»Volčji otroci«

Obče znano (vsaj bilo naj bi, med »vedočimi«) je tisto raje-en-dan-kot-lev-kot-sto-let-kot-ovca. Na videz zgolj neko mnenje, in še bolj na videz mnenje, ki naj bi ponujalo izbiro med biti-pogumen-svoj in biti-poslušen-vodljiv.

To, kako se nekdo izkazuje, je zgolj posledica nečesa globljega, neke zasnovanosti, pa – ker so temeljne razlike v zasnovanosti tiste, ki govorijo o razlikah v delovanju možganov, lahko, brez oklevanja, zapišem, da gre za izbiro med načinom dojemanja sveta, in šele posledično tudi načinom doživljanja, taistega sveta, in, spet posledično, med načini, na katere se, kot delček tega sveta, izkazuješ.

Mnogi bi, kakopak, izbrali tistih sto let, redki bi pritrdili enemu dnevu. Čemu?

 

Prvo: če želiš izbirati (se odločati o nečem), potem moraš najprej – imeti možnost izbiranja, potemtakem moraš imeti na voljo vsaj dva različna načina (vsebini), med katerima boš izbiral. Različna, ne podobna, še manj »enaka«. Načina, ki znata, medsebojno, delovati tudi kot popolni nasprotji.

V svetu dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se imajo zelo redki možnost te izbire. Izbire, ki ponuja a)nagonski, obči način izkazovanja (živetja), b) razumski način živetja, pa…

Ker nagonsko zasnovano bitje nikoli ne more dospeti do razumskosti (naučiti se nečesa NI isto kot razumevati naučeno, potemtakem nobeno izobraževanje ne vodi do razumskosti), ker te razumskosti dejansko niti ne pozna, in se sama sebi zdi »normalna« (običajna, samoumevna), zato tudi nima tovrstne dileme, nima potrebe po tem, da bi sploh dospela do tovrstnega izbiranja, obenem pa…

Tudi, ko bi, dospela (govorim hipotetično, kakopak, kajti v praksi nekaj takšnega niti slučajno, niti po nekem »čudežu« ni mogoče) do takšne izbire, bi bila rešitev hipoma jasna: Narava je nagonska bitja zaznamovala s tem, da jim je dala edino izbiro v tem, da ubogajo svoje nagone. Pridodam, tej trditvi…

Kadarkoli ugotavljaš neka stanja, kadarkoli želiš dospeti do spoznanja objektivnih dejstev, takrat NIKOLI ne ugotavljal takrat, kadar se ugotavljan predmet nahaja v stanju nekega zadovoljstva, občutka neogroženosti, kajti – ko gledaš sitega leva, kako se drgne ob neko levinjo, pa poležava, drema, se komajda premakne z mesta, takrat ne boš mogel videti ZVERI, kar lev, dejansko, je. Opazovati (in, posledično, ugotavljati) ga je potrebno takrat, kadar je lačen, ali se čuti drugače ogroženega, kadar pokaže zobe in kremplje… (sitega leva bo krotilec v nekem cirkusu krepko lažje obvladoval, kot lačnega).

Torej – nagonska bitja ubogajo nagone (in to počno toliko bolj, kolikor bolj se čutijo, na kakršen koli že način, ogrožena), in med temeljnimi nagoni je – preživetje, obstajanje, BITI ŽIV.

Pomeni, da je Naravi pomembnejših tistih sto-let-kot-ovca, ker – ko bi izbrala dan-kot-lev ne bi bila dolgo živa. Pomeni, da je Naravi (in celotnemu nagonskemu svetu) pomembnejše ŽIVETI, in niti slučajno tisti KAKO živeti! Spet medklic…

Pri tem kako-živeti ne gre neposredno (pač pa »zgolj« posredno) za izbiro med dobro-slabo, varno-nevarno, sito-lačno živeti, kajti tudi Narava »ve«, da moraš biti varen, in sit, da ti mora biti dobro, če naj bi izpolnil tisti njen »živeti«, pač pa gre, preprosto, za načine izkazovanja, za neke možnosti, ki v sami naravi (v svetu nagonov) sploh ne obstajajo. Poenostavljeno zapišem, to dilemo: živeti-KOT-ČLOVEK (etično, in v tvorjenju sobivanja) ali zgolj živeti-svoje-življenje (prilagodljivo= NEetično = »oportuno« = biti v neki skupnosti zaradi koristi, ki jih ta skupnost daje, omogoča).

 

Drugo: edino bitje (med vsemi znanimi), ki zmore tvoriti (ustvarjati-iz-»nič«) – je človek. Posledično je človek tudi edino bitje, ki se zmore posvečati temu svojemu »poslanstvu« (medklic: tu NE gre za izbiro posvečati-se-ali-ne, tu gre za naravno opredeljenost, pa kot je le-ta, pri nagonskih, tisti preživi-in-čim-dlje-živi, je pri razumskih tvori-in-čim-uspešneje-tvori), in to zmore početi – izključno v nekem svojem okolju, okolju, zaščitenem pred delovanjem nagonske večine!

V kolikor ti ni razumljivo, podam primer, resda zelo banalen, a radi tega, upam, toliko bolj razumljiv…

Kaj meniš, KJE bo nek slikar uspešno opravljal svoje-poslanstvo, in slikal, sredi (razumi dobesedno) svinjaka, med tem, ko bodo živali ovohavale platno, se drgnile ob stojalo, ki ga nosi, mu prevračale barve… ali tam, nekje, kjer bo imel vse možnosti za to, da se bo lahko posvetil izključno svojemu slikanju?!

Razumsko bitje je »obsojeno« na to, da – kakor je čebela »obsojena«, da ob prvih sončnih žarkih poleti na travnik, kakor je riba »obsojena« na to, da plava – sledi svojim (tokrat lahko, namesto mišljenjskim, zapišem:) umskim zmožnostim, in le-te mu v zibel niso položile boja-za-obstanek (kot neko prioriteto), pač pa boj za pravico, za možnost do izkazovanja taistih zmožnosti, potemtakem - raziskovanje in ustvarjanje (znanost, umetnost). Torej vse tiste, za obče »brezvezne« zadeve, zavoljo katerih pa taisti obči – imajo vse to, kar imajo! In, če nadaljujem, v tej smeri…

Razumskemu bitju je še kako pomemben tisti KAKO živeti (četudi se to vprašanje NE nanaša na njegovo materialno dobro, na njegov, nek konkreten položaj – si že kdaj slišal za neke dobesedno stradajoče, od miloščine odvisne ustvarjalce, ki za »jutri« niso vedeli, če bodo sploh živeli, ki so NEŠTETOKRAT sposobnejši, od kateregakoli občega – potemtakem bi bili zmožni, tako kot to obči počnejo, poskrbeti-zase – a NISO poskrbeli zase, pač pa so skušali, v najboljši možni meri, POSKRBETI ZA REZULTATE SVOJEGA POČETJA, za neke »proizvode« svojega dela… si že kdaj slišal za neke »idealiste« - ko pomislim na občost, nevredno življenj teh idealistov, ugotovim, da so bili, ti idealisti, navadni BEBCI -  ki so žrtvovali svoja življenja – tisti svoj EN-DAN-kot-lev, za to, da so nekim idejam sledili… si, ne nazadnje, pomislil na to, kako je živel nek, na primer, Galileo, z vseh strani obsojan, zavračan, zasmehovan, popljuvan… sledeč tistemu, za kar je vedel, da JE PRAV… ali nek Tesla, ki bi tudi lahko »lepo« živel, dobesedno plaval bi lahko v denarju – ko bi bil obče nagonsko bitje – a se je dobesedno žrtvoval za svoje delo… ja, o tem KAKO živeti govorim, in ta KAKO ima en velik predpogoj, eno veliko, absolutni večini nedosegljivo zahtevo –RAZUMSKOST = ETIČNOST = načelnost (NE prilagajati-se-okoliščinam, še bolj NE živeti predvsem zase in sebi) = zmožnost DELATI ZA SKUPNOST, DOPRINAŠATI SKUPNOSTI, DAJATI POTREBE SKUPNOSTI PRED LASTNE POTREBE = EDINO DEJANSKO SOBIVANJE (pomisli, kako lepo bi bilo na svetu, ko bi vsi tako živeli, ko bi se vsi za neke druge odrekali, ko bi jaz lahko bil zadovoljen samo takrat, ko bi tebe videl zadovoljnega, in obratno, pa ko bi drug drugemu hitela ustvarjati zadovoljstvo, mejduš, saj bi kar kipelo, to zadovoljstvo, ampak… ena temeljnih značilnosti nagonskega sveta je tudi – sebičnost, le-ta pa NI zmožna tvoriti sobivanja, pač pa le – živeti v istem času, na istem prostoru z nekim/i drugim/i). Pomeni…

Pomeni, da razumsko zasnovano bitje tudi NIMA izbire, ČE je že z razumom opredeljeno?

Izbiro IMA, seveda jo ima, ne nazadnje – vidi oba svetova, vidi nagonskost, na eni strani, in sebe, na drugi, vidi kako kopičijo, nagonski, hlastajo, vidi, kako sam tega ne počne, potemtakem ima izbiro, vendar -  da, prav njegova zasnovanost, njegov razum, posledično etičnost, mu ne dovoljujeta tega, da bi ravnal v nasprotju s tistim, za kar ve, da je edino pravilno, v okviru sobivanja dopustno! Obenem pa…

O delovanju večinskega okolja (večinoma se, to delovanje, in njegove posledice, psihične, dogaja v času odraščanja nekega razumsko zasnovanega bitja, obenem pa so velike možnosti tudi kasneje, v odraslih letih, taistega bitja, da bo padlo pod to delovanje - ja, etičnost vključuje tudi UVIDEVNOST = odrekanje samemu sebi = upoštevanje drugih = prilagajanje tem drugim) sem že pisal, a zapišem tudi tu:

Zaradi delovanja nagonskega okolja + zaradi želje po sobivanju (dejanskem) + zaradi etičnosti (uvidevnosti), posledično zaradi prilagajanja okolju ( = zaradi zanikanja samega sebe, zaradi SPREMINJANJA samega sebe)… tudi razumsko bitje lahko dospe do tistega sto-let-kot-ovca! V stanju psihične obolelosti namreč začne »misliti« na popolnoma enak način, kot »misli« večina, posledično se začne tudi izkazovati tako, kot se izkazuje večina! Potemtakem – da, tudi razumsko bitje ima uvodoma omenjeno izbiro, in do te izbire dospe zaradi NErazumskega okolja in lastne etičnosti (človečnosti) in kadar (PODZAVESTNO, NE ZAVEDA se posledic lastnega prilagajanja!!!) izbere sto-let, takrat več ni takšno, več ni tisto, kakršno in kar je bilo zasnovano, porojeno, ni več – razumsko bitje (načeloma ga je sicer moč ozdraviti, a večina nikoli ne dospe do te ozdravitve)!

 

Uh, kar dolgo sem pisal, preden sem dospel do – »volčjih otrok«!

 

Nelson Mandela: »Zaprli so me, a mi niso mogli vzeti svobode.«

Ne bom razlagal, te trditve. Nagonskemu je NErazumljiva, celo butasta, razumski naj (sam)razmišlja o njej. Bom pa naredil sledeče: da boš lažje sklepal o »kakovosti« živetja tistih, katere so poimenovali z besedama »volčji otroci« (da boš, ne nazadnje, lažje sklepal o tisti, uvodoma zapisani, izbiri dan-kot-lev ali sto-let-kot-ovca), zapišem (še en) primer.

 

Morda si bral katero izmed knjig, denimo Metulj, ki »govorijo« o razmerah v nekdanjih kaznilnicah. Absolutno večino zapornikov so tvorila nagonska bitja. Z njimi ječarji niso imeli posebnih težav, kajti temeljno vodilo nagonskosti je – (pre)živeti. Tisti KAKO (pre)živeti, je sekundarnega značaja. Pomeni – glavno da zadovoljujem osnovne fiziološke potrebe, glavno, da živim. Dobro…

Tiste »upornike« so kaznovali. Na krute načine. Bolj (in večkrat) se je upiral, hujša je bila kazen. In najhujša kazen?

Ne, ne, niti slučajno neko pretepanje, ali priklenitev, ali odvzem hrane/vode, pač pa – »luknja«!

Jetnika so zaprli v prostor, ki je bil toliko velik, da je v njem lahko nemoteno stal. Tudi počepnil, pokleknil je lahko, ni pa mogel niti sesti, pa da bi nogi iztegnil, kaj šele ležati.

Poskrbeli so, da je bila, v tem prostoru, popolna tema! Enega samega žarka svetlobe ni bilo, ne od neke žarnice, sveče, ne dnevne.

Bile so neke odprtine, skozi katere je dospeval zrak. Skozi katere so jetniku, ko so menili, da je potrebno, dajali »hrano«, in vodo.

Takšna »luknja« je bila daleč stran od prostora, na katerem so se nahajali ostali jetniki. Edini glasovi, katere je tisti, katerega so zaprli, občasno in na kratko (če sploh) slišal, so bili glasovi ječarjev.

Kaj misliš, je bil, zaprti, zadovoljen, v tej »luknji«?

Najprej je ugotovil, da so zidovi pretrdi, da bi jih vsaj načel (obenem – ničesar ni imel, razen svojih prstov, s katerimi bi jih načenjal). Tudi vrata so bila preveč masivna. Potemtakem – ni rešitve, iz luknje, še več: niti najmanjše možnosti ni, da bi karkoli naredil, v tej »luknji«, da bi jo vsaj za malenkost v sebi prijaznejšo spremenil.

Prvi dan, morda tudi drug… še kar gre. Kljubovalnost je še pri moči. Sčasoma kljubovalnost izgubi, to, svojo moč. Dospe do spoznanja, da s svojim obstajanjem ničesar ni naredila, v ničemer uspela.

Kljubovalnosti sledi nezadovoljstvo. Bitje, porojeno za gibanje – ne more se gibati. Bitje, porojeno tudi za svetlobo – ne dospeva do svetlobe. Bitje, porojeno za živeti-med-nekimi-drugimi – niti glasov, teh drugih, ne sliši…

Če zapišem drugače: takšno bitje, postopoma, postaja NEgibanje, NEsvetloba, NEskupnost, postaja, dobesedno – NASPROTJE SAMEGA SEBE, postaja tisti NEjaz!

Pojavi se občutek nemoči, žalost, prizadetost. Pojavi se, naknadno, še poglobljena stiska, prostor že dobesedno »duši«, kljub temu, da je dovolj zraka v njem. Pojavi se, v končni fazi (če je čas zaprtosti predolg, glede na jetnikove zmožnosti zdržati-v-takšnem-prostoru) – popolna odpoved (kakršnegakoli že) treznega mišljenja (zmožnost ugotavljanja realnih okoliščin), potemtakem jetnik postane »nor(ec)«, zblazni. Pravzaprav…

Tistega jetnika, katerega so (za predolg čas) zaprli, v to »luknjo«, sploh več NI, namesto njega je, v istem telesu, neko popolnoma drugo bitje!

Mimogrede: če si imel možnost videti nekoga, ki se je znašel v t. im. vegetativnem stanju, potem veš, o čem govorim.

 

Ne vem kako je drugod, po svetu, vem pa, da so v Indiji našli že kar nekaj primerov teh »volčjih otrok«. Gre za otroke, katere so, ko so bili dojenčki, starši, preprosto, pustili v gozdu. NAMENOMA, da se znebijo skrbi zanje.

Ti otroci so, po nekem (na prvi pogled) srečnem naključju dospeli do tega, da jih je posvojilo neko volčje krdelo, neka volkulja.

»Čudež« Narave? Ne, še zdaleč ne, ker – čudeži sploh ne obstajajo (drugje, kot v glavah tistih, ki niso zmožni razumevanja), kajti dobesedno vse je popolnoma logično, potemtakem tudi logično razložljivo, pa…

Morda se je zgodilo to, da je imela volkulja mladiče, a so ti, mladiči, poginili (ali pa se je nekaj drugega zgodilo z njimi, ne vem, so jih polovili, in odnesli). Potemtakem je ostala BREZ mladičev, a S polnimi seski mleka, Z žlezami, ki so mleko proizvajale, in predvsem Z – materinskim nagonom!

Živali v svojih okoljih NE funkcionirajo na temelju razlik-po-zunanjosti  (veliko je nekih psičkov, mačk, ponekod, kjer skrbijo za ohranitev vrste = tigra, tudi tigrčkov… katere dajo sesati k svinjam, ker so, pač, mladički ostali brez matere), kakor to počno v-oblačila-odevajoči-se (ko ne/sprejemajo določenih izkazovanj = ZUNANJOSTI, od barve kože, do nekega /verskega/ izkazovanja), obenem pa niso zmožne delovati v nasprotju od lastnih nagonov (človek, zavoljo razuma, BRZDA, celo »zanemari«, v določenih primerih, svoje nagone, jih daje-v-ozadje, ker daje prednost sobivanju). Kakorkoli že…

Iz (posvojenega) dojenčka je zraslo bitje, navzven podobno dobesedno slehernemu Indijcu. Po svojem izgledu. Dejansko pa…

To bitje NI znalo hoditi – po štirih se je premikalo. NI znalo govoriti – je cvililo, renčalo, je »govorilo« tako, kot »govorijo« volkovi. NI znalo jesti drugega, in drugače kot tako, da – je trgalo, z zobmi, surovo meso, in ga pogoltnilo. NI znalo niti piti-iz-roke, pač pa se je sklonilo, k vodi, in pilo… kakor pijejo volkovi. Potemtakem…

Pomniš tisti ni-vse-zlato-kar-se-sveti? Nič ni tako, kakršno se kaže ( = NE ugotavljaj nečesa po njegovem izgledu, po zunanjosti), VSE JE TAKO kakršno  je po svoji ZASNOVANOSTI, po svoji VSEBINI!

To bitje NI bilo človek (ali človejak, vseeno), pač pa je bilo VOLK V PODOBI ČLOVEKA. Nič drugega.

Kakopak, ko so odkrili takšna bitja, so jih ujeli, in jih spravljali nazaj, v svet, kateremu sicer pripadajo. In so trajala leta, preden so jih vsaj do nečesa pripeljali, pa da so se naučila, ta bitja, govoriti, pa da se niso več počutila ogrožena, in niso renčala, kazala zobe, ko so se znašla ob nekih drugih, vendar – nikoli jih niso uspeli pripeljati v stanje (v njih podobo), kakršno bi bilo, ko bi, ta bitja, rasla v nekem svojem običajnem krogu.

 

Je bilo takšno bitje zadovoljno, med volkovi? Je kakovostno živelo?

Morda te presenetim z odgovorom, vendar: da, lahko bi se reklo celo to, da JE bilo zadovoljno. V bistvu je bilo zadovoljno samo in izključno zaradi tega, in takrat, ko – ni bilo lačno/žejno, ko se ni počutilo ogroženo in to je, bolj ali manj, vse njegovo zadovoljstvo! Obči pravijo »svet je grd, živeti pa je lepo«. Nesmisel, popoln, a kljub temu – v okviru taistega nesmisla je bilo bitje, »volčji otrok«, zadovoljno. V gozdu, v brlogu, med volkovi. Ampak…

To bitje sploh NI POZNALO drugega, drugačnega sveta! To bitje niti vedeti ni moglo, o tem, da ima na voljo izbiro, izbiranje. Temu bitju je bil njegov način živetja povsem samoumeven, »normalen«, pa – kako bi ne bil zadovoljen, ko pa živim, obenem pa sploh ne vem o tem, da bi lahko tudi na drugačen način živel?!

 

KO bi se zgodilo drugače, KO bi nek otrok, star, denimo, deset let, dospel, sam, v neko džunglo, v nek volčji trop… jamčim, da niti slučajno ne bi mogel biti zadovoljen, v teh, novih, zanj povsem neobičajnih razmerah (ve, da je prej živel drugače, ve, kaj vse je prej smel početi…), in jamčim, da bi, slej ko prej, doživel popolnoma enako »usodo«, kot jo je doživel jetnik v »luknji« - zblaznel bi!

Pomisli na tisti film, ne vem, neko podjetje Fedeks (če se ne motim), zagotavlja hitro dostavo pošte, pa vodja, brodolom, znajde se, popolnoma sam, na neobljudenem otoku…

Že res, da JE uspešen, na tem otoku, nauči se tega, kako NE bo lačen, NE bo žejen, NE bo premočen od dežja… vendar – JE, po svoji zasnovanosti, socialno bitje, pa se začne pogovarjat z »gospodom vilsonom«, z žogo, namenjeno (če se ne motim) za ragbi… začenja ga, postopoma, zapuščati zmožnost-zavedanja-realnosti, začenja, počasi, prehajati v stanje zblaznelosti…

 

Zdaj pa takole:

POPOLNOMA ENAKO, kot v »luknji« delujejo zidovi (ki UTESNJUJEJO, preprečujejo izbiro med stati-hoditi-iti-po-svoje-BITI-TO-KAR-SEM), POPOLNOMA ENAKO, kot bi na desetletnega otroka delovalo znajti-se-v-NElastnem-okolju-živeti-na-NElasten-način (na način, ki ni skladen z naravno zasnovanostjo), popolnoma enako, kot je »otok« deloval na tistega, ki se je z vilsonom pogovarjal…

POPOLNOMA ENAKO DELUJEJO, na razumsko bitje, OBČA PREPRIČANJA, obče »resnice« ( = NERESNICE, celo povsem NElogičnosti, NErazumskosti), ki terjajo, od tega razumskega bitja, in ga (pri)silijo v to, da – TUDI SAM(O) POSTANE NELOGIČNO, NERAZUMSKO, da, potemtakem, postane NASPROTJE SAMEMU SEBI = NEjaz ( nagonskim bitjem enak, po mišljenju, in ravnanjih = volk v podobi človeka)!!! In, v končni fazi, lahko, zaradi nezadovoljstva, tudi (dobesedno) - zblazni!

 

Takole, in to je zgodba o »volčjih otrocih«, katerih mrgoli, dobesedno, ne samo v Indiji.