Anekdota

Naj bi se zgodilo, zares. Mislim, da Ajnštajnu, a nisem prepričan.

Možak je bil nizke rasti, in nikoli ga niso imeli za lepotca.

Povabljen je bil na neko družabno srečanje. In tam je bila tudi ženska, ki je slovela kot kapitalna trapa, obenem pa je bila, vsaj v očeh občih, lepotica.

In je ženska dejala Ajnštajnu: »Ko bi midva imela otroka, bi bil pameten, kot ste vi, in lep, kot sem jaz.«

Ajnštajn je, kot iz topa, izstrelil: »Kakor jaz poznam življenje, se bojim, da bi bilo ravno obratno…«

 

In, ob tem, pomislim…

Imel sem sošolko. Ma, ko bi jo najuspešnejši kiparji klesali, bi ne mogla biti bolj skladna, kot je bila. Zares, poteze obraza, razmerja, nos, lica, ušesa, ustnice, oči… in telo, obline, doline… udi… vse je bilo tako, kot mora biti. Domnevam, da bi lahko, zlahka, šla med manekenke, celo na neka izbiranja misic…

Vsi so jo občudovali. Sošolke nekoliko zavistno, sošolci so noreli za njo, ampak…

Kadarkoli sem jo pogledal, nikoli nisem videl, na njej, tistega nekega žarenja, tistega nečesa, kar izžareva, iz nekoga, neke topline. Vselej zgolj in samo prazno, hladno…

Ne, ni me privlačila. Nisem mogel mimo ugotovitve, da je nekakšno utelešenje lepote, vendar – ni bila neke vrste umetnine, slika, umetniška, ima neko svojo pripoved, te zna tudi posrkati vase, dočim, sošolka – v najboljšem primeru izjemno dodelana obrt. Nič več. Celo odbijajoče delujoča, kljub vsem občim oh-in-ah-om…

 

In, potem, pomislim…

Na tone raznih sredstev, in pripomočkov, za ličenje, pa na neke posege, takšne in drugačne, s katerimi ti, ki imajo, bojda, radi naravo, in naravno, skušajo slepiti same sebe, pa si tudi kožo izrežejo, in napenjajo, da bodo navzven…

Eh, je vrag, s tem, da nikoli, kljub vsem sredstvom, in prizadevanjem, ne zmoreš dospeti do tistega, česar zares ne premoreš! Do – Lepote.

 

In, za tem, pomislim…

Leglo psičkov. In v leglu neko bitje, ki je tako čudno, še več, tako grdo, da ti celo prikupno postane, zaradi tega. In ga vzameš, pa ugotoviš, skozi čas, da – prijateljuješ z najlepšim psom na svetu!

 

Ja, lepota. Relativen, zelo relativen pojem. Tako relativen, da je praznim tudi praznina lepa!