Jaz in domoznanstvo

Že dolgo je tega, kar mi je prijatelj (poznava se še iz študentskih let, na njegovo prošnjo sem zbral za dve knjigi nekih mojih zapisov, objavljenih v časopisju, in je on tudi založil, »izdal« ti knjigi), na neki praznični prireditvi, na neki občinski ravni, ma, recimo na nekakšnem literarnem večeru, na katerem sem svojo knjigo predstavil, in je večer, nato, minil tudi v prijetnem obmiznem druženju, dejal, v šali: »Veš, da jim ni všeč, to, kar pišeš. Če boš tako nadaljeval, te nikoli ne bodo vključili v domoznanstvo!«

 

Bentiš, nekaj podobnega sem slišal že pred tem, prav tako okrašenega s pogojnikom če-boš-tako-nadaljeval, le da se je nadaljevanje izteklo v prejel-Ježkove-nagrade. Hm…

 

Domoznanstvo? Njihovo?! Jaz nisem njihov! Nikoli bil, nikoli ne bom. Tu zgolj živim. Samo to, in toliko. Nič več. 'bem njih, in njihovo domoznanstvo! Nikoli nisem nikomur lezel v rit, in tudi ne mislim! Nikoli se nisem z nikomer igral daj-dam, in se tudi ne mislim! Nikoli nisem nikogar prosil za naklonjenost, in tudi ne mislim! Naj se kar sami, med seboj, rinejo, pa uvrščajo, razvrščajo, kakor jim prija, ker – na drugačen način itak nikamor ne zmorejo dospeti. Jaz bom, lepo, ostal na svojem bregu. Imam rad čist zrak, ker…

Veš, ko te spravijo v svinjak, svoj, pa še tebe za njegov del naredijo, pa kup tistih tac, od dreka umazanih… bentiš, koža se mi prehitro osuši, ne smem si dovoliti pretirane uporabe mila! Obenem pa…

Ko poslušam, tu in tam, kako razlagajo o tem, kaj sta mislila Prešeren in Cankar, ko sta to-in-ono pisala, pa ko pomislim, da sta bila omenjena popolnoma drugačni bitji, od teh »razlagalcev«, pa ti, »razlagalci«, niti pod razno ne morejo vedeti, kako sta, omenjena avtorja, doživljala svet, in občost, pa kaj sta mislila, o taisti, ko sta o raznih kopitarjih, in drugih domačih živalih, pa o hlapcih govorila, pa – da bo »jutri« nek buhtelj »razlagal« o tem, kaj sem jaz mislil… ne, resnično ne, raje ostanem tam, kjer sem že ves čas – izven njihovega rajona, potemtakem tudi izven njihovega domoznanstva! Ker, veš…

Nisem prosil niti tega, da me v izbore dajejo. Pa so me, v nekaj, dali. Pa nisem prosil, da me prek meje kličejo. Pa so me, klicali. Marsičesa nisem prosil, pa se je zgodilo, »samo od sebe«, pa – tam, kamor mi je priti, tam bom tudi prišel, zavoljo sebe, in svojega izkazanega. In tako je tudi najbolj prav!

 

Glede Ježkove pa…

Ne vem, itak sem jim domišljav, pa naj jim tak tudi ostanem, vendar – moj okus, moja pričakovanja, moja pojmovanja se bistveno razlikujejo od občih in – saj je, morda, bil celo simpatičen stric, ta Ježek, ampak meni je bil samo nekoliko manj tofast od Tofa, in manj šraufcigast od Šraufcigerja, in ta nekoliko manj je krepko premalo za tako resno zadevo, kakršna je – satira!

Resnično si ne predstavljam, da bi si želel neko nagrado, ob kateri na vprašanje kako-se-počutite-ob-prejemu-nagrade ne bi mogel reči, da se počutim – ponosnega!

 

Ja, očitno sem dan zastavil v spomine, ali pa so spomini dan, vseeno. Kakorkoli že…

Brskam malo naokoli. Se je nabrala lepa gomila zajetnih »fasciklov« (ne vem, se jim, pravilno, reče »registrske mape«, ker – če se jim tako reče, potem so te mape čudne, saj niti malo niso mapam podobne). V njih so izrezki malodane vseh mojih objavljenih zapisov. V njih je, potemtakem, nekih trideset let mojega življenja.

Že nekajkrat sem pomislil, da bi jih vrgel, proč, a so, na željo moje sanjajoče polovice, še vedno tu. Se skupaj stiskamo, na majhni površini. Pravzaprav se, ti »fascikli«, gnetejo z oblačili, v garderobni omari. Drugam jih nimam dati…

Med njimi je tudi tisti, v katerem niso objavljena besedila, moja, pač pa… ne vem, neka mnenja, o moji knjigi, pa objave o nekih mojih nastopih, pa mnenja o mojem pisanju, pa mnenja o meni, pa pisma…

 

Prebiram prvo. V njem mi starejši možakar sporoča, da je vesel, ker nadaljujem tradicijo svojih prednikov…

Ubogi moji predniki! Upam, da se ne obračajo v grobovih! Toliko dobrega so naredili, za Deželo, jo, v bistvu, postavljali na noge, da jim sedaj želim gluhih ušes in slepih oči! Da ne bi ugotovili, koliko dreka se je nagrmadilo, na tukajšnjih tleh! In…

Kakopak, da bom nadaljeval tradicijo svojih prednikov, še malo, pa se bom tudi jaz stegnil!

 

In prebiram naprej. Obujam spomine. Med besedami pokojnega Jožeta Šmita, pesnika. Pokojnega Toneta Pavčka, pesnika. Nekdanjega predsednika države. Potem pa…

 

Uf, je res že petnajst let od tega, kar mi je pisala?!

V kasnejših dvajsetih, svojih, sem »sanjaril« o tem, da jo bom nekoč spoznal. Nikoli nisem premogel toliko poguma, da bi prvi korak naredil.

Moji starejši otroci so odraščali ob njenih pesmicah. Spoštoval sem jo, in jo tudi danes, kot avtorico, in kot osebo, ki pove, kar misli! Že res, da se vselej in v vsem ne strinjava, a jo spoštujem. Ne sodi med obče sluzavce!

Simpatično pisemce, celo »odtisi mačjih tačk« so natisnjeni na papir. In berem…

»Že kar mesece zaman poskušam dobiti Vašo telefonsko številko…«

»Že dolgo spremljam Vaše briljantne satirične pesmi…«

»Rada bi sodelovala z Vami…«

 

Kot strela z jasnega me je, med branjem, premagal krohot! Ampak res krohot. Namreč…

Med branjem Svetlaninih vrstic mi je v spomin »butnilo« neko vprašanje. Vprašanje: Zakaj misliš, da znaš nekaj, kar drugi ne znamo?! In sem se, tako, med krohotom, v mislih, igračkal z odgovorom. Še Kranjca dregnil med rebra, če si lahko sposodim naslov njegovega pisanja, pa ga malo predelam, da odgovorim »Ker so mi strici in tete tako povedali…« Potem pa…

Hudič, pa ti spomini, včasih sploh miru ne dajo! Še en je prisvetil, spomin na pisemce, katero sem nedavno prejel, in v katerem mi dotična oseba sporoča, da je slišala, da zapuščam festival (festival, katerega sem osnoval, in s katerim se ukvarjam že enajst let), pa da bi bilo škoda, če je to res, ker sem, po njenem mnenju, nenadomestljiv…

Pa sem odgovoru, tistemu strici-in-tete, pridodal še »… in mi, še vedno, govorijo.«

 

Vsega je konec. Tudi krohota. Minil je, kot da bi ga spodrezal, ker…

V trenutku sem začutil, kot da bi se gromozanska, težka skala privalila vame, in se lepo, udobno, namestila v mojem prsnem košu. In vzdih, ki se je izkazal, ob tem, ne bi mogel biti globlji:

 

Bravo, čestitam ti, možakar, sem samemu sebi prigovarjal, vidiš, kakšen srečnež si, kakšne čase si dočakal! Čase, v katerih naj bi nepismenim svojo pismenost dokazoval, nesposobnim svojo sposobnost, neumnim svojo umnost!

 

Ni kaj, odlično, »vrli« domoNEznanski »narod«, zgodovinske omembe nevreden, le tako, pogumno, naprej, dno se nezadržno bliža!

 

Saj me je zamikalo, da bi še tisti MARŠ pripisal, pa še kaj sočnejšega, ampak – naj ostane pri tem!