Super junak Robin Hud

V prejšnjem sestavku sem zapisal, da obči »ugotavljajo« značaje (in VSE ostalo) na osnovi videnega, doživetega, že izkazanega, potemtakem na osnovi POSLEDIC nečesa... in sem zapisal tudi to, da na tak način, z ugotavljanjem prek posledic NE dospeš do enega samega objektivnega dejstva, do ene same resnice (potemtakem so VSE obče »RESNICE v bistvu NERESNICE!), pa…

 

Tiste, ki so jim poprej bili JUNAKI, zlahka prepoznajo kot BARABE, čeprav – čeprav so ti »junaki« DEJANSKO bili BARABE že takrat, ko so se jim predstavljali kot kandidati za položaje, in tudi takrat, ko so te položaje zasedli, in…

 

In prehitro bi bilo sklepati, da obči »ugotavljajo« na osnovi videnega ( = posledic, na sploh), pač pa – obči »ugotavljajo« na osnovi tega, kako se določena zadeva (posameznik) izkazuje DO NJIH, ali jim, ali pa ne, poraja zadovoljstvo! Z drugimi besedami – lahko počneš karkoli želiš, lahko si največja baraba med vsemi, dokler »MENI« daješ, si »MENI« dober, pravičen, pošten!

 

Na pomoč pokličem super junaka, knjižni lik, Robina Huda!

Robin, kaj si delal?

»Kradel sem bogatim, dajal revežem«.

Prav, pojdimo po vrsti, od besede, do besede…

 

KAJ je delal Robin? KRADEL JE!

Obči so »pošteni«, obči »vedo«, kaj je kraja! Kraja je odtujevanje nečesa, nekomu. Pomeni, da nekomu vzamem nekaj, kar on ne želi, da bi mu vzel.

Kraja je z ZAKONOM opredeljena kot NEDOPUSTNO ravnanje. Pomeni, če kradem, delujem proti zakonu, se izkazujem s protizakonitim ravnanjem.

Kraja je način, s katerim dospem do nečesa, do česar NISEM upravičen. Sam nisem zmožen dospeti, do tega, na pošten, zakonit, moralen način, pa si zato dovolim, da dospem na NEzakonit, NEdopusten, NEmoralen način! Potemtakem…

Potemtakem je kraja OBSODBE vredno dejanje (obči se bodo TAKOJ STRINJALI s to opredelitvijo, v kolikor bo NJIM nekdo nekaj ukradel!), in je ta, ki se s krajo izkazuje – BARABA!

Bentiš, Robin, tvoje »junaštvo« je dobilo grdo, veliko packo, ampak…

 

KOMU je kradel Robin? BOGATIM!

Bogati so grdi, za »nas«, ker imajo nekaj, kar bi tudi »mi« želeli, ker imajo več, kot imamo »mi«, ker imajo nekaj, kar tudi »nam« pripada… ne nazadnje, smo enaki!

Moti, te revčke, te »mi«, bogastvo?

Daleč od tega – ko bi bilo možno, potem bi »mi« že danes bili bogati, niti na jutri ne bi čakali. Potemtakem – kaj »nas«, »poštenjake«, moti?

Moti »nas« to, da se bogastvo ne nahaja v »naših« rokah, pač pa se nahaja pri nekih drugih! In ti drugi so grdi, ker so bogati (»mi« ne bi bili grdi, ko bi bili bogati).

Res je, v nagonskem svetu je absolutna večina bogastva ustvarjenega na NEMORALEN način, s krajo, z goljufijo, z izkoriščanjem, izsiljevanjem, vse to JE RES, a je res tudi to, da – obstajajo posamezniki, ki zmorejo dospeti do nekega svojega bogastva na POŠTEN, zakonit, moralen način! Na temelju svojih sposobnosti (pa ne teh, občih, sposobnosti, za biti-prasec-tat-goljuf-izsiljevalec, pač pa na temelju sposobnosti USTVARJATI), pa na temelju svojega odrekanja (tudi jaz bi šel v bife, pa na Karibe, vendar – če hočem ustvariti delavnico, se moram svojim drugim željam odrekati), pa na temelju več (deset)letnega, celo več generacijskega načrtnega delovanja, pomeni – da obstaja tudi bogastvo, ki v načinu svojega nastanka V NIČEMER NI SPORNO, obsojanja in obsodbe vredno! Potemtakem…

Če nisem zmožen niti tega ugotoviti, kaj je, in kaj ni dopustno, moralno ravnanje, potem ne morem ugotoviti niti dopustnost nastanka nekega bogastva, pa…

Kaj »mi« počnemo, kaj izkazujemo s tem, ko »nam« je PRAV, da Robin (ki krade, ki je BARABA) svojo kradljivost izkazuje v odnosu do bogatih? Izkazujemo svojo ŠKODOŽELJNOST (prav vam je, kaj pa imate to, česar »NAM« ne daste!), svojo MAŠČEVALNOST (lahko isti pripis uporabim, kot v prejšnjih oklepajih), svoj PRI-MI-TI-VI-ZEM!!! Izkazujemo lastno NEZMOŽNOST, tako mišljenjsko, kakor vsesplošno, izkazujemo (ker ODOBRAVAMO krajo = NEMORALNO dejanje) to, da smo – NEMORALNA NAGNUSNOST! Ničesar manj, ne izkazujemo, s takšnim svojim odnosom.

Gremo naprej…

 

KAJ počne, Robin, z ukradenim? Deli ga, DAJE ga. »Nam«, revežem!

»Mi«, reveži, s tem, ko sprejmemo del UKRADENEGA, dospemo do lastnega zadovoljstva, pa – ker je »naše« merilo »pravičnega«, »poštenega«, »dopustnega«, »moralnega« sveta ZADOVOLJSTVO naših riti, zato Robinu, v trenutku, spregledamo to, da je BARABA (ker krade), mu zbrišemo veliko, grdo packo (ker to počne), in k plusu, katerega je dobil, od »nas«, zato, ker krade BOGATIM, dodamo še en velik, gromozansko velik plus (ker DAJE »NAM«), pa Robin, v hipu, POSTANE JUNAK!!! Vendar…

 

V tistem trenutku, ko bo Robin sklenil, da ne bo več »nam« dajal (pač, se bo odločil ZASE obdržati), v tistem trenutku bo njegovo ravnanje postalo NEMORALNO, in Robin bo, posledično, postal NEMORALNA BARABA!

Samo zato, ker »jaz«, ker MOJA RIT ne bo zadovoljna, ker ne bo ničesar dobila od ukradenega.

 

Ja, to je RESNICA o »poštenosti«, »pridnosti«, »spoštljivosti«, »moralnosti«… nekih »nas«, konkretno – CELOTNEGA »ljudstva«! In potem… 

In potem poslušam, te nagnusne spake, te nemoralne kupe navadnega dreka, kako drug drugega sprašujejo tisti »kam je šla morala«?!

NIKAMOR NI ŠLA, še vedno je tam, kjer je, zares, bila tudi prej – pri redkih, preredkih, ki so povsem drugačni od obče nagnusnosti, in povsem drugače od nje tudi živijo! Ta, obča nagnusnost, pa niti NE ve, kaj je to moralnost, kako se izkazuje, ker – kako bi vedela, o nečem, česar, preprosto, NE premore, česar, zaradi svoje nagonskosti (prilagajanja okoliščinam, NEnačelnosti) objektivno NE more imeti, poznati, se s tem izkazovati!? 

Ja, je pa res - izkazovali pa so se, v Jugi, kot (relativno in predvsem TOZADEVNO) pridni, pa pošteni, moralni, vendar - zaradi česa že? Zaradi STRAHU pred "palico", zaradi STRAHU PRED KAZNIJO, v kolikor bi jih dobili pri njih PRAVIH "vrlinah"!

Kadar »jaz« spustim govedo iz ograde, in mu omogočim, da mi požre, potepta, poserje cel vrt… sem JAZ kriv za te posledice!

Kadar »jaz« prinesem mravlje v hišo, da jih bom za ljubljenčke imel… sem JAZ kriv, za to, da povsod mravljišča naredijo, da ni enega samega kotička, katerega ne bi zasedle, te mravlje.

Kadar »jaz« nimam značaja, pa ne zmorem presojati značaje drugih, pa sploh NE vem kaj je in kaj ni prav… takrat, dragi moji, ne – niso »tisti  zgoraj« grdi, in barabe, in lopovi, nikakor – so zgolj eni izmed vas, vam POPOLNOMA ENAKI, le da so, za razliko od vas, do priložnosti dospeli. Priložnost pa, tako pravite, vi, »poštenjaki«, dela tatu? Mar ne. Mislim…

Če lisica čaka na to, da psa ne bo na dvorišču, pa da kuro ukrade… čaka na priložnost…

Pa če maček čaka, da ga ne gledam, da bo na mizo skočil in s krožnika ukradel… čaka na priložnost… potem – če velja za eno žival, za dve, za tri, deset, to, da se drugače izkazujejo, takrat, ko do priložnosti dospejo, čemu, za vraga, ne bi takisto veljalo za – ves nagonski, živalski svet?!