»Končno nekdo, ki pove resnico!«

V svoji delovni dobi, pravzaprav v njenem začetnem delu, v nekih sedmih letih in pol (kasneje sem bil direktor, pa sem sam skrbel za red, še kasneje pa samozaposlen, v kulturi), sem štirikrat doživel nek odmevnejši končno-nekdo-ki-pove-resnico…

 

V prvem kolektivu so me sprejeli za določen čas, za pol leta, toliko, da tudi pripravništvo opravim. In radi tega, ker so imeli, v nekem oddelku, strahotne zaostanke – za nekaj let neopravljene »papirologije« se jim je nabralo… In so mi povedali, da obstaja možnost podaljšanja pogodbe, sklenitev razmerja za nedoločen čas. Kakopak, odvisno tudi od mojega dela…

V štirih mesecih sem odpravil tisti del zaostankov, katerega so naložili meni. Nisem se hotel delati-da-delam, pač pa sem vodji povedal, da zmorem prevzeti dodatno delo. Kakorkoli že – s svojim načinom dela sem »povlekel« za seboj celoten oddelek, in še pred iztekom mojega pripravništva smo bili »na tekočem«.

 

Vsi sodelavci, z izjemo enega (naj bo v nadaljevanju jebiveter), so bili za to, da ostanem, da me sprejmejo v delovno razmerje za nedoločen čas (za stalno). Tiho je bil samo – jebiveter. Možakar, ki je sicer hodil v službo, ni pa delal. Vsaj tistega ni delal, za kar je prejemal plačilo. Je pa urejal, prek telefona, vse potrebno za nek balinarski klub, pa se je pogovarjal s prijatelji, se sprehajal naokoli… pač, počel je tisto, kar mu je prijalo, in je, s takšnim početjem, tudi povzročil uvodoma omenjen nekajletni zaostanek…

Za sklenitev delovnega razmerja je bil vodja, in je bil direktor področja. In sta bila za to tudi po tem, ko sem…

Ja, nekje po petih mesecih moje prisotnosti v kolektivu, smo imeli delovni sestanek. In na tem sestanku sem povedal tisto, kar sem menil, da je potrebno, povedat. In sem okrcal vodjo, ker dopušča jebivetru, da počne to, kar počne, in sem okrcal jebivetra. Vodja mi ni zameril, celo nasprotno, z iskrenostjo sem pri njem dospel do dodatne naklonjenosti, jebiveter pa je bil tiho. Z eno samo besedo ni ugovarjal tistemu, kar je slišal o sebi. Prav…

 

Iztekla se je pogodba, vsi (razen jebivetra, seveda) so pričakovali, da bom ostal, tam, med njimi, ampak – volja kolektiva, volja vodje in direktorja, vse to je bilo premalo, v odnosu do volje direktorice splošno-kadrovske službe. Ženske, pač, ki je bila, »slučajno«, jebivetrova sestrična!

Medklic: pa pravijo, da so odpravili krvno maščevanje…

Kakopak, ostal sem brez zaposlitve.

 

V naslednjem kolektivu sem, v naslednjih sedmih letih, doživel tri te, odmevnejše, končno-nekdo-ki-pove-resnico. V vseh treh primerih sem izpostavil natanko tisto, o čemer so vsi vedeli, negodovali, čemur so vsi nasprotovali. Za vogali, kakopak. In v vseh treh primerih je manjkalo »za las«, da nisem ostal brez službe. Le dejstvu, da so se odločili tajno glasovati, se lahko zahvalim, za to, pa…

 

Kaj meniš, kako »prijeten« je občutek, ko, pred sestankom (denimo nekega Delavskega sveta) prihajajo k tebi, da slišiš njihov če-bo-glasovanje-javno-bom-glasoval-proti-tebi-moram-mislit-na-službo?!

 

Kaj meniš, kako »prijetno« je, ko, na samem sestanku, in »v obraz«, tistim, ki delajo NEprav, poveš tisto, kar jim poveš, potem pa ugotoviš, da – enega samega ni, ki bi besedo v tvojo podporo izrekel?! Kljub temu, da jih je prej mrgolelo, tako njih, kakor njihovih besed?!

