Vzgoja, »vzgoja« in dresura

Tam, kjer ne vedo niti o smiselnosti jezika, tam se besedam ne piše lepo. Še huje, marsikdaj so zlorabljane, in tudi beseda vzgoja sodi med takšne, zlorabljane. Resda ni tolikokrat zlorabljana, kot besede razumem, resnica, poštenost, dobrota, pridnost… a še vedno tolikokrat, da me ne bi pretirano presenetilo, ko bi, denimo, na nekem komunalnem odlagališču slišal, da so smeti vzgojene, ker so tako lepo, po kupih razvrščene…

 

Besedo vzgoja sem slišal tudi v povezavi z živalmi, čeprav…

Živali vzrejamo, jih redimo, v odvisnosti od namena ukvarjanja z njimi, in jih tudi dresiramo.

Redimo, na primer, neko klavno živino, katerokoli že, in to počnemo tako, da jo po-redimo, da ji pridodamo na teži, pa – ko doseže neko, ustrezno, težo, gre v zakol.

Vzrejamo, na primer, konje. In lahko vzrejamo jezdne, delovne, lahko jih vzrejamo za lasten užitek, hobi, lahko tekmovalne…

Bentiš, spet beseda, ki nikakor ne ustreza, ker – napačno, o napačnem, sporoča!

Biti-tekmovalen = značajska lastnost = hoteti, potrebovati tekmovati. Nagonski poznajo samo tekmovanje nekoga z nekimi drugimi, razumsko bitje raje tekmuje samo s seboj, s svojimi zmožnostmi, s svojimi nekimi poprejšnjimi dosežki… pa želi postati boljše, učinkovitejše na področju nekega svojega znanja, veščine, želi temu ustrezno boljše rezultate dajati, iz sebe, od sebe, konji pa…

Ne vem, če bi te konje, namenjene za tekmovanja, prosto spustil, na nek travnik, domnevam, da bi tekli za zabavo, da bi tekli v neki skupini, čredi, da bi tekli tako, kot bi se jim dalo, hotelo teči, in jim prav nič pomembno ne bi bilo, to, kdo bo prvi, drugi, tretji… pomeni, da ne bi tekmovali, med seboj, pomeni, da se ne bi s tekmovalnostjo izkazovali, pomeni, da – še zdaleč niso tekmovalni, pač pa zgolj – konji, namenjeni za tekmovanja! Tekmovalni pa so njih vodniki, ki želijo drug drugega premagati, pa njih lastniki, ki se tudi ponašajo z dosežki svojih konj, in vodnikov…

 

Potemtakem lahko, neke konje, tudi dresiramo. NE vzgajamo, ker…

Dresura je ravnanje, v katerem mora bitje, nad katerim se izvaja, upoštevati voljo dreserja, pa – če upoštevam voljo dreserja, potem zanemarim lastno voljo, potem te, lastne volje, sploh ne smem izkazovati, je NE smem imeti! In dreser poskrbi za to, da neka žival dobesedno – pozabi na lastno voljo, in se, povsem samodejno, odziva po volji nekoga drugega! V nasprotnem – misliš, da bi konj zares dirjal, kot zblaznel, v nekih krogih, pa hropel in sopel, se, tu in tam, od prevelikega napora, celo zgrudil, tudi mrtev?!

Potemtakem živali DRESIRAMO, pa takoj črtamo besedo vzgoja z vseh primerov, ki se nanašajo na delo-z-živaljo.

 

Baje vzgajajo rastline. Nerodno, zelo nerodno, zares, ker – ko pomislim, da vzgajaš neko zelje, krompir, vrtnico, na drugi strani pa neko nedoraslo bitje, mi zadeva nekako ne gre vkup! Če že uporabljaš eno in isto besedo, potem je priporočljivo, da ta, ena in ista, o – enem in istem govori! Da ne rabiš še krilit z rokama, pa risat in pisat, za to, da poveš tisto, kar je sicer, v umnem svetu – moč povedati z besedo, in to celo z eno samo besedo!

Osebno bi za rastlinje raje govoril, da ga pridelujemo, tudi vzrejamo, in tudi privzrejamo. Čemu zadnja beseda, ta privzrejamo, ko pa mi jo tudi program, v računalniku, z rdečo podčrta? Kot napačno. Preprosto…

Pri rastlinah še bolj, kot pri živalih, spreminjamo njih voljo. Izbiramo seme, sadike, cepimo, prirezujemo, obrezujemo, upogibamo, redčimo… skratka marsikaj počnemo, za to, da bo rastlina bolj nam, našim željam ustrezna, bolj cvetoča, nizkorasla, plodovita… in se znamo, z objestno neumnostjo, ali neumno objestnostjo, vseeno, celo z raznimi bonsai izkazovati, in – damo drevo v cvetlični lonček! Pač, v lastnem kretenizmu ne vemo več, kaj še butastega bi spočeli, in s svojim početjem izkazali neko, svojo, in zgolj tozadevno, nadvlado nad Naravo.

 

Kakorkoli že – v znak spoštovanja jezika, bi sam z rastlinami opravljal v podobah pridelava, vzreja, privzreja. In bi besedo vzgoja pustil za tisto vsebino, ki priča o nečem posebnem, o nečem, kar je realno, in obstoječe zgolj in samo v – svetu človeka, razumskega bitja! Kakopak, pojasnim…

 

Najprej poglejmo, kaj je to vzgoja, kakšno stanje je stanje biti-vzgojen. Če povsem preprosto zapišem, je to stanje tisto tvoje ravnanje, s katerim v vseh okoljih, in v vseh okoliščinah kažeš, da si vzgojen, po starinsko – olikan. In to pokažeš…

Tako ob nekem pultu, v tovarniški menzi, ko se ne dereš čez pet, deset trupel, da tistemu pred teboj bobniči popokajo…

In ne mahaš, v nekem gostišču, s praznim kozarcem, nekemu natakarju, češ boš-že-enkrat-natočil-v-moj-kozarec…

In nisi kmečka dekla, tudi takrat, kadar se znajdeš, denimo, pri samem papežu.

 

Kadar si zmožen samega sebe, kot neko suvereno oseb(n)o(st) izkazovati, ne da bi bil domišljav, kadar si se zmožen izkazovati z uvidevnostjo, do tistih, ob katerih se nahajaš, in si to uvidevnost zaslužijo, s svojim ravnanjem, kadar si zmožen vedeti, kdaj je tebi dana pravica do besede, ali nekega drugega načina izkazovanja, predvsem pa, kadar si se zmožen z neko etičnostjo izkazovati, ja, takrat, in samo takrat se izkazuješ tudi s stanjem biti-vzgojen!

Pa, denimo, neki prodajalki, natakarici, komurkoli, že s pozdravom poveš, da tebi ni zgolj predmet, dan ti na uporabo, da si pripravljen, če je potrebno, tudi počakati na uslugo… in da, na drugi strani, ti veš, kdaj si dolžan počakati, da dospeš do besede, rokovanja, sedanja, vstajanja…

 

Pomeni, da je vzgoja nek proces, ki vodi do – ustvarjanja suverene osebe, osebe, ki ne samo, da ve, kdaj ji je mesto/čas izkazovati se z nekim svojim ravnanjem, pač pa tudi osebe, ki ve to, kdaj bo, in kdaj ne bo sprejela komunikacije z neko drugo osebo, in bo ta ne/sprejem ravnala na temelju vrednosti, te druge osebe. Če lezeš v rit nekemu pokvarjencu, pa četudi zaseda najvišji nek položaj, oprosti, takrat si, vsaj zame, zgolj nek potuhnjenec, priliznjenec, preračunljivec, ma, marsikaj, le vzgojen, zagotovo, nisi! Da, nekoč je veljalo, za gospode, tudi to, da so, poleg siceršnjega obnašanja, izkazovali tudi tisto »malenkost«, imenovano – častno ravnanje.

 

Osebno bi občim prepovedal uporabo besede vzgoja. Čemu? Preprosto: kakor lastovke, zajci, žabe, ježi… kakor vsa bitja živalskega sveta učijo svoje mladiče, da ponavljajo iste postopke, iste vzorce, kakor jih, te živali, ponavljajo že od samega svojega nastanka, tako tudi obči, v bistvu, izvajajo zgolj in samo neko dresuro! Sin bo drugi oče, hči pa druga mama, in to je to, pri tej, obči, »vzgoji«. Bog ne daj, da bi mladič hotel kaj po svoje, takoj je narobe, ker – veš, vsi tako delajo (delamo), in tako boš delal tudi ti!

 

Povsem enako je, na primer, z nekimi levi, v cirkusu: dokler so pod domeno enega in istega dreserja, se bodo vsi ravnali natanko tako, kot jih je v ravnanje zdresiral ta dreser. Zanemarili bodo lastno voljo, postali tisto, kar zares niso (se bodo obnašali drugače, kot bi se sicer, ko bi ravnali po lastni volji), pomeni, da ti levi še zdaleč niso neka suverena, o sebi odločujoča bitja. In tudi obči niso, resnici na ljubo, neka suverena, o sebi odločujoča bitja – vsakdo, ki ponudi boljšo klobaso, od nekega drugega, jih ima, jih kupi!

 

Ja, vzgoja je – vzgajanje, ustvarjanje suverene osebe. Takšne, ki ima svojo voljo, ima potrebo po tem, da svojo voljo tudi pove, izrazi, da se za to voljo tudi »postavi«, obenem pa oseba, ki zmore sama, brez dreserja, taisto svojo voljo brzdati, jo omejevati, celo zanemariti, takrat, kadar je tako v prid nekega sobivanja! Potemtakem se zmore, takšna oseba, prilagajati temu sobivanju, se, na prvi pogled, celo sama sebi (svoji volji) odrekati, v korist skupnosti, in, posledično…

Če bo skupnost prosperirala, če bo skupnosti, kot celoti, šlo bolje, ni vrag, da potem tudi meni, kot njenem tvornem delu, ne bo šlo bolje!

Kakopak, je povsem nepotrebno, a za vsak slučaj, pojasnim: in tako ravnati je zmožno samo bitje, ki je razumsko, ki se zaveda celote, ki zmore biti, v okviru tega, svojega, razumevanja in zavedanja – etično!

 

Grozljivo, dobesedno grozljivo se sliši, kadar je beseda vzgoja povezana s tistimi nismo-vedeli-da-sledimo-ritim-zdaj-pa-vemo… in so druge riti naši vodniki!