»Luč na koncu tunela«

Že večkrat sem slišal, neke, ki so govorili o tem, da so se znašli v takšnem stanju, da se jim je prikazala tista »luč (svetloba) na koncu tunela«. Govorili so o tem, da so se znašli na nekem prehodu iz-življenja-v-smrt, in da je njih »duša« že bila na poti (nekam, pač, proti tisti svetlobi), potem pa se je premislila, in ostala (se vrnila), oni pa so ozdraveli (prišli iz nekega svojega kritičnega stanja).

Takole je s tem…

O sami »luči na koncu tunela« NE dvomim, vse ostalo, potemtakem celotno »razumevanje« tega stanja (prikaza te luči) pa sodi – v svet pripovedovanja pravljic! Kakopak, skušam pojasniti…

 

Z ugotavljanjem nekih možganskih tokov (s pomočjo ustreznih naprav), so ugotovili, da vsakdo in vedno sanja, takrat, kadar spi. Pomeni, da so možgani aktivni tudi takrat, ko telo počiva, ko spimo. Pomeni, da so možgani aktivni ves čas našega živetja, in vsako milisekundo.

Absolutne večine teh sanj se NE zavedamo, potemtakem te sanje potekajo v našem NEzavedajočem se delu, v podzavesti.

Kateri so tisti vzroki, zaradi katerih se podzavest odloči, da bo določene sanje »spravila« v naš zavedajoči se del (v zavest, zavedanje), ostalih pa ne, o tem – ničesar NE vem! VEM pa, da te vzroke pozna sama podzavest.

Možgani nenehno obdelujejo neke podatke, in tudi sanje so podoba te obdelave. Da se teh obdelav NE zavedamo, to pomeni, da naša podzavest »misli« namesto nas, ona odloča o tem, kaj smemo (lahko) mislimo (se zavedamo), in česa ne smemo (ne moremo) misliti.

 

Verjetno se je že vsakomur zgodilo to, da je bil povprašan o nečem, pa takrat ni dospel do odgovora. Ni in ni se mogel spomniti nekega podatka, kateri mu je sicer znan, malodane samoumevno mu je, da bi moral vedeti zanj, a – ne ve! Denimo – si povprašan o neki telefonski številki, celo tisti, katero si nekoč, uporabljal, tebe so klicali prek nje, in si jo uporabljal, ne vem, dvajset, trideset let…in je izpuhtela, ta številka (ki si jo nekoč »na pamet« vedel) v »pozabo«.

Čez nekaj dni, morda tudi tednov, ti ta številka dobesedno »butne v glavo«! Kar naenkrat jo poznaš, si se je spomnil! O čem to priča? Preprosto – o tem, da je tvoja podzavest nadaljevala z mišljenjem (z iskanjem te številke) tudi takrat, ko si sam prenehal razmišljati o njej, ko se nisi več, zavedajoč se lastnega ravnanja, ukvarjal s tem, da bi jo poiskal. In jo je našla, to številko, podzavest, nekje v nekem kotu »skladiščnega prostora«, zaprašeno na neki zaprašeni polici, med vsem ostalim, kar se nahaja, v »skladišču«. In v njem hrani podatke o dobesedno VSEM, s čemer si se srečal v svojem živetju, ne glede na to, ali se teh stvari zavedaš, ali ne! Pomniš, da sem pisal o tem, da na vrtu nekega lokala sediš, z nekom, ob kavi, da se zavedaš le dela tistega okolja in časa, dočim je tvoja podzavest zabeležila dobesedno vse, kar se je, v tem prostoru in času, takrat dogajalo in zgodilo… in česar ti, takrat, sploh zaznal nisi?! Gremo naprej…

 

Morda si že slišal tisti »luna ga nosi«, pojasnilo, ki govori o tem, da nekdo med spanje počne določene zadeve. In se tega svojega početja sploh NE zaveda! Pa odpre hladilnik, si pripravi obrok, ga poje, celo pospravi za seboj, pomije, osuši in zloži posodo… ali gre, kar v pižami, na sprehod po mestu… vendar – ko se zbudi, takrat se znajde v postelji, in se mu sploh »ne sanja« o tem, kaj je počel, med svojim spanjem…

Seveda, od daleč, in približno dopusti to možnost, da je nekaj počel, če mu, na primer, nekdo pove, da ga je videl, ali če mu pove, da se je z njim pogovarjal po telefonu, da je bil pogovor celo smiseln (smiseln v pomenu da se ta luna-ga-nosi ni prav nič nenavadno izkazoval, nič drugače, kot se izkazuje sicer)…

 

Pisal sem o tem, da zna podzavest »metati na finte«. Zna potvarjati dejstva, prikazovati stvari (dogajanja) drugačne, kot zares so (tu ne pomisli na to, da nek stol prikaže drugačen, kot je, ker – podzavest te ne ščiti pred predmeti, pač pa pred tvojim dojemanjem nekih ODNOSOV, potemtakem ti te odnose, ti neke značilnosti posameznikov… prikazuje drugačne, kot zares so!!!) . In podzavest vse to počenja z namenom, da (za)ščiti svojega »lastnika« (v bistvu je odnos obraten: podzavest je lastnik!), in takšna izkazovanja so še kako dobro znana terapevtom, kajti – prav takšna izkazovanja, kadar so konstantna, trajna tudi pričajo o neki psihični obolelosti (če nisi zmožen ugotavljati realnih stanj, potem sta samo dve možnosti: ali si nagonsko, NErazumsko bitje, ali pa trpiš za neko psihično boleznijo). Potemtakem tudi v tem primeru podzavest NAREKUJE ZAVEDAJOČEMU SE DELU možganov KAKO in KAJ naj misli (dojema).

 

»Marija se je prikazala.« Kakopak, namesto marij se lahko prikaže kdorkoli, ali karkoli, tisto, pač, na kar dlje časa intenzivno misliš (tudi takrat, ko se NE zavedaš, in ko to mišljenje poteka v podzavesti)… in se ti marije lahko prikažejo povsem po istem principu, kot se ti je prikazala – telefonska številka!

Če se boš dovolj dolgo, in zavzeto, prepričeval v nekaj, in tudi če se boš prepričeval v to, da je laž resnica, ti bo uspelo – laž spremeniti v resnico. In se boš, denimo (banalen primer) prepričal tudi v to, da ne ješ čokolade, ker je čokolada škodljiva…ne vem, kvari zobe, povzroča debelost…

Ampak, veš v čem je težava, pri tem? Ker to, v kar si se prepričal (tudi ali predvsem s pomočjo podzavesti) sploh NI RES! Vse življenje konzumiram čokolado, pa imam, pri svojih nekih 185 cm višine (če jih še je toliko, nekdanji cm so se, z leti, dokaj znižali) manj kot 80 kilogramov. In sem bolj suh, kot karkoli drugega, potemtakem...

Poznam jih nemalo, ki že desetletja ne jedo sladkarij, tudi čokolade ne, pa se jim maščobje nabira, iz leta v leto bolj (ja, marsikatere psihične težave si skušajo lajšati svoj obstoj s prehrano, hrana je mašilo teh težav, pa jedo pogosteje in krepko več, kot bi bilo objektivno potrebno)…

Verjel ali ne, ampak – tudi prekomerno uživanje neke mineralne vode, na primer »radenske«, se utegne izkazati kot škodljivo, ker, če drugega ne, lahko povzroči »kamne«, ledvične, na primer. Potemtakem:

Uživaj tisto, kar (za)uživaš, v zmernih količinah, obenem pa malček migaj… pa te nobena čokolada ne bo poredila (razen, kakopak, če nisi psihično bolan, ampak takrat te bo redila dobesedno vsaka drobtina, česarkoli, ki jo boš nesel v usta)!

Telo, to pa je resnica, potrebuje tudi sladkor! Resda je tisti iz grozdja, denimo, drugačen, od tega, »kristalnega«, samo, veš – tudi ta, katerega na kilogram kupuješ, ni narejen iz plastike, pač pa je proizveden v naravi, je del narave, je naraven!

In tak, ki se prepriča, da mu je sladkor (katerega njegov organizem dejansko potrebuje… ali pa meso, v primeru vegetarijancev) škodljiv, čemu se ne bi mogel prepričati tudi v to, da je marijo videl?!

 

»Luč na koncu tunela.«

Ja, pa smo dospeli, do te luči, a najprej – malček obnove:

 

-          Ko sedim na vrtu, ob kavi, z nekom… VSE, kar se takrat in v tistem okolju dogaja, se zapisuje v mojo podzavest;

-          Ko iščem telefonsko številko… moja podzavest pozna to številko, ve, kako zgleda, ve tudi to, kako številke zgledajo (ko ne bi bilo tako, mi NE bi mogla postreči s podatkom!)

-          Luna-ga-nosi… moja podzavest VE kje hodim (sicer bi se izgubil), kako hodim (zna gledati na semafor, me varno peljati prek ceste) in zna poskrbeti za to, da se izognem nekim stresnim stanjem (v njih bi se prebudil, ali bi se ponesrečil) in zna poskrbeti za to, da se varno vrnem domov, v posteljo.

 

Potemtakem moja podzavest ve tudi to, kako zgleda neka svetloba (luč), pa kako zgleda tunel (že skozi mnoge sem se peljal), in kako zgleda na koncu tunela ( = tunel + svetloba). Pa – če mi zna prikazati številko, če mi zna prikazati marijo, če mi zna prikazati varno-pot-v-posteljo-ko-se-v-pižami-sprehajam-po-mestu, ni vrag, da mi ne bi znala prikazati tudi luči na koncu tunela!

 

Ko se znajdeš v stiski, običajno začutiš tesnobo, negotovost, strah, nemoč, tudi obup (v odvisnosti od »teže« te stiske). Te stiske se lahko zavedaš, ali pa ne, ker – ta stiska obstaja tudi takrat, ko si v komi, in takrat, ko si pod delovanjem narkoze – tvoje telo je v stresu, tvoji možgani vedo, za ta stres, pa – čeprav ti »izklopijo« zmožnost zavedati se, ne morejo izklopiti tvoje podzavesti, pa – ona tudi takrat ve, v kakšnem stanju si se znašel! In te tudi takrat skuša (za)ščititi, pa…

 

Ko se znajdeš v stanju neke nemoči, te popade neka brezvoljnost, apatičnost… če se ji prepustiš, se stanje samo slabša, in te lahko privede tudi do tega, da izgubiš voljo za živeti, da se, na koncu, ubiješ! Če pa v takšnem stanju iščeš neke slamice-rešitve, neka upanja, neke luči-na-koncu-tunela…

 

Ja, ko ti postreže s to lučjo-na-koncu-tunela tvoja podzavest celotnemu tebi (ki se tega ne zavedaš) vzbuja neko upanje, poraja neko voljo za bori-se-ne-predaj-se, sveti v neko tvojo temo, v temo brezupa in nemoči ter predvsem – strahu. To pa zagotovo niso produktivna stanja, niti takrat ne, kadar odločajo o nekem zdravju.

Še to: kadar se znajdeš v neki temi, kako takrat »luč« deluje nate? Morda – pomirjajoče, sproščujoče = NE stresno?!