 

Kaj meniš, kako »prijetno« ti je, ko te, kasneje, ko »sem že zmagal« (bentiš, nisem zmagal JAZ, zmagala je RESNICA!), prihajajo trepljat po ramenu, s tistim svojim je-bil-že-skrajni-čas-da-jim-je-nekdo-povedal?! Veš, kako »prijetno«?! Takole: MARŠ GOVNA NEMORALNA!

 

Imajo radi pravico, resnico? Ti končno-nekdo-ki-pove-resnico? Ko bi jo imeli radi, jaz tega »končno« sploh slišal ne bi, bi me prehiteli, z govorjenjem resnice! Pokličem golaž, na pomoč…

 

Sam si doma. Poldne je mimo, še vsaj šest ur nikogar ne bo domov.

Si lačen. Na štedilniku je poln lonec golaža. Jedi, katero imaš rad. In ti diši, iz lonca.

Boš stopil, do lonca, in si naložil golaž na krožnik, in ga pojedel (in s tem tudi lakoto odpravil), ali boš čakal še (najmanj) šest ur, da ti nekdo postreže z njim?! Da boš dahnil tisti končno-si-mi-postregla…

 

NE, NIMAJO radi pravice, poštenosti, in sploh NE vedo, kako zgleda, oboje, kako se izkazuje!

Ko bi imeli radi resnico, takrat jim ne bi bil grd, ko jim govoriš – resnico O NJIH!

Ko bi imeli radi resnico, ne bi leta trpeli neresnic, in čakali, da dočakajo nek svoj končno-nekdo-ki-pove-resnico!

Veš, kaj imajo radi? SVOJO RIT. Pravzaprav tudi so, velike, nemoralne riti! Radi imajo svoje ugodje, kakršnokoli že to je. Radi imajo svojo varnost. Radi imajo SEBE! To je edina zadeva, katero imajo zares radi, sebe!

Ah, seveda so v stanju tudi resnico povedat, no, vsaj tako, kakor so jo zmožni videti, a zgolj takrat, kadar se bodisi ne (po)čutijo ogrožene, ali pa takrat, ko so se že tako »v riti« znašli, da lahko s to resnico samo (SEBI) pridobijo, izgubiti pa več ničesar nimajo.

Ja, tako so ravnali tudi tisti gradbeniki, ki so leta molčali o nečednostih, na koncu pa so bili »pošteni«.

Bentiš, pa takšna »poštenost«!

 

Še tole: radi imajo tudi to, da »zajebeš« nekoga, kateri se jim je zameril. Takrat slišiš tudi tisti njihov prav-mu-je, in vidiš škodoželjne nasmehe. Ker – so škodoželjni, so maščevalni, so, v bistvu, tisto, kar pri nekih žuželkah, črvih vidijo – primitivni! Predvsem možgansko (ostalo pa so zgolj posledice).

 

P.S.

 

In potem poslušam, neke, ki povedo, da je meni lažje, ker »znam z besedami«.

Ne me basat, res? Praviš, da znaš slovensko. Ko mi pojasnjuješ, zakaj ti je nek avtomobil boljši od drugega, znaš z besedami. Ko mi opisuješ, kako si se imel na izletu, znaš z besedami. Ma, o vsem mi znaš-z-besedami, samo takrat, ko je tvoja rit ogrožena…

Aaaa, pa mi je »kapnilo«: v bistvu ti res ne znaš govoriti, to zna tvoja rit, pa takrat, kadar se prestraši, preprosto – onemi?!

 

In potem mi neka ženščina (sodi, povsem, med obče, ne vidi /se ne zaveda/ sebe, vidi pa ostale) razlaga svojo začudenost, češ da ne razume (njih, teh nekih drugih) kako so lahko nemoralni, nenačelni, ko pa je ja lažje iti skozi življenje, če si načelen! Mejduš, česa vsega ne naloži, v nekaj sekundah! Med govni, ki sploh ne vedo, kaj je biti-moralen, je lažje, če si moralen?! Ha!