnosti tudi ne. A o tem bo
govoril čas, nikakor ti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar