Prevečkrat
sem že slišal pojasnilo »žejne so nas prek vode (pre)peljali«! Prispodoba je
zelo nerodna, ker – bentiš, konja, bika, krave… ne boš žejne peljal, prek vode,
pač pa se bo ustavila, in si vzela potreben čas, da se napije, ter šele za tem
nadaljevala pot! Razen, če jo prisiliš, seveda, ampak – njih nihče ni
(pri)silil, sami so sledili!
Bi se
dalo sklepati, po zapisanem, da je krava pametnejša od njih, občih? Bi se dalo,
čeprav ni. Je pa res, da – tudi oni niso pametnejši od krave! In…
Bi bilo
bolje, ko bi pojasnjevali, denimo, z »povlekli so nas za pamet« (beri: za
NEUMNOST)…
Obči se
jezijo na proizvajalce, ki bogatijo. In bogatijo, bojda, na račun njih, občih. Vendar…
Kaj pa
delajo, ti proizvajalci?
Proizvajajo.
In kaj
proizvajajo?
Tisto,
kar obči kupujejo.
In
zakaj obči kupujejo?
Zato,
ker želijo imeti.
Pomeni,
da proizvajalci proizvajajo tisto, kar obči ŽELIJO IMETI?
Da.
Potemtakem
ti proizvajalci občim samo želje uresničujejo, jim pomagajo dospevati do
želenih proizvodov. In za to dajejo nek svoj denar.
Da.
In ta
denar dospeva tudi k proizvajalcem?
Da.
Pomeni,
da obči dajejo svoj denar proizvajalcem?
Da.
Pomeni,
da obči pomagajo proizvajalcem, da z njihovim denarjem bogatijo?
Da.
Zakaj,
za vraga, pa se potem jeziš, na nekoga, ki bogati, ko pa mu TI omogočaš, da
bogati?
Morda
zaradi tega, ker – bi tudi ti, tako, kot neki proizvajalci, bogatel, ko bi
znal, ko bi bil za to sposoben… pa nisi?!
Obče »resnice«.
»Simpatična« zadeva, res.
Med
temi »resnicami« je, denimo, tudi tista, da TV program poneumlja, čeprav…
Ne
obstaja bolj ali manj neumen, pač pa obstajata samo dve stanji – ali si, ali pa
nisi neumen. In noben program te ne more poneumljati, bi bila to misija nemogoče,
ker si že sam po sebi – neumen! Celo »daljinca« imaš, pa lahko, kar s fotelja,
izklopiš sprejemnik, če ti program ne ustreza, potemtakem – uredništva samo
TVOJIM željam sledijo, jih upoštevajo, da gledanost dosežejo, pa…
Če so
bile nekoč poljudno-znanstvene oddaje na sporedu v popoldansko-večernem času,
in jih »ti«, večinski, nisi gledal, jih zdaj, v bebavi »demokraciji«,
predvajajo ob dveh, treh zjutraj. Čez dan, in zvečer, pa predvajajo tisto, kar
TI rad gledaš – mehiške in ostale limonade, šport, pa rialiti šove, pa kozolce…
tisto, pač, kar TEBE zanima, kar TI »razumeš«!
Enako
je s potrošništvom. Občestvo »ve«, da ga vzpodbujajo, in ohranjajo,
proizvajalci, vendar je resnica popolnoma drugačna: proizvajalci zgolj
izrabljajo objektivna stanja, neko občo bebavost, ki je sama povsem nezmožna,
da bi nekaj, s čemer bi se od drugih razlikovala, iz sebe tvorila, pa potrebuje neke proizvode,
neka tuja perja, da se z njimi postavlja. Da sebi »vrednost« dviga. Stanovanja,
hiše, njih oprema, avtomobili, nakit, gučiji, denar…
V tisti
Uz pasuljče komad 'leba je verz »… šta mi treba zlato oko vrata…«.
Treba »mi«,
treba, itekako, jer – ako na vratu nemam drugog, nego blesavu glavu, onda barem
oko vrata moram imati neko zlato, da mi jednako blesavi, kao što sam »ja«,
zavide, da vide, koliko vredim!
Samo,
veš – to, kar imaš, na sebi, pod seboj, ob sebi, to je (morda, tebi in tebi
enakim bebcem) vredno, pa – v trenutku, ko ostaneš, brez tega, svojo pravo
vrednost izkažeš. Ki je enaka – N I Č!
Ni komentarjev:
Objavite komentar