Vasica

Že v osnovni šoli sem sanjaril o tem, da bom živel v neki vasici, nekje, sredi »ničesar«, in da bom, v tej vasici, delil življenje z nekimi…

 

Ne, takrat še zdaleč nisem dospel do vzrokov, nisem ugotovil tega, čemu sem tako drugačen od večine, pravzaprav od malodane vseh, katere poznam. Sem pa vedel, in se, kakopak, zavedal, tega, da povsem drugače razmišljam, in dojemam, od teh vseh. Da popolnoma drugače čustvujem, od njih. Da, posledično, popolnoma drugače ravnam, se izkazujem, od njih. Celo tako drugače, da sem njihova ravnanja doživljal kot odvratna, nesprejemljiva, zavračanja in obsodbe vredna!

 

Malodane vedno sem bil obdan, s temi drugimi, a nikoli dospeval, denimo, do nekih prijateljev, še zlasti ne do kopice le-teh. In sem, že takrat, ugotavljal, da so njihova prijateljstva čudna, da gre, v bistvu, bolj za poznanstva, za neke, morebitne, delitve posameznih interesov, dočim sem sam prijateljstvo popolnoma drugače pojmoval…

Kljub temu sem bil obkrožen, z njimi, in ugotavljal, da je hudič, kadar si – sam v neki gneči, sam v nesamosti.

 

Vasica. Merilo živetja v njej ne bi bilo neko interesno področje, ne nazadnje – vsakdo ima neko svoje zanimanje, nekoga vleče v to, drugega v neko drugo področje, gre za določene specifičnosti, pa naj se z njimi tudi izkazujejo, tisti, katere zanimajo, te specifičnosti, ker – samo takrat, kadar počneš tisto, kar rad počneš, kar te, zares, vleče početi, samo takrat boš tudi uspešen v svojem delu, in tudi v življenju kot takem. Obenem pa…

Ja, takšni butci, kakršen sem jaz, o njih sem bral številne zgodbe, malodane vse povleče bodisi v znanost, bodisi v umetnost, potemtakem – ni vrag, da življenje, v tisti vasici, ne bi bilo pestro, zanimivo, uspešno…

 

Tudi neka prepričanja, neki nazori, svetovni, celo verski, ne bi smela predstavljati težav. Vsakdo ima pravico do lastnega mnenja, kadar ga odgovorno izkazuje, in ga ne vsiljuje, povprek. Pomembno pa je, zgolj in samo to, da veš, kaj je to moralno, da si moralen! In če si, potem nobenih težav, z vasico, in v njej…

 

Večino svojega življenja sem preživel sam sredi nesamosti. In se tudi sedaj, ko živim popolnoma drugače, tu in tam, zatekam v sanjarjenja. Da, prav v taista sanjarjenja, o vasici…

 

Ne vem, bi se reklo takemu načinu sobivanja komuna, ali ne, vsekakor pa ta beseda »nevarno« namiguje na tisti komo-uno, kakor eno. Potemtakem ne na tisti pod-isto-streho, na ta, obči način »sobivanja«, pač pa na vsi za vsakogar in vsakdo za vse, na tisti dosegati-lastno-zadovoljstvo-skozi-povzročanje-zadovoljstva-drugemu, na tisti drug-skozi-drugega.

 

Zavedam se, da so, bolj kot ne, ta, moja, sanjarjenja nedosegljiva, v smislu njih udejanjanja. Možnosti za kaj takega so, pa še v mojih letih, nične, ampak – ja, tudi s pomočjo občasnih sanjarjenj, dospevam do moči, katero potrebujem, za to, da se skozi gorovja dreka prebijam!