Obstajajo
različna merila, za marsikaj, in za vse, in tako obstajajo različna merila tudi
za – ugotavljanje uspešnosti nekega obstajanja…
Po
materialni plati sem, in nisem, nekaj posebnega. Resda sem ustvarjal, in
ustvaril, resda sem podarjal, in podaril… pa mi je ostalo krepko manj, kot sem
imel, kot bi zmogel imeti. Celo krepko manj, kot ima nek povprečnež, v tem, »naprednem«,
svetu, vendar…
Nikoli
mi ni bilo (materialno) imetje nekaj posebnega. Da, res je, imel bi milijon,
ma, sto milijonov hektarjev, in bi nanje zvabil vse, katere imam rad, pa bi
celo tisti zmogli priti, k meni, za stalno, katere sem le nekajkrat, morda le
enkrat srečal, v svojem življenju. A jih imam rad, ker vem kakšni so, ker vem –
kdo so! Obenem pa…
Mejduš,
ko bi imel, takšno površino, potem – kakšno ugodje, najmanj ena ura, raje več,
vožnje do prvega soseda, do tistega stika z zunanjim, »normalnim« svetom!
Ne, po
materialnem pogledu sem, očitno, popolna zguba! In se nič ne sekiram, radi
tega.
Dosegal
sem, uspehe, na raznih področjih. Pravzaprav na vseh, na katerih sem se
izkazoval. Opravljal tudi takšna dela, katerih povprečnež nikdar ne bi zmogel.
In zmorem celo takšne zadeve, katere redki, ampak res redki zmorejo. Celo tako
redki, da po določenih zadevah samo za dva, tri vem, po drugih pa celo – za nikogar.
Da bi se tako izkazoval, in izkazal, kot sem se sam. Potemtakem…
Nikomur
kradel, nikogar ogoljufal, nikomur ničesar izsilil… nikogar podkupoval, ne
prosil, od nikogar terjal, vse, kar sem dosegel, na teh področjih, sem dosegel
zahvaljujoč sebi, svojim zmožnostim, svojemu značaju. Pomeni…
Da, po
tem vprašanju sem lahko zadovoljen, celo zelo zadovoljen, z izkazano
uspešnostjo, vendar…
Kar
nekaj desetletij sem se trudil, deloval v tej smeri, da bi širil dobro,
človečno, pošteno, krog sebe, ni mi bilo žal ne mojega časa, ne mojih sredstev,
ničesar mi ni bilo žal in marsikdaj sem se skorajda »pretrgal«, želeč to dobro
in človečno v čim večji meri vzbujati, širiti, pa…
Pa ko
pogledam, kako »lepo« se vse skupaj razvija, v zadnjih nekaj desetletjih, ko
vidim, da gora dreka samo bolj in bolj smrdi, takrat mi ne ostane drugega, kot
da ugotovim, kar sem že zdavnaj naredil, in lep čas potreboval, da sem se »pobral«,
radi te ugotovitve – da sem še večja zguba, kot sem na tistem prvem,
materialnem področju! Ob čemer…
Za
tisto prvo zgubo, s katero se kažem, mi ni žal, za to, tukaj opisano pa –
bentiš, ko ugotoviš, da si dobesedno metal, in vrgel, stran dobršen del
življenja, svojega, takrat – samo nasmeh je bolj grenak…
Ti,
katere imam rad, so Ljudje. Delček zasluge za to si prisvajam. In to me »vleče
ven«. Delček tistih, katerim želim pomagati, in jim tudi zmorem, so tudi
Ljudje. In tudi up, na to, da jim bom pomagal, me »vleče ven«. Sicer pa,
generalno gledano…
Ne vem,
nekako se mi ne zdi logično sprejemljivo, to, da bi bilo razpoloženje, ki
spremlja neko uspešnost, v podobi zagrenjenosti. Daleč od tega, če si uspešen,
si zadovoljen, vesel, pa te kar žene, naprej, da bi bil še uspešnejši, medtem
ko, pri meni…
Ja,
kaže, da bom odšel, v tri krasne, s tem »prijetnim« občutkom zagrenjenosti! In –
sam sem si kriv za to, kaj pa ne sprejemam gnilobe, vsesplošne, nemoralnosti,
kaj ne sprejemam načina živetja vseh teh, ki le na svoje riti gledajo, in jim
je za skupnost mar le toliko, kolikor lahko od nje terjajo, in dobijo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